Bili ste gorski reševalec, vojak in reševalec na urgenci. Ali nam zaupate od kje želja po tovrstnih delih in teh poklicih?
Že vse od malih nog naprej sem reševal in skrbel za izgubljene ali poškodovane živali. Odraščanje na vasi mi je omogočilo še tisto zdravo otroštvo, ko smo prosti čas preživljali na svežem zraku. Spominjam se starejših ljudi, ki jim zdravje in vitalnost nista več služila. Občutki ob pogledu na onemogle, poškodovane, bolane ter nemočne ljudi in živali mi je vzbudilo občutek krivice, ob čemur sem se počutil dolžnega, da jim pomagam. Začelo se je s pomočjo starejšim pri enostavnih opravilih na vrtu ali pa, da sem jim pomagal prinesti težke vrečke živil iz trgovine. Naš dom je večkrat postal zavetišče za poškodovane ptice, ki so padle iz gnezda, ali izgubljene mlade mačke, katere sem našel med raziskovanjem skritih kotičkov v bližnjih gozdovih. Starša sta pri meni prepoznala skrb in željo po pomoči drugim, zaradi česar sta me proti koncu osnovne šole spodbudila, da bi se vpisal na srednjo zdravstveno šolo. Med poletnimi počitnicami pred vstopom v srednjo šolo, pa se je zgodil trenutek, ki je zapečatil mojo usodo.
Proti koncu počitnic, me je na zgodnje jutro prebudilo škripanje gum in glasen pok. Krik mame, da se je pred hišo zgodila prometna nesreča, me je katapultiral iz postelje in pognal v tek na kraj nezgode. Pograbil sem prvo pomoč iz avtomobila in stekel na kraj. Prizor, katerega sem zagledal, imam še danes povsem živega pred očmi. Na tleh je ležala starejša gospa, ki je močno krvavela iz glave, ob njej pa je stal popolnoma obnemel starejši gospod. Pristopil sem do gospe in ji po nekem instinktu z veliko gazo skušal zaustaviti krvavitev. Sčasoma je na kraj prispela zdravnica in medicinska sestra iz bližnjega zdravstvenega doma, v daljavi pa se je slišalo približevanje reševalcev, ko je zvok sirene postajal vedno glasnejši. Ob prihodu reševalcev in opazovanju njihovega dela sem doživel »klik« v glavi oziroma spoznanje, da to je pa nekaj kar bom v življenju počel. Še danes ne vem, kaj točno me je vodilo skozi te trenutke groze, da sem ostal treznih misli in pomagal svoji sosedi. Vem pa, da je bila ta nesreča potrditev, da sem se z vpisom na srednjo zdravstveno šolo podal na pot do uresničitev svojih sanj.
Tekom šolanja sem se v bolnišničnem okolju srečeval z različnimi funkcijami in vlogami zdravstvenih delavcev. Opazil sem, da se najbolje znajdem in delujem v okoljih, kjer je bilo veliko dinamike, izzivov in hitrih rezultatov. Urgentna stanja so tipičen primer, kako je nek majhen manever kot naprimer sprostitev dihalne poti lahko življenskega pomena. Življenjsko ogrožajoči trenutki so mi predstavljali izziv oziroma misijo, na katero sem se vsakič znova podal, na pomoč ljudem, ki jo takrat potrebujejo za drugo priložnost tukaj na zemlji. Združitev ljubezni do narave in gora ter pomoč ljudem, ki se v tem okolju znajdejo v težavah, mi je odprla nov prostor, kamor se lahko podam na pomoč. Zahteven teren, neusmiljeno surova narava in posledično zahtevno reševanje pa mi je postavilo nov izziv, ki me je vzpodbudil, da se pridružim gorski reševalni službi.
Zanimanje za vojsko pa se je pričelo z navdušenjem nad streljanjem z orožjem in avanturističnimi preizkušnjami, ki jih ta služba ponuja. V mojem otroštvu še nismo igrali video igric kot naprimer Call of Duty in Battlefield, zato smo bili prisiljeni v to, da se igramo po svoje. Vas se je spremenila v bojišče, kjer sta se dve skupini otrok borili za zastavo ali objekt. Verjetno je ta spomin iz otroštva vzbudil občutke nostalgije, ko sem v srednji šoli zagledal vojaka v uniformi, ki je ponujal štipendijo s strani SV. Takoj, ko sem ga zagledal, sem stekel k njemu in vprašal, kje se lahko prijavim. Na izbiro sem dobil, da se po končanem šolanju takoj zaposlim v SV ali da postanem pogodbeni pripadnik rezervne sestave. Na srečo sem izbral drugo možnost, saj bi bila v nasprotnem primeru moja kariera verjetno še vedno v vojaških vrstah.
Vse te službe imajo kar nekaj skupnih kvalitet meni pisanih na kožo, in sicer: pomoč sočloveku, človeški stik, akcija, dinamika, delo na prostem, stik z naravo, potreba po inovativnosti, fizična aktivnost, nenehno nadgrajevanje veščin in pridobivanje novega znanja ter kaos, v katerem sem našel mir.
Foto: osebni arhiv
Po vaši nesreči, ki ste jo doživeli na nujni službeni vožnji, ko ste odhajali na reševanje in po dolgi rehabilitaciji, ki je trajala več let, ste dobili službo na Psihiatrični kliniki, kjer delate z odvisniki od drog. Kateri so razlogi, zaradi katerih se ljudje najbolj pogosto znajdejo v svetu drog in odvisnosti od njih?
Mislim, da je razlogov za uporabo psihoaktivnih substanc toliko različnih, kot je njihovih uporabnikov. V ospredje zagotovo sodijo osebne stiske, telesne oz. duševne travme in bolečine. Nekateri se lahko ujamejo v njene pasti tudi zaradi radovednosti, družbe ali preprosto užitka na substanci. Ljudje si z drogo zapolnijo praznino, medtem, ko si drugi tega občutka želijo, saj lahko od nečesa bežijo. Tretji si želijo leteti v višino, četrti pa mir pred bolečino. Nevarne so tudi za tiste, ki so raziskovalne narave ali preveč odprte glave. Enkrat, ko se ujameš v njene čekane, pa ti čas na tem svetu hladnokrvno vzame.
Sam si odvisnost poizkušam predstavljati in razložiti v prispodobi poljske miši, ki je prvič okusila sir. Miš, ki je vse svoje življenje živela pod svobodnim soncem in neskončnimi poljskimi travniki, je bila vajena jesti hrano, ki se normalno znajde v takšnem okolju. Našla je jagode, žuželke, zelenjavo in semena, ki jih je kmet posipal po njivi. Nekega dne je kmet šel mimo njene luknjice, v katero je prineslo nekoliko drugačen vonj, ki ga do tedaj še ni zaznala. Tako zelo ji je zadišalo, da je omamljena zapustila svoj dom in sledila kmetu v njegovega. Nos jo je vodil vse do koščka sira, ki stoji na majhni leseni deski. Previdno se približa in odtrga majhen košček. Okus jo povsem prevzame, saj česa takega v življenju še ni občutila. Ne more se upreti, da ne bi vzela še malo. Tretjič, ko želi vzeti še en delček sira, napeta deska poskoči in miško močno udari po repu. Komaj se iztrga iz ujetništva in v bolečini pobegne nazaj na polje. Prestrašena si nekaj dni ne upa priti ven iz svoje luknjice. Spomin na izkušnjo sčasoma zbledi in miška se vrne v svoje staro življenje. Po koncu dolge zime kmet ponovno obišče svojo zemljo in s seboj poleg semen prinese poznan opojno dišeč vonj po siru.
