V Centru za socialno delo Ljubljana Šiška delate na področju varstva otrok in mladostnikov. Bežanje otrok od doma je resna težava, s katero se srečujejo vse države. Kakšno je stanje na tem področju zadnjih let v Sloveniji in kateri so glavni razlogi?
Na CSD Ljubljana, Enota Ljubljana Šiška, delam na področju varstva otrok in mladostnikov že več kot 30 let. Begi otrok in mladostnikov so v zadnjem času, še posebej po odpravi ukrepov za preprečevanje širjenja Covid 19, postali resna težava. V času begov so otroci in mladostniki izpostavljeni različnim oblikam izkoriščanja, zlorab, tudi spolnih zlorab, nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, niso v procesu šolanja ipd. Strokovni delavci, ki se združujemo v okviru Aktiva strokovnih delavcev na področju Varstva otrok in mladostnikov smo pristojne v dveh dopisih že opozorili na to problematiko. V začetku decembra 2022 so nam na PU Ljubljana posredovali številko otrok in mladostnikov, ki so bili na begu: 285, kar je zaskrbljujoče veliko število.
Otroci in mladostniki so bili skoraj dve leti socialno izolirani, niso imeli možnosti ubesediti svoje stiske. Bivali so v omejenih prostorih, tudi starši so se v tem času soočali z novimi izzivi in stiskami (preživetje, pomoč otrokom in mladostnikom pri šolanju, skrb za družino).V tem času je strmo naraščalo število obravnavanih otrok in mladostnikov zaradi težav v duševnem zdravju, anksioznost, napadi panike, depresije, samopoškodovanje, motnje hranjenja, poseganje po ilegalnih drogah in alkoholu, opuščanje šolanja itd.
Pri svojem delu se srečujete z številnimi izzivi in težavami, ali nam zaupate, kateri so po vašem mnenju tisti, ki bi potrebovali prednostno obravnavo?
Otroci do 18 leta bi morali imeti absolutno prednost pri obravnavi. Čakalne dobe od 9 mesecev do dveh let so nesprejemljive. V tej smeri smo že predlagali nekatere ukrepe med drugimi tudi naslednje:
- takojšna zakonodajna ureditev področja in pristojnosti,
- možnosti pridržanja mladoletnih oseb v varovanem zavetišču (ki ga nimamo),
- ustanovitev kriznega kratkoročnega nameščanja ali zatočišča,
- aktivnejše iskanje mladoletnikov s strani pristojne policije in drugih pristojnih institucij,
- takojšnja odprava čakalnih vrst za otroke, otroci morajo dobiti pomoč takoj, ko jo potrebujejo,
- zakonska ureditev možnosti preprečevanja beganja mladostnikov iz zavodov in drugih strukturiranih okolij, kjer je mladostnik nameščen zaradi ogrožajočega primarnega okolja,
- odpravo kadrovske podhranjenosti tako na centrih za socialno delo, zavodih, zdravstvu, šolstvu,
- razvoj in ponudba brezplačnih programov za krepitev starševske skrbi,
- nujno medsebojno sodelovanje vseh ministrstev (MDDSZEM, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, šolstvo, Ministrstvo za zdravje) pri pripravi strategiji, kadrovskih dopolnitev ter novih potrebnih programov za pomoč otrokom,
- raziskavo in oceno trenutnega stanja ogroženih otrok in mladostnikov, ki nimajo dostopa do ustreznih oblik pomoči. Pri izvedbi raziskave, iskanju rešitev in pripravi programov smo strokovni delavci CSD pripravljeni aktivno sodelovati,
- sodelovanje fakultet (pedagoška, socialna, psihologija, zdravstvo) in pomoč študentov zadnjih letnikov, ki bi delali kot prostovoljci, dokler se razmere ne uredijo.
Ali menite, da v Sloveniji naredimo dovolj na področju osveščanja družbe pri zmanjševanju tolerance do nasilja in učenja nenasilnega vedenja?
Menim, da še vedno ne, že v vrtcih in šolah bi morali nameniti posebno pozornost učenju za življenje brez nasilja. Kot družba imamo še vedno previsoko toleranco do nasilja. Primarna preventiva je pomembna, mora pa se izvajati kontinuirano. V zadnjem času se v medijih pojavljajo primeri med vrstniškega nasilja med otroci že v osnovni šoli. Tudi na CSD-jih beležimo porast med vrstniškega nasilja. Šole imajo smernice kako ravnati v teh primerih. Ker pa smo vsi kadrovsko podhranjeni na žalost ne uspemo ponuditi ustrezne pomoči in obravnave vsem, takoj ko jo potrebujejo.
Kako smo po vašem mnenju učinkoviti pri obravnavi nasilja med mladimi?
Centri, ko prejmemo informacijo o nasilju ukrepamo, obravnavamo tako žrtve kot tudi tiste, ki izvajajo nasilje. Če gre za otroke do 14 leta, ki še niso kazensko odgovorni, ponudimo pomoč otroku in družini, raziskujemo razloge in naredimo načrt pomoči za družino.
Ko gre za otroke stare nad 14 let, ki so kazensko odgovorni jim ponudimo enako, obravnavo na CSD, pojasnimo jim postopke na sodišču, vzgojne ukrepe, ki jih v večini izvajamo CSD. V kolikor ima otrok težave npr.: čustvene, vedenjske težave, težave z odvisnostjo, motnje hranjenja, težave v duševnem zdravju, skušamo najti ustrezno institucijo ali nevladno organizacijo, ki delujejo na tem področju ali različne posvetovalnice, možnost vključitve v svetovanje ali terapijo izven CSD, po potrebi zdravstveno pomoč, kamor se vključijo tako otrok, kot tudi starši. Brez sodelovanja družine ni pričakovