Reševanje varnostnih problemov – med nacionalno, lokalno in človekovo varnostjo

0
Andrej Sotlar

Povzetek

V zadnjih letih se zaradi vsesplošnega trenda deetatizacije in decentralizacije po svetu razvija čedalje več varnostnih/policijskih/nadzorstvenih organizacij, ki jih ustanavljajo (ali spodbujajo) oblasti lokalnih skupnosti, toda tudi klasične institucije nacionalnovarnostnega sistema ostajajo (so)odgovorne za zagotavljanje varnosti, reda, zaščite in pomoči prebivalcev v lokalni skupnosti. Ko gre za zagotavljanje varnosti, se prepletajo trije ključni referenčni objekti, to so – država, lokalna skupnost in posameznik. Spremenjeni in spreminjajoči se viri ogrožanja (oziroma tveganja), ki se definirajo na osnovi bolj ali manj verodostojnih zaznav strokovne javnosti in politične elite (ter njenih interesov), povzročajo premik od »državocentričnega« k »človekocentričnemu« pojmovanju in zaznavanju varnosti. To v praksi pomeni, da se v središče varnostnih prizadevanj države in družbe ne postavlja (samo) država, ampak tudi drugi subjekti, predvsem pa človek posameznik. Pri človekovi varnosti gre za to, kako ljudje opredelijo lastno varnost in kaj je njim pomembno (vrednote in norme), njihova percepcija pa je lahko drugačna ali celo nasprotujoča politično določenim virom ogrožanja oz. tveganjem. Kljub temu ostaja nacionalna raven zagotavljanja varnosti pomembna, ker omogoča osnovo za zagotavljanje delovanja države in družbe s pomočjo političnih, gospodarskih, socialnih, zaščitno-reševalnih, policijskih in celo vojaških ukrepov. V smislu ugotovitve trenutnega stanja in v smislu možnih sistemskih, pravnih, organizacijskih in drugih sprememb za doseganje optimalne stopnje varnosti v lokalni skupnosti tako ostajajo (se pojavljajo) naslednja raziskovalna vprašanja: Kdo definira varnostna tveganja in grožnje na nacionalni in lokalni ravni v družbi? Kdo in na kakšen način določa naloge, pristojnosti, odgovornosti in prioritete delovanja posameznim organizacijam varnostnega sistema (policija, vojska, civilna zaščita, občinski redarji, gasilci, zasebno varstvo, nevladne organizacije) na državni in predvsem lokalni ravni? Ali, kje in na kakšen način gre za podvajanje kapacitet in odgovornosti, ko gre za zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti? Ali lahko posamezne institucije za zagotavljanje varnosti (npr. vojska, zasebno varovanje) dobijo nove naloge in pooblastila za zagotavljanje varnosti na lokalni ravni in kateri koraki bi morali biti za to storjeni?

Ključne besede: lokalna varnost, nacionalna varnost, viri ogrožanja, tveganja, policija, vojska, civilna zaščita, občinski redarji, gasilci, zasebno varstvo, nevladne organizacije

Več v prispevku (stran 26), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov prve nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih.

 

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.