Miška se drugič znajde pred sirom, nastavljenim na mišelovki. Pogled nanj ji vrne spomine na božanski okus, kriv repek pa jo opomni na nevarnost, ki ji grozi. Lačna si ne more pomagati, da ne bi vzela koščka. Previdno odtrga delček, dva, tri, na kar ponovno poči in kovinska utež miško pritisne ob leseno podlago. Uboga hlasta za zrakom in čaka na njen konec. Mimo pride kmet in opazi nesrečno miš, kako se bori z zadnjimi atomi moči, da preživi nesrečo. Odloči se, da ji bo podaril še eno priložnost. Preden jo izpusti na prostost, pa ji pokaže past, in v njej ujeto njeno prijateljico, ki ni bila takšne sreče. »Veš miška, mišelovke so tukaj z namenom, da v svojem domu nimam nepovabljenih gostov. Sir zelo mamljivo diši in težko ga pozabiš, ko ga enkrat okusiš. Lahko, da ti bo za vedno ostal v spominu, zato se boš morala naučiti živeti tako, da boš kljub želji odšla stran in rekla NE! Naj ti bo polomljen repek v opomnik, da imaš za seboj dve nevarni izkušnji, saj te v nasprotnem primeru kmalu čaka enaka usoda kot tvojo prijateljico«. Hvaležna se vrne nazaj na prostost.
Naslednjo pomlad, se miška tretjič znajde pred sirčkom. Izkušnja na substanci za vedno ostane v spominu. Nekateri so za razvoj odvisnosti bolj dovzetni kot drugi, vendar je za ohranjanje abstinence pomembno, da se tako kot miška, človek nauči živeti ob »sirčku«, ne glede na to, kako zelo diši.
Foto: osebni arhiv
Vaše življenje, ki ni nikoli bilo samo črno in belo, vas je postavilo pred še eno zahtevno nalogo in sicer življenje z diagnozo ADHD. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste drugačen od večine sovrstnikov?
ADHD je kratica, ki v angleščini pomeni Attention Deficit Hyperactivity Disorder – Motnja pozornosti s hiperkinetično motnjo. Zanjo so značilni osnovni trije simptomi, in sicer nepozornost, impulzivnost in hiperaktivnost. Pojavlja se že v otroštvu in v večini primerov otroka pospremi preko obdobja adolescenta v odraslo dobo.
Starši so opazili neko drugačnost že v moji rosni starosti, ko sem bil bolj jokav, nemiren in nespečen dojenček, ki ga je popolnoma vse zanimalo. Sam pa se spomnim, da sem se začel zavedati drugačnosti od vrstnikov nekje proti koncu drugega razreda osnovne šole, ko nisem mogel sedeti za mizo in ohranjati pozornost na šolski tabli. Pogled mi je med poukom nenehno bežal skozi okno v naravo, kjer sem opazoval ptice, kako svobodno letijo naokrog, jaz pa sem moral sedeti zaprt v šoli. Težavo pa sem občutil v tretjem razredu osnovne šole, ko so se znaki ADHD slabšati sorazmerno s količino snovi, ki smo jo morali predelati. Vedno bolj sem opozarjal nase in na neprilagojen šolski sistem, ki mi ni bil pisan na kožo.
Foto: osebni arhiv
Diagnoza ADHD pa ima tudi pozitivne momente oz. značilnosti, ali nam poveste, katere bi izpostavili in ki so vam v življenju morda tudi pomagale oz. vam pomagajo?
Pridobitev diagnoze že samo po sebi zveni stigmatizirajoče, zato jo večkrat povezujemo z negativnimi lastnostmi, ki jih osebe z ADHD občutimo. Potrebno pa je poudariti, da ima vsak možnost, da obrne še tako zahtevno situacijo sebi v korist. Težave so najbolj izrazite med odraščanjem v zgodnjem življenjskem obdobju, saj spoznavamo, kako sploh deluje naš um v odnosu z določenimi ljudmi, v prijetnih in neprijetnih situacijah ter različnih okoljih. Enkrat, ko zberemo dovolj informacij, s katerimi si ustvarimo dovolj obširno sliko svoje persone, pa lahko raziskujemo, kaj vse nam to drugačno dojemanje sveta ponuja. Upam si zagotoviti, da je pozitivnih lastnosti več kot negativnih, vendar se je za njih potrebno potruditi. Če seme posadimo v zemljo, se z njim ne bo nič zgodilo, dokler ga ne zalijemo z vodo. V temi bo pognal korenine in v kolikor bomo skrbeli zanj, bo sadika vzklila, ter se skozi temo prebila na svetlobo. Tako kot seme potrebuje vodo, čas in potrpljenje, potrebujemo tudi ljudje z ADHD delo na sebi, pomoč sočloveka in empatijo, da se prebijemo iz teme in zasijemo v polni luči. Proces je dolgotrajen, naporen in zahteven, vendar je vsak trud na koncu poplačan.
