Slovenija je zaradi svoje geostrateške lege, bližine vzhoda in zahoda v večini primerov tranzitna država, vendar vse pogosteje postaja tudi ciljna država, ter država izvora v tistem delu trgovine z ljudmi, ki se nanaša na spolno izkoriščanje žensk (Čurin, 2006). Slovenija je država tranzita za okoli 1500 do 2500 žrtev, ki iz JV Evrope preko Slovenije potujejo na zahodne trge. V suženjsko razmerje so bile spravljene še pred zakonitim, večinoma pa nezakonitim vstopom v Slovenijo. V večini primerov gre tukaj za dekleta in ženske, ki so kasneje prisiljene v prostitucijo. Vse pogosteje je Slovenija tudi končna destinacija, okoli 1500 žrtvam trgovanja z ljudmi letno. Najpogosteje so to dekleta iz JV Evrope in Balkana ter ženske iz JZ Azije (Popov, 2002). V Sloveniji deluje okoli 70 nočnih lokalo, kjer so, po ocenah nevladnih organizacij, na voljo spolne usluge v zameno za plačilo. Točnega števila seveda ne moremo vedeti, so pa indirektni kazalci za morebitno trgovino z ljudmi v Sloveniji oglasi v časopisih in izdaje delovnih dovoljenj za barske plesalke in maserke, ki so v zadnjem času v porastu (Kavčič et al., 2005). Potrebno je omeniti, da je Slovenija ciljna država tudi za mnoge delavce, ki pridejo iz Kosova, Bosne in Hercegovine delat na gradbišča in kmetije, kjer postanejo žrtve izkoriščanja. Podatki kažejo, da je Slovenija tudi država izvora v procesu trgovanja z ženskami, ki služijo predvsem na trgih Zahodne Evrope (Belgija, Nemčija, Nizozemska,..) in so bile zvečine spravljene v suženjsko razmerje, ko so bile še mladoletne (Popov, 2002).
Točna številka o dejanskem obsegu trgovanja z ljudmi ne obstaja. Številke so najpogosteje podane s strani vladnih in nevladnih organizacij, katere vire in zanesljivost je težko preveriti. Problem pri trgovanju z ljudmi je v tem, da žrtve dostikrat ne vedo kako prijaviti zlorabo oziroma je ne morejo, posebno če so mladoletne. Pogosto so žrtve prestrašene in se zaradi strahu pred maščevanjem trgovcev ne odločijo za prijavo. Poleg tega so osebe z izkušnjo trgovine z ljudmi nezaupljive do policistov in kazenskega pravosodja (Googey, 2008).
Najpogostejši vzrok, ki vodi v trgovino z ljudmi, je nizek socialni in ekonomski status žrtev (Leskovšek, 2009). Starši pogosto slišijo zgodbe o tem, da so družine obogatele, ko so poslale svoje otroke na delo v tujino. V tem vidijo edini izhod iz revščine (Kovač, 2013). Temu še dodatno pripomore pomanjkanje izobrazbe, naivnost in neobveščenost, nizko samospoštovanje žensk, ki je posledica njihovega poniževanja v družbi, in iluzorne predstave o delu v tujini, ki bo vse težave rešilo. Žrtve povečini prihajajo iz revnejših držav kot so Ukrajina, Rusija, Bolgarija, Moldavija, Romunija in druge države nekdanjega socialističnega bloka (Leskovšek, 2009). Trgovci jih iz teh držav prepeljejo v bogatejše, ali pa jih iz obrobnih in podeželskih območij transportirajo v mesta, kjer jih nato izkoriščajo (Ebbe in Das, 2008). Kljub temu, da se za namene spolnega izkoriščanja trguje tudi s fanti in moškimi, je večina žrtev žensk in deklic (Adams, 2011). Posamezniki s katerimi se trguje, niso prisiljeni le v prostitucijo temveč tudi v proizvodnjo dobrin, kot so kava, žita, sladkor in druge. Otroke pa se najpogosteje izkorišča za prisilno beračenje in delo, pa tudi za prostitucijo in služabništvo (Alvarez, Alessi, 2012).
