Dne 24.8.2026 je na Elektrotehniško-računalniški strokovni šoli in gimnaziji Ljubljana za šolski kolektiv potekalo izobraževanje v sklopu projekta Varna šola, ki ga izvaja IVK Inštitut za varnostno kulturo. Pozdravni nagovor je imela Maja Pezdir, pomočnica ravnateljice.
Tema tokratnega izobraževanja, ki se sicer izvaja skozi celotno šolsko leto je bila psihološka in fizična varnost. Izobraževanje sta izvedla Marija Juran Kanellopulos in Andrej Kovačič.
Model Varna šola je usmerjen v vzpostavitev čim bolj varnega izobraževalnega in delovnega okolja. Temelji na sistematičnem in proaktivnem pristopu. Ključno opozorilo je, da odsotnost najhujših posledic še ne pomeni, da je šola varna. Med stanjem »nič« in smrtnim izidom obstaja veliko možnih varnostnih dogodkov in tveganj, ki jih je mogoče preventivno prepoznati.
Model Varna šola obravnava tri stebre varnosti – fizično, psihološko in spletno varnost. Med pomembne aktivnosti sodijo izobraževanja zaposlenih in dijakov, vzpostavitev 17 protokolov za ukrepanje ob varnostnih dogodkih, delo šolskega tima za varnost in nenasilje ter vključevanje dijakov prek ambasadorjev za varnost in nenasilje.
Posebej so bile izpostavljene situacije, pri katerih lahko pride do zelo resnih posledic. Pri vseh je ključno zgodnje prepoznavanje in pravočasno ukrepanje.
Foto: IVK
Vodstvo šole ima pomembno odgovornost za zagotavljanje varnega okolja za dijake in zaposlene. Varnost je predstavljena kot partnerstvo med vodstvom, zaposlenimi, dijaki in starši oziroma skrbniki. Celovito in trajno varnost je mogoče zagotavljati le z doslednim spoštovanjem pravil in aktivnim sodelovanjem vseh. Varnost ni naloga posameznika, temveč skupna odgovornost celotnega kolektiva. Zaposleni morajo poznati in dosledno izvajati varnostne postopke, biti zgled dijakom, pravočasno zaznavati težave ter v kriznih situacijah ukrepati usklajeno.
Varnostnik je del šolskega varnostnega sistema. Njegove naloge vključujejo obhode in preglede prostorov, nadzor kamer, nadzor vstopanja v šolo, evidentiranje obiskovalcev, preprečevanje in obvladovanje konfliktov ter poročanje in dokumentiranje dogodkov. Pomembno je, da je strokoven, komunikativen in vključen v šolsko skupnost. Tudi dijaki so pomemben del varnostne kulture. Sodelujejo pri oblikovanju pravil, predlagajo izboljšave, prijavljajo nevarne situacije, sodelujejo v preventivnih aktivnostih in spodbujajo kulturo nenasilja.
Posebej pomembno je zgodnje prepoznavanje znakov stiske ali nevarnega vedenja. Mednje sodijo nenadne spremembe vedenja, agresivnost, umikanje, grožnje, govor o nasilju ali samopoškodovanju, težave v odnosih, nenadno poslabšanje šolskega uspeha, izostajanje, znaki uporabe psihoaktivnih snovi ter posedovanje nevarnih predmetov.
Varna šola se ne vzpostavi šele takrat, ko pride do incidenta. Varnost je proces stalnega opazovanja, prepoznavanja tveganj, komunikacije, sodelovanja, usposabljanja in doslednega ukrepanja. Posebno pomembno je, da nobene informacije ali situacije, povezane z varnostjo, ne podcenjujemo. Predstavitev poudarja, da se resni dogodki praviloma ne zgodijo povsem nenadoma – pred njimi lahko obstajajo znaki in priprave, ki jih je mogoče ob dovolj pozornosti pravočasno prepoznati.
Psihološka varnost pomeni, da lahko zaposleni v kolektivu brez strahu pred ponižanjem, kaznovanjem ali negativnimi posledicami postavijo vprašanje, izrazijo dvom, priznajo napako ali prosijo za pomoč.
Pomembno je, da psihološke varnosti ne razumemo kot udobje, odsotnost konfliktov ali zniževanje standardov. Nasprotno – pomeni možnost spoštljivega nestrinjanja, priznavanja napak, iskanja pomoči in postavljanja meja, ob hkratni odgovornosti in visokih pričakovanjih. Najboljše okolje nastane takrat, ko sta visoka varnost in visoka pričakovanja združena, saj to omogoča učenje in razvoj.
Delo učitelja je posebej zahtevno, ker je ves čas v odnosu z dijaki, starši, sodelavci, vodstvom in institucijami, hkrati pa se sooča z lastnimi pričakovanji. Poleg strokovnega dela nosi odgovornost, konflikte, ocenjevanje, vedenjske težave, administrativne obremenitve in časovni pritisk.
Ko posameznik zazna ogroženost, se lahko sproži stresni odziv in obramba: boj, beg, zamrznitev ali pretirano prilagajanje. Obremenitev se lahko postopoma stopnjuje v napetost, manjšo toleranco, konflikt, umik in osamljenost.
Poseben problem predstavlja kultura molka. Zaposleni lahko težave zamolči, ker se boji, da bo zaradi priznanja težav ocenjen kot nesposoben. Če je ranljivost kaznovana ali razvrednotena, se ljudje naučijo molčati namesto pravočasno poiskati pomoč.
K izboljšanju psihološke varnosti lahko pomembno prispevajo tudi sodelavci: vprašajo, poslušajo, ne presojajo prehitro in ponudijo pomoč. Namesto iskanja krivca je pomembno razumeti situacijo in vprašati, kaj posameznik potrebuje.
Vodstvo ima pri tem ključno odgovornost. Pomembno je, da priznava kompleksnost dela, dopušča vprašanja, aktivno išče mnenja, konstruktivno sprejema slabe novice ter razlikuje med napako in malomarnostjo. Cilj ni iskanje krivca, ampak omogočanje pomoči in učenja.
Raziskave, predstavljene v gradivu, kažejo, da je višja psihološka varnost povezana z manj izgorelosti, večjo samo učinkovitostjo ter boljšim zaznavanjem podpore in organizacijske klime. Zato psihološka varnost ni zgolj »mehka« tema, ampak vprašanje kakovosti dela, odnosov in zdravja organizacije.
Pomembna je pravočasna, jasna in spoštljiva komunikacija, ki je temelj varnosti. Pomaga preprečevati nesporazume, omogoča zgodnje ukrepanje ob nevarnosti, nasilju ali stiski, krepi zaupanje, izboljšuje odziv v izrednih dogodkih in povezuje šolsko skupnost.
Varnost ni le skupek pravil. Je rezultat kulture, v kateri informacije potujejo pravočasno, odgovorno in brez strahu.