Za sebe bi izpostavil tri glavne »supermoči«, ki sem jih odkril tekom življenja z diagnozo ADHD:
Hiperfokus: Je sposobnost popolne koncentracije, ki jo lahko ure držim na določenem področju, ki me zelo zanima. Prvič sem ga zaznal, ko sem kot otrok ure presedel na tleh in sestavljal makete letal, tankov ter ostalih vozil (Revell) in med tem popolnoma pozabil na čas in življenjske potrebe (hrana, voda, wc,…). Ta isti fenomen pa se mi je pojavil med delom v NMP, ko sem bil soočen z zahtevnimi intervencijami (prometne nesreče, reanimacije, poškodbe,…). Spominjam se določene prometne nesreče, kjer je bilo udeleženih 5 vozil na relaciji Mojstrana – Kranjska Gora. Popolnoma kaotično situacijo je zaobjel mehurček pozornosti v katerem smo bili samo reševalci in poškodovanci. Občutek bi lahko opisal, kot da bi za trenutek ustavil čas in v vsakem delčku sekunde našel najmanjše malenkosti, ki ogrožajo našo varnost in varnost oz. življenje poškodovanih. Zaporedje obravnave pacientov se mi je zložil kot kupček kart in delo je teklo kot po maslu. V takšno stanje sem pri delu padel med skoraj vsako resno situacijo in lahko rečem, da je svojevrsten dar.
Višek energije: Sprva težava za starše (nismo spali) in kasneje v šoli (nismo sedeli pri miru), ki se je sama po sebi preoblikovala v zelo dobro korist, saj sem zaradi »dodatne baterije« živel zelo aktivno in športno življenje. Najlepša stvar pri tej energiji je to, da je nalezljiva na ljudi, ki jim jo mogoče primanjkuje. Včasih se po čistem naključju znajdeš v okolju, ki potrebuje malo vzpodbude in iskric, da zaneti plamen zabave.
Domišljija, kreativnost in iznajdljivost: Delovanje možganov, ki razmišljajo izven meja škatlice ali družbenih konstruktov pride prav, ko je potrebno k določenemu problemu pristopiti na nekoliko drugačen in inovativen način. Glede na to, da večkrat izstopamo v okoljih kjer je bolje, da ne bi opozarjali nase, se moramo znajti in odkriti načine prilagoditev za lažje funkcioniranje. Nenehno iskanje izboljšav in novih pristopov do reševanja problemov se da zelo dobro unovčiti na karierni poti, kjer imaš možnost svoji domišljiji in kreativnosti pustiti prosto pot. Naučiti se moramo samo prepoznati občutek naboja za neko idejo in tega v trenutku poprijeti, da nas popelje v neskončno polje možnosti, ki nam ga ponuja domišljija.
Foto: osebni arhiv
Glede na vaše izkušnje, kaj bi svetovali učiteljem v šolah, ki se srečujejo z drugačnimi otroki, ki imajo diagnoze ADHD, MAS ipd.?
Rad bi poudaril, da so učitelji v nezavidljivi situaciji, saj se morajo znajti v delovnem okolju, kjer deluje sistem, ki je bil zasnovan že pred davnimi časi in kriči po spremembi. Držati morajo strukturo, doslednost in prijetno atmosfero, ki je osnova za to, da se informacije učencu sploh vtisnejo v glavo. Po vrhu vsega imajo poleg 25 učencev v razredu še enega ali dva s težavo, ki zahteva svojevrstne prilagoditve.