Žrtve v izkoriščanje zvabijo trgovci, ki so del organiziranega kriminala in le redko delujejo sami. Združeni so v celoto in natančno notranje strukturirane kriminalne organizacije, ki obvladujejo vse stopnje posla, od novačenja do nadzorovanja delovanja mreže v končnih državah (Popov, 2002). V številnih državah kriminalne skupine sodelujejo v trgovini z ljudmi na transnacionalni ravni. Obstajajo indici, da gre za hierarhično strukturirane organizirane združbe, vendar so te po večini še vedno mrežno organizirane, tako da manjše skupine tvorijo širše mreže (Europol, 2009). Dolgo je veljalo, da so trgovci izključno moški, danes pa je prisoten nov trend, tako imenovana feminizacija. Kriminalne združbe medse sprejemajo ženske trgovke, ki imajo ključno vlogo pri novačenju, saj jim potencialne žrtve prej zaupajo (Kavčič et al., 2005). Trgovci za lažje pridobivanje žrtev navezujejo stike z lastniki raznih manekenskih, poročnih in plesnih agencij, najamejo zapeljivce in ugrabitelje deklet, dečkov, žensk, tihotapce ljudi, prevoznike in druge, ki pomagajo izpeljati posel. Policijske preiskave pa so pokazale, da sodijo med člene trgovine z ljudmi tudi podkupljivi uradniki (policija, cariniki, vojaki,…) (Popov, 2002).
Trgovci za tihotapljenje žrtev uporabljajo različne načine in zdi se, da so venomer korak pred policijo prav zaradi povezav med skupinami (Šalamon, 2009). Za prevoz žrtev uporabljajo različna prevozna sredstva. Poleg kopenskih poti pogosto uporabljajo tudi reke in morja, redkeje jih prevažajo po zraku (Kavčič et al.,2005). V nekaterih primerih trgovci žrtvam priskrbijo lažne dokumente, da lažje prečkajo varovano mejo. S tem, ko jim priskrbijo lažne dokumente se trgovci izognejo nevarnosti, da bi jih organi pregona zasačili pri tihotapljenju ljudi. Kljub temu, po prihodu na cilj žrtvam odvzamejo dokumente in jim s tem onemogočijo beg. Vse pogosteje pa se odločajo za prehod skozi države, ki so jih prizadeli notranji nemiri ali vojne. (Šalamon, 2006).
Ukrepanje proti trgovini z ljudmi
Trgovina z ljudmi je kompleksen pojav in ga je kot takega potrebno obravnavati širše. Ukrepanje proti trgovini z ljudmi lahko delimo na dva dela, in sicer na preiskovanje že storjenih kaznivih dejanj in kaznovanje storilcev ter pomoč žrtvam in preventiva na tem področju.
Nevladne organizacije igrajo pomembno vlogo v preventivnih programih in v programih pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Kar velja pri tem izpostaviti, je velik pomen dobrega sodelovanja vladnega in nevladnega sektorja, tako na operativni ravni, kot tudi pri načrtovanju in snovanju skupnih ukrepov in aktivnosti (Trgovina z ljudmi- nevarnosti in preprečevanje, 2010).
Najpomembnejšo vlogo na področju preventivnih in kurativnih dejavnosti v boju proti trgovini z ljudmi ima društvo Ključ. Društvo v sklopu preventive izvaja delavnice na osnovnih in srednjih šolah, ter tako ozavešča rizične skupine o nevarnostih trgovine z ljudmi. Njegova naloga je ozaveščanje tako splošne javnosti o tej problematiki, kot tudi potrošnike in uporabnike storitev, ki jih izvajajo žrtve trgovine z ljudmi. Društvo Ključ ozavešča in usposablja tudi strokovno javnost, katere delo je povezano s problematiko trgovine z ljudmi (Vlada.si, n. d.). Društvo Ključ poudarja pomen previdnosti v primeru potovanj v tuje države, dela v tujini, spletnih klepetalnic in zaljubljenosti-loverboy. Trgovci, kot že rečeno, vedno izbirajo nove načine za pridobivanje žrtev ter se prilagajajo nastalim situacijam (društvo-ključ.si, n.d.).
Samo preventiva pa ne predstavlja zadostne pomoči ljudem, ki so postali žrtve trgovine z ljudmi. Žrtvam trgovanja z ljudmi je potrebno tudi ustrezno pomagati. Treba jih je rešiti iz ogrožajoče situacije, jim ponuditi ustrezno namestitev, psihosocialno pomoč in vsaj osnovne življenjske potrebščine. Strokovni delavci jim omogočijo okrevanja ter, po dobi okrevanja, pomoč pri urejanju dokumentov, pravno pomoč, psihoterapevtsko svetovanje, če ga potrebujejo, učenje slovenskega jezika, v primeru, ko gre za tuje državljane in državljanke, (re)integracijo ter socialno vključenost (društvo-ključ.si, n.d.).
