Aleš Gerjevič, varnostnik in član izobraževalne skupine za Specialista za osebno varnost in zaščito

0

V zasebnem varovanju delate že 16 let, kako to, da ste se odločili za ta poklic?

Že kot otrok sem bil navdušen nad poklici kot so policist, vojak, pilot in telesni stražar, drugi poklici me niso zanimali. Med odraščanjem mi je postajalo vse bolj všeč, ko sem opazoval spremstva državnikov oziroma njihovih telesnih stražarjev. Veliko sem prebiral literaturo o atentatih in raznih napadih. Poskušal sem analizirati, kje se je zalomilo v postopku varovanja​, kadar je prišlo do usodnih posledic. Tudi sedaj, ko opravljam delo​ v varovanju, analiziram razne varnostno sporne dogodke in v povezavi z njimi tudi izboljšujem svoje delo.

Izbira poklica tako zame nikoli ni bila posebno vprašanje.

Foto: IVK/Varensvet

Kako bi ocenili trenutno stanje na področju zasebnega varovanja v Sloveniji?

Razmere v zasebnem varovanju v Sloveniji po mojem mnenju niso ravno najboljše. Rivalstvo zasebnih varnostnih družb za njihov obstanek na trgu povzroča izgubo prvotnega namena, ki je, da varujemo​ ljudi in premoženje. Po mojem mnenju bi bilo nujno omogočiti naročnikom, da izbirajo med kvalitetnimi varnostnimi ​podjetji in ne le cenovno ugodnim​i. Skratka,​ v Sloveniji je generalno prepričanje, da živimo v varnem balončku in da se nam ne more nič zgoditi, nismo pa pripravljeni na hujšo varnostno neugodno situacijo, ki lahko hipoma izbruhne. Potem dvomim, da si bo naročnik izbral cenovno najugodnejšo varnostno službo, ampak bo hotel varnostnike, ki bodo dejansko zagotavljali varnost oseb ali premoženja. Prepričan sem, da bi morali vsi več delati na preventivi in se vrniti prvotnemu namenu varovanja, ki daje prednost varovanju ljudi in premoženja.

Imate morda kakšne predloge, kako bi izboljšali razmere na tem področju?

​Nujno bi bilo potrebno zaostriti pogoje, ki so potrebni za ustanovitev in delovanje varnostnih služb, to pomeni ustrezno usposobljeno varnostno osebje,  kvalitetno opremo ​za opravljanje dela, skrb za redno usposabljanje kadra in ne nazadnje, da se na državnem nivoju opravljajo vsebine izobraževanj za varovanje z obvezno selekcijo in sprejemnimi​ psihofizičnimi izpiti za kandidate.

S takšnim dejanjem bi pri selekcijskem postopku in nalogah varovanja dobili ustrezen kader, ki bi jemal poklic varnostnik, kot življenjsko poslanstvo in ne samo reševanje lastne ekonomske situacije.

S katero problematiko ste se največkrat srečevali pri svojem delu?

Kot varnostnik sem in še vedno opravljam različna varnostna dela in pri vsem je skupni imenovalec komunikacija. Namreč, varnostniki se dnevno srečujemo z ljudmi in če nimamo komunikacijskih sposobnosti, se kaj hitro lahko situacija poslabša. Največkrat je prišlo do verbalnih napadov, in če takrat ne bi imel ustrznih sposobnosti, bi se zadeva lahko stopnjevala v fizični napad. 

Foto: IVK/Varensvet

Kaj bi svetovali državljanom na področju njihove varnosti?

Moj prvi nasvet je, da se ljudje naučijo vsaj osnovnih tehnik samoobrambe. Velik​ problem vidim tudi ​v družbenih omrežjih, kjer ljudje sami razkrivajo podatke o sebi, svojih bližnjih, lokaciji, kjer se nahajajo, kaj vse posedujejo, itd.​ Ljudje pogosto objavljajo razne fotografije iz dopustov in s tem povečajo tveganja lastne varnosti in svojega premoženja. Vse lepo in prav, če želimo deliti z znanci in prijatelji, kako preživljamo svoj čas, vendar bi tukaj svetoval, da če že morajo objavljati slike, da jih potem, ko so že doma in so zaključili dopust. Razne fotografije otrok, se mi pa sploh ne zdijo primerne za na splet. Osebno ne bi bil ravno navdušen nad tem, da bi moji starši objavljali slike iz mojega otroštva. Naslednje, kaj bi lahko storili za lastno varnost je to, da bi vsak skrbel za zdrave življenjske navade, bil pozoren na dogajanje okoli sebe, predvideval situacije, itd. Spomnim se sodelavca, s katerim sva opravljala dela varovanja ameriške ambasade, ki je vedno planiral in predvideval stvari v naprej. Nekateri so ga imeli za preveč previdnega, vendar se je njegovo predvidevanje dogodkov vedno izkazalo za pravilno. Torej dobro je, da imamo stvari v naprej pripravljene za različne situacije. Spet drugi sodelavec, ki že mnoga leta dela kot telesni stražar, ima neverjetne sposobnosti pomnjenja. Od njega sem se naučil, da sem začel bolje opazovati prostore, ulice in kraje, ljudi in si pri tem poskušal zapomniti čim več stvari. ​

