Človek v neposrednem fizičnem spopadu nima možnosti ustaviti dogodka, ga ponovno pogledati ali v miru pretehtati vseh možnosti ravnanja. Nevarnost mora zaznati, oceniti in se nanjo odzvati v realnem času. Prav zato proučevanja fizičnega spopada ni mogoče omejiti na vprašanje, katero borilno tehniko posameznik obvlada. Pomembno je tudi, kako človek pod časovnim in psihofizičnim pritiskom zaznava, odloča in ravna ter kako je mogoče spoznanja iz konkretnih spopadov povezovati in uporabljati na širši strokovni ravni.
Borilno stroko je zato mogoče v širšem smislu razumeti kot interdisciplinarno strokovno področje, ki proučuje človekovo delovanje v neposrednem fizičnem spopadu ter uporabo in obvladovanje fizične sile. Njena širša razsežnost se vzpostavi, ko proučevanje neposrednega fizičnega spopada preseže posamezne borilne tehnike ter se poveže s taktično, operativno in strateško ravnjo. Za empirično-raziskovalno razsežnost takšnega proučevanja je v prispevku predlagan izraz »spopadoslovje«.
Taktična, operativna in strateška raven
Za sistematično obravnavo borilne stroke je koristno razlikovati med taktično, operativno in strateško ravnjo. Takšno razlikovanje ima ustaljeno mesto zlasti v vojaški doktrini. NATO v krovni zavezniški doktrini AJP-01 te ravni opredeljuje kot konceptualni okvir vojaškega delovanja: »strategic, operational and tactical levels of operations provide a framework« (NATO, 2022, str. 36). Prenos takšnega razlikovanja na borilno stroko ne pomeni neposrednega prevzemanja vojaške doktrine, temveč uporabo njenega analitičnega modela.
Na taktični ravni je v središču konkretno delovanje posameznika ali manjše skupine. Pri neposrednem fizičnem spopadu so pomembni zlasti dinamika dogodka, zaznavanje nevarnosti, psihofizično stanje udeležencev, odločanje pod časovnim pritiskom in motorična izvedba. Raziskave kažejo, da razlika med dogajanjem v nevarni situaciji in njegovo poznejšo rekonstrukcijo ni zgolj intuitivna. Nieuwenhuys in Oudejans (2011, str. 277) sta pri proučevanju policistov ugotovila, da lahko anksioznost negativno vpliva na natančnost streljanja. Nieuwenhuys, Savelsbergh in Oudejans (2012, str. 827) pa so pokazali tudi njen vpliv na odločanje policistov o uporabi strelnega orožja. Takšne ugotovitve opozarjajo na dejanske možnosti in omejitve človekovega zaznavanja, odločanja in ravnanja pod časovnim in psihofizičnim pritiskom.
Na operativni ravni se spoznanja iz konkretnih spopadov povezujejo z metodami, postopki in širšimi modeli njihove uporabe. Ta raven tako vzpostavlja povezavo med konkretnim fizičnim spopadom in širšimi sistemskimi pristopi.
Na strateški ravni borilna stroka presega proučevanje posameznega fizičnega spopada. Njeno težišče je v povezovanju in uporabi empiričnih spoznanj pri oblikovanju širših strokovnih in sistemskih pristopov. Ugotovitev posameznega dogodka pri tem ni mogoče avtomatično posploševati. Njihov širši strokovni pomen nastane s primerjanjem, kritičnim vrednotenjem in povezovanjem z drugimi empiričnimi spoznanji.
Proces je mogoče ponazoriti z zaporedjem: dogodek → analiza → empirično spoznanje → strokovno povezovanje → širši strokovni in sistemski pristopi. V tem je tudi strateški pomen borilne stroke.
»Spopadoslovje« kot terminološki predlog
Širše pojmovanje borilne stroke odpira vprašanje natančnejšega poimenovanja empirično-raziskovalnega področja, usmerjenega v proučevanje človekovega delovanja v fizičnem spopadu. Izraz borilna stroka je primerna krovna označba širšega strokovnega področja. Zaradi tradicionalne povezanosti z borilnimi veščinami pa se pri njenem širšem pojmovanju lahko pojavi potreba po natančnejši terminološki označitvi njene empirično-raziskovalne razsežnosti. V ta namen se kot možen neologizem predlaga izraz spopadoslovje.
Spopadoslovje bi bilo mogoče opredeliti kot interdisciplinarno strokovno in raziskovalno področje znotraj širše razumljene borilne stroke. Njegov predmet ni posamezna borilna veščina ali tehnika, temveč sistematično proučevanje neposrednega fizičnega spopada kot kompleksnega pojava človekovega delovanja. Proučevanje zajema zlasti njegove fiziološke, psihološke, nevrokognitivne, biomehanske, vedenjske in taktične razsežnosti. Njegova spoznavna funkcija je pridobivanje in povezovanje empiričnih spoznanj o zaznavanju nevarnosti, odločanju, odzivanju in ravnanju človeka v takšnih okoliščinah.
Pojem spopadoslovje je tu uveden kot konceptualni in terminološki predlog. Ne pomeni trditve o obstoju že uveljavljene ali institucionalizirane samostojne znanstvene discipline in ni mišljen kot nadomestilo za pojem borilne stroke. Borilna stroka ostaja krovni konceptualni okvir, spopadoslovje pa je predlagano kot možna natančnejša označba njegove empirično-raziskovalne razsežnosti.