Pomembno se je zavedati učinkovitega sodelovanja policije z nevladnimi organizacijami. Nevladne organizacije igrajo veliko vlogo pri komuniciranju z žrtvami, saj žrtve potrebujejo nekoga med in po preiskavi, ki jim nudi moralno podporo pri celotnem postopku. Ko govorimo o preiskovanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, lahko preiskovanje razdelimo na dve vrsti, reaktivno in proaktivno. Pri reaktivnem preiskovanju mora žrtev sprožiti preiskavo kaznivega dejanja, da se lahko v preiskavo vključi policija. Posebnega pomena je hiter odziv policije in korektno obnašanje policista, ki prvi pride v stik z žrtvijo. Od tega je odvisno kako se bo žrtve odzvala, torej ali bo pripravljena sodelovati in pričati ali se bo zaprla sama vase in bo tako nadaljnja preiskava onemogočena. Pri proaktivni preiskavi pa policija potrebuje sum, da se nekdo ukvarja s trgovino z ljudmi. Podatke lahko pridobi od različnih virov, kot so: same žrtve, oglasi o ponujanju prostitucije, nevladne organizacije, informatorji, mednarodne agencije (Interpol, Center SECI, Europol,..), mediji,… Nedvomno pa je velikega pomena tudi zadostna usposobljenost državnih organov, ki so kakorkoli povezani s preiskovanjem tovrstnega pojava (Dobovšek, 2009).
Torej, če povzamemo, je v boju proti trgovanju z ljudmi ključnega pomena zadostna usposobljenost preiskovalcev (policistov, kriminalistov), tožilstva in sodstva. Pomembno je sodelovanje vseh akterjev na tem področju in pa zadostno ozaveščanje mladih, ki najpogosteje postanejo žrtve trgovine z ljudmi.
Viri
- Adams, C. (2011). Re-trafficked victims: How a human rights approach can stop the cycle od re-victimization of sex trafficking victims. The George Washington international law review, 43, 201-234.
- Alvarez, M. B., Alessi, E. J. (2012). Human trafficking is more than sex trafficking and prostitution: Implications for social work. Journal of women and social work, 27(2), 142-152.
- Čurin, S. (2006). Trgovina z ljudmi-mednarodne aktivnosti in umeščenost problematike v slovenskem prostoru. V S. Čurin (ur.), Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini z ljudmi (str. 9-34). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
- Dobovšek B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
- Društvo Ključ. (n.d.). Kurativni projekti. Drustvo-kljuc.si. Pridobljeno na http://www.drustvo-kljuc.si/nase-deloprojekti/kurativni-projekti/
- Društvo Ključ. (n.d.). Napotki. Drustvo-Kljuc.si. Pridobljeno na http://www.drustvo-kljuc.si/napotki/
- Ebbe, O. N.I. in Das, K. D. (2008). Global traffincking in women and children. Unated States of America: CRC Press.
- Europol. (2009). EU organised crime treat assessment. Europol.europa.eu. Pridobljeno na https://www.europol.europa.eu/sites/default/files/publications/octa2009_0.pdf
- Googey, J. (2008). Human trafficking: sketchy data and policy responses. Criminology and criminal justice, 8(4), 421-442.
- Kavčič, U., Zimic Zavratnik, S., Pajnik, M. in Lesjak-Tušek, P. (2005). Kje v sestavljanki:trgovanje z ljudmi v Sloveniji, iz in preko nje. Ljubljana: Mirovni inštitut.
- Kovač, P. (2014). Loverboy. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.
- Leskovšek, E. (2009). Trgovanje z ljudmi in prostitucija (Seminarska naloga). Ljubljana: Medicinska fakulteta.
- Popov, J. (2002). Trgovina z ljudmi- Somrak civilizacije ali kaos globalizacije. Ljubljana: Društvo ključ.
- Šalamon, S. (2006). Trgovci z ljudmi in oblike novačenja žensk. V S. Čurin (ur.), Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini z ljudmi (str. 95-116). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
- Vlada Republike Slovenije. (n.d.). Preprečevanje trgovine z ljudmi. Vlada.si. Pridobljena na http://www.vlada.si/teme_in_projekti/boj_proti_trgovini_z_ljudmi/preprecevanje_trgovine_z_ljudmi/
- Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (2010). Trgovina z ljudmi-nevarnosti in preprečevanje . Google.si. Pridobljena na https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&cad=rja&uact=8&ved=0CDEQFjABahUKEwj1kK_KkuHIAhXnfnIKHQptBpE&url=http%3A%2F%2Fwww.mnz.gov.si%2Ffileadmin%2Fmnz.gov.si%2Fpageuploads%2FSOJ%2Fword%2FTrgovina_z_ljudmi.doc&usg=AFQjCNGnVIogoeM4BHl_6Gh0brUrj3_Acg&sig2=gdp7INgNgEsiyYMe-8DouQ&bvm=bv.105841590,d.bGQ (Seminar).
Avtorica: Petra Žiberna E: info@varensvet.si