Foto: IVK/Varensvet

Mogoče bi pri tem izpostavil samo nekaj vprašanj:

  • Kaj boste storili, če vas med spanjem preseneti vlomilec?​
  • Kje imate doma prvo pomoč in kaj je v njej?
  • Kje imate gasilni aparat?
  • Imate zaloge vode?
  • Imate sredstva za dezinfekcijo​ vode?
  • Kje v bloku ali hiši imate zbirno evakuacijsko mesto?
  • Koliko starejših in otrok je v vaši soseski, ki bi jim bilo treba pomagati v primeru elementarnih nesreč?
  • Kje imate zaloge hrane z daljšim rokom trajanja?

Vse preveč se zanašamo na elektriko, vodovod, internet, avto itd. Veliko za lastno in varnost naših bližnjih lahko naredimo s preventivno pripravljenostjo. Bolje, da se nič ne zgodi in smo pripravljeni kot, da nas presenetijo neljubi dogodki in nismo pripravljeni. Všeč mi je latinski pregovor:« Si vis pacem, para bellum« – če hočeš mir, se pripravi na vojno.  Lahko bi rekli: »če hočeš varnost, bodi pripravljen na nevarnost!«

Glede na vaše izkušnje z delom v tujini, kakšne so razlike pri varovanju?

Če pogledamo zasebne varnostne službe na vojnih območjih, kot so Afganistan, Irak, itd., so varnostniki izredno usposobljeni in opremljeni. Veliko jih prihaja iz raznih elitnih enot policije ali vojske, dosti je pa tudi ostalih, ki so se odločili za ta poklic, vendar morajo vsi opraviti ustrezna usposabljanja in si s tem pridobiti certifikate, ki omogočajo delo na teh področjih. Vendar je vsem skupno, da so s srcem varnostniki/varnostnice. 

Sam sem bil pomočnik vodje varovanja (Deputy chief Security officer) na potniški ladji z kapaciteto 4200 ljudi. Ko si na morju gre lahko marsikaj narobe in zato smo imeli redne treninge na tematiko različnih kriznih situacij. Delam v podjetju, kjer direktor poskrbi za psihofizično pripravo varnostnega osebja, kot tudi za primerno opremljenost zaposlenih. Res sem pri nekaterih varnostnih podjetjih  opazil, da imajo pogoste treninge, vendar je teh le majhen procent.

V tujini gledajo ljudje nate, kot na varnostnika v pravem pomenu besede in se tudi počutijo varne. Pri nas še vedno opažam, da nekateri varnostniki delajo vse drugo, kot pa varujejo. Npr.: pospravljajo vozičke v trgovini, tehtajo blago po navodilih trgovk, plužijo zasnežene dovoze, in še bi lahko našteval. Med svojim delom tako na Ameriški ambasadi, kot na križarki,  je bil varnostnik zadolžen samo in izključno za opravljanje varovanja, kakršnokoli drugo delo je bilo in verjamem, da je še vedno disciplinski prekršek. Skratka v tujini si veliko bolj spoštovan in ljudje, ki te najamejo se zavedajo, da za njih opravljaš pomembne stvari, kot je varovanje njihovih življenj in premoženja.

Med opravljanjem službe varnostnika  sem zasledil, da se veliko ljudi, ki so nam zaupali varovanje njihovih življenj in premoženja sploh ne zaveda, kaj vse počnemo za njihovo varnost. Kot sem omenil, v tujini si bolj spoštovan in cenjen.

Naj zaključim še z eno anekdoto iz preteklih dni. Prejel sem klic iz varnostno nadzornega centra, da je bil sprožen vlomni alarm v privatni hiši in kmalu zatem tudi izključen s strani uporabnika. Ker se na take zadeve ni dobro zadovoljiti le s tem, da je uporabnik izključil vlomni alarm, saj bi lahko morebitni vlomilci prisilili lastnika, da opravi izklop in potrdi varnostniku, da je vse v redu, sem odšel na kraj in iz terase pogledal v kuhinjo, kjer je bil lastnik in si pripravljal kavo. Ura je bila štiri zjutraj, in ko me je videl je bil izredno zadovoljen z mojim reakcijskim časom. Ko sem ugotovil njegovo istovetnost in to, da je vse v najlepšem redu, mi je pa gospod, ki je najel naše podjetje, da varujemo njegovo premoženje povedal, da je to samo testiral, v kakšnem času pridemo do njega in da to pogosto naredi. Seveda tega v tujini ne bi nikoli naredili, ker bi verjetno z uporabnikom storitev prekinili pogodbo, poleg tega bi bil pa tudi oglobljen. Zamislite si, da bi državljani tako preizkušali reakcijski čas policistov, gasilcev in reševalcev…

Položil bi varnostnikom/varnostnicam na srce, da sami ustvarjamo sliko, ki jo imajo ljudje o nas in naj bo ta slika vredna spoštovanja.

Redno se tudi sami dodatno izobražujete, med drugim ste tudi v 1. generaciji za Specialista za osebno varnost in zaščito. Koliko bi se po vašem mnjenju varnostniki morali usposabljati in vzdrževati psihofizični potencial?

Varnostniki v Sloveniji v večini primerov opravljajo varovanje sami, razen v primerih, ko gre za varovanje javnih zbiranj in varovanj gostinskih lokalov. Če bi vsak gledal iz tega vidika bi mu bilo kaj hitro jasno, da je na terenu sam in da mora biti toliko bolj psihofizično pripravljen.

Odziv na boj ali beg s tujko fight or flight, ki se imenuje hiperprocesnost ali akutni odziv na stres je fiziološka reakcija, ki se pojavi kot odgovor na škodljiv dogodek, napad ali nevarnost preživetja. Živali in ljudje reagiramo na grožnje z izločanjem hormonov. Estrogen, testosteron in kortizol, pa tudi nevrotransmitorji dopamin in serotonin, vplivajo na to, kako organizmi reagirajo in se odzovejo na stres. Torej v stresni situaciji ne bomo bili zmožni, če se malo pošalim, opravljati finih del kot je popravljanje ročne ure, izdelave idrijskih čipk, itd, temveč bomo bili zmožni grobih funkcij, ki pa so tudi odvisne od tega kaj treniramo in na kaj se, ko smo v coni udobja pripravljamo.

Torej varnostnik, ki redno skrbi za psihofizično pripravljenost, bo stresno situacijo veliko bolje obvladal in kontroliral, kot pa tisti, ki bo prebiral časopis ali brskal po spletu.

Zato bi po mojem mnenju moral biti varnostnik toliko bolj pripravljen, kot policist, gledano iz vidika, da bo v večini primerov sam, brez pomoči partnerja. Pomembna je disciplina. Velik korak naprej k večji varnosti je izobraževanje za specialista osebne varnosti in zaščite, ki pomeni nadgradnjo znanj tako za varnostnike in varnostnice, kot za podjetja in civilno sfero. Moje mnenje je, da mora varnostnik/varnostnica minimalno vsaj tri dni v tednu vaditi. Poudarek naj bo na samoobrambnih tehnikah kot tudi na fizični vadbi z lastno težo ali utežmi. Če varnostnica/varnostnik pri svojem delu uporablja orožje mora prav tako vaditi z orožjem. Vrnil se bom na temo, da smo pod stresom zmožni le grobih funkcij, torej bo telo v stresni situaciji odreagiralo, kot smo ga trenirali, mišični spomin bo opravil svoje. Se pravi, če smo cele dni klikali z miško in brskali po telefonu, se bo telo ob neki grožnji zmedlo in ne bo znalo odreagirati. Človek zmrzne. Pomembnost vzdrževanja kondicije pa je ključna tudi za opravljanje samega dela. Zamislite si, da ste telesni stražar osebe, ki vsako jutro teče. V kolikor tudi sami niste aktivni, vas bo po vsej verjetnosti morala varovana oseba spravljati k sebi zaradi vašega pomanjkanja kondicije. Skoraj prepričan sem, da sledi odpoved.

Velikega pomena je tudi psihična pripravljenost. Sam se na razne situacije pripravljam največkrat z dolgimi pogovori s partnerico in tudi s sodelavci. Pogovarjajte se, predvidevajte še tako nemogoče scenarije, analizirajte pretekle dogodke, itd.

Takšen način življenja vam bo pomagal v kritičnih in nevarnih situacijah in s tem boste povečali možnost, da se vrnete zdravi in živi k svojim bližnjim. Torej ne glede na to, kakšna je plača v podjetju kjer delate, naredite to za svojo varnost!

Primož Dobravec                                                                         E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.