Ko spopad presojamo za nazaj
Poseben pomen takšnega proučevanja se pokaže pri naknadni presoji ravnanja v fizičnem spopadu. Klinger in Brunson (2009, str. 117–140) sta na podlagi izpovedi 80 policistov o 113 primerih uporabe strelnega orožja ugotovila različne zaznavne oziroma senzorične distorzije. Med njimi so bile spremembe v zaznavanju zvoka, vidnega polja, vizualnih podrobnosti in časa. Zaznavni položaj neposrednega udeleženca torej ni nujno enak položaju osebe, ki dogodek rekonstruira naknadno. Fischhoff (1975, str. 288–289) je eksperimentalno pokazal še drug problem: poznavanje izida dogodka vpliva na njegovo naknadno presojo. Gre za pojav retrospektivne pristranskosti (hindsight bias).
Razlikovanje med perspektivo udeleženca in naknadnega presojevalca je zato bistveno. Udeleženec mora nevarnost zaznati, oceniti in se nanjo odzvati v realnem času. Naknadni presojevalec lahko razpolaga z videoposnetki, možnostjo njihovega večkratnega ali upočasnjenega pregleda, izjavami različnih oseb, materialnimi dokazi, izvedenskimi mnenji in bistveno daljšim časom za analizo.
Pomen za presojo silobrana
Tu se empirično proučevanje fizičnega spopada neposredno sreča s pravom. Postavi se temeljno vprašanje: ali je mogoče ravnanje branilca, ki je moral v nekaj trenutkih prepoznati nevarnost in se nanjo odzvati, ustrezno presojati zgolj na podlagi informacij, ki jih ima presojevalec na voljo pozneje?
Empirična spoznanja lahko pri presoji silobrana prispevajo k natančnejšemu ugotavljanju dejanskega substrata. Pomembni so zlasti dinamika napada in obrambe, informacije, ki so bile dostopne branilcu, čas, ki ga je imel za odziv, ter njegove dejanske možnosti ravnanja. Dogodek je treba pri tem rekonstruirati kot časovno, vzročno in situacijsko celoto. Obrambno ravnanje nastane kot odziv na napad oziroma ogrožanje in ga zato ni mogoče ustrezno razumeti izolirano od okoliščin, v katerih je nastalo. Pri tem mora ostati jasna meja med empiričnim in normativnim. Borilna stroka oziroma spopadoslovje proučuje dejanske značilnosti in potek spopada. Kazensko pravo ima drugačno funkcijo: določa zakonske pogoje silobrana in presoja pravno dopustnost obrambnega ravnanja. Empirično spoznanje samo po sebi zato ne daje odgovora, ali je bilo konkretno ravnanje pravno dovoljeno. Lahko pa prispeva k natančnejši ugotovitvi dejanskega substrata, na katerega se aplicirajo kazenskopravna merila.
Sklep
Borilno stroko je mogoče razumeti kot večravensko interdisciplinarno strokovno področje. Njena širša razsežnost se vzpostavi, ko proučevanje neposrednega fizičnega spopada preseže posamezne borilne tehnike ter se poveže s taktično, operativno in strateško ravnjo.
Strateški pomen borilne stroke je v povezovanju in uporabi empiričnih spoznanj iz konkretnih fizičnih spopadov pri oblikovanju širših strokovnih in sistemskih pristopov. Za natančnejšo označbo njene empirično-raziskovalne razsežnosti je v prispevku predlagan pojem spopadoslovje.
Takšna spoznanja so lahko pomembna tudi pri pravni presoji silobrana. Prispevajo lahko k natančnejšemu ugotavljanju dinamike napada in obrambe, zaznavnega položaja branilca, časa za odziv ter njegovih dejanskih možnosti ravnanja. Temeljna razmejitev pa ostaja jasna: empirično proučevanje prispeva k ugotavljanju dejanskega poteka fizičnega spopada, kazensko pravo pa določa zakonske pogoje silobrana in presoja pravno dopustnost obrambnega ravnanja.
Literatura in viri
- Fischhoff, B. (1975). Hindsight ≠ foresight: The effect of outcome knowledge on judgment under uncertainty. Journal of Experimental Psychology: Human Perception and Performance, 1(3), 288–299.
- Klinger, D. A., & Brunson, R. K. (2009). Police officers’ perceptual distortions during lethal force situations: Informing the reasonableness standard. Criminology & Public Policy, 8(1), 117–140.
- Nieuwenhuys, A., & Oudejans, R. R. D. (2011). Training with anxiety: Short- and long-term effects on police officers’ shooting behavior under pressure. Cognitive Processing, 12(3), 277–288.
- Nieuwenhuys, A., Savelsbergh, G. J. P., & Oudejans, R. R. D. (2012). Shoot or don’t shoot? Why police officers are more inclined to shoot when they are anxious. Emotion, 12(4), 827–833.
- North Atlantic Treaty Organization. (2022). Allied Joint Publication-01: Allied Joint Doctrine (AJP-01), Edition F, Version 1. NATO Standardization Office.
Avtor: dr. Anton Olaj
Foto: Pixabay