Menim, da otrok za zdrav razvoj in optimalno funkcioniranje potrebuje gibanje, pa naj ima ADHD ali ne. Povsem nenaravno se mi zdi, da mora otrok ure sedeti za mizo in svojo pozornost usmerjati na tablo, zvezek in učitelja. Sedeti mora obrnjen proti tabli in to pri miru, da ne bi motil sošolcev, pridno naj bi poslušal razlago, če tudi mu snov ni blizu, po vrhu vsega pa naj bi sodeloval, vpijal informacije ter sledil navodilom in ukazom učitelja. Fizika nas uči, da se energije ne more zaustaviti, temveč samo preusmeri. Rezultat so nemirni otroci, ki se vrtijo na stolu, vstajajo med poukom, motijo sošolce ter celoten učni proces. Lahko, da je v preteklosti tak sistem deloval, saj je bil prilagojen generacijam in potrebam tistega časa. Danes pa živimo v drugačnih časih, a še vedno hodimo po starih stopinjah. Sodelovanje z vrsto učitelji, ravnatelji, specialnimi pedagogi me nenehno postavlja pred vprašanja, in sicer kako shajati s takšnim otrokom, ki ni sposoben biti pri miru in ohranjati pozornost več kot 10 min. Spremembe šolskega sistema se začnejo pri posameznem učitelju, ki spozna, da stari načini ne obrodijo sadov, so željni novitet in si drzne narediti korak naprej v smeri otroka.
Skrivnost do sodelovanja je formiranje zdravega odnosa. Sprva se je potrebno postaviti v pozicijo otroka in poizkušati razumeti kako on doživlja svet, predvsem pa šolsko okolje in pravila, ki so tam v veljavi. Za razumevanje otroka je potrebno poznati simptomatiko in način izražanja le te v šolskem okolju, obenem pa ločiti vzgojne težave in vedenjske motnje od ADHD ali avtizma. Učitelj naj si dovoli poizkusiti drugačne pristope poučevanja in te prilagoditi otrokovim potrebam glede na učni tip učenca (vizualni, kinestetični, avditivni, mešani). Uporablja naj različne metode in pristope v trenutkih, ko otrok ni sposoben več nadzirati impulzov, viška energije ali pa mu upade pozornost. Nikoli naj se ne spušča v bitko, saj je na koncu vedno otrok tisti, ki občuti posledice na dolgi rok. Postavi naj meje, ko je to potrebno, in za svojo odločitvijo tudi trdno stoji. Meje sčasoma ustvarijo občutek varnosti, ta vodi do zaupanja in na koncu do sodelovanja.
Predvsem pa naj si dovolijo biti to kar so, kajti otroci z ADHD imajo zelo »dober nos« za ljudi, ki se pretvarjajo za nekaj, kar niso, in s takšnimi ljudmi ponavadi nikoli ne vzpostavijo stika.
Človeka spoštujemo in z njim sodelujemo na podlagi njegove osebnosti in odnosa, ki nam ga nameni. Za nas ni pomembno, kaj je nekdo po izobrazbi in kakšen družbeni status ima. Lahko si astronavt, ki je skakal po luni vendar, če boš do nas krivičen, nespoštljiv in nesramen lahko pričakuješ odpor. Razumevanje, potrpežljivost, sočutje, empatija, varnost in ljubezen so stvari po katerih hrepenimo v težkih trenutkih.
Foto: osebni arhiv
Kaj bi pa torej svetovali staršem, ki imajo otroke s takšnimi diagnozami?
Otroci se včasih lahko počutijo nerazumljene in zapostavljene s strani družbe, zato je sila pomembno, da imajo doma razumljivo, podporno ter varno okolje. Izobraževanje na področju ADHD prinese boljše razumevanje otroka. Posledično lažje opazijo vedenjske vzorce, znake in simptome v različnih okoljih ter ob tem primerno ukrepajo in vodijo otroka. Dogaja se še vedno, da nekateri starši živijo v zanikanju diagnoze (predvsem očetje) ali pa se bojijo, da bi postal otrok s pridobitvijo diagnoze med vrstniki bolj izpostavljen, stigmatiziran in celo nadlegovan. Oba primera otroku naredita več škode kot koristi. Zanikanje diagnoze otroku onemogoča ter zatira izražanje določenega vedenja, kar privede do notranjih konfliktov, ki lahko vodijo v uporništvo ter duševna stanja kot so depresija, anksioznost ali celo samodestruktivno vedenje.
Izogibanje diagnozi z vero, da bo otrok prikrajšan negativnih izkušenj pa je »metanje peska v oči«. V kolikor je simptomatika izražena do te mere, da otrok opozarja nase in na težavo, ki ga ločuje od njegovih vrstnikov je smiselno pridobiti diagnozo z namenom, da se mu s prilagoditvami (odločba), tehnikami samopomoči ali zdravili pomaga izkoristit njegov potencial. Vrstniškega nasilja se ni moč izogniti z nediagnosticiranjem, saj se otrok ne more kontrolirati do te mere, da nebi štrlel ven od sovrstnikov.
Skrb vzbujajoča ideja za starše je tudi medikamentacija otrok s stimulansi (Ritalin, Concerta). Zavedati se je potrebno, da stimulansi na osebe z ADHD delujejo drugače kot na nevrotipične. Omogočajo nam, da kreiramo notranji občutek motivacije za določeno nalogo/delo in med tem ohranjamo pozornost. Zdravila so sama po sebi zaradi številnih dokazanih in še neraziskanih stranskih učinkov dvorezni meč, od koder tudi izvira starševska skrb. Zagovarjam, da se pri otroku, ki je simptomatika močno izražena in alternativne metode ne obrodijo dovolj sadov, poslužimo terapije vendar naj bodo takrat otroci pod budnim očesom. Doza naj bo primerna in sicer, da otrok ne občuti znakov »zadetosti«. Zdravilo naj se ne daje izključno z namenom, da bo v razredu mir (to se rešuje z drugačnimi pristopi). Zelo pomembno je, da med tem, ko je otrok na tej učinkovini, krepi področja na katerih ima primanjkljaj (npr. pozornost), takrat pa naj ne bo prepuščen samemu sebi, saj terapija lahko na račun nevroplastičnosti možganov dejansko pomaga izkoreniniti ali ublažiti določen simptom, da posamezniku sčasoma ta ne povzroča več težave. Glede na to, da obstaja ogromno oblik alternativnih pomoči (prehrana, gibanje, mindfulness,…) pa v primeru, da je otrok dovolj sugestibilen in pripravljen sodelovanja s starši, ti najprej poizkusijo vse kar je »naravno«.
Moja osebna skrb pri terapiji je ta, da so osebe z ADHD nekoliko bolj dovzetne za zlorabo določenih psihoaktivnih substanc in jih tako učimo, da za nek problem obstaja hitra rešitev v zunanjem okolju. Pogosto se zaradi nizke ravni dopamina v odrasli dobi radi poslužujemo samomedikacije s substancami kot so kava, tobak, sladkor, alkohol in droge z namenom lažjega funkcioniranja in spopadanja z vsakodnevnimi težavami.
Moji nasveti za starše so, da z otrokom ustvarijo zaupljivo vez, ki se krepi z rednim odkritim pogovorom. Pomagajte otroku s tem, da v njegovo življenje vpeljete rutino, kamor sodi skrb za dovolj spanca, gibanja, higieno, čistočo, zdravo prehrano in zadostno hidracijo. Poskrbite za organizacijo, strukturo in konsistenco, saj imamo sami na tem področju velik primanjkljaj. Igra, prosti čas in zabava naj ne ostanejo pozabljeni tam nekje v kotu, saj ni to možnost sprostitve le za otroka temveč tudi za vas. Opazujte otroka, kje so njegova močna področja, ter ga tja usmerjajte, saj verjamem, da vsak izmed nas pride na ta svet s posebnim poslanstvom, le odkriti ga je potrebno. Ne pozabite si pa vzeti čas zase in poskrbeti tudi za svoje zdravje in srečo, saj ste starši naš temelj, na katerega se opiramo, da premagamo težka obdobja v našem življenju. Vsak trud, ki ga vložite v otroka, se vedno poplača, in to je nekaj kar vam lahko zagotovo garantiram.
A. K. E: info@varensvet.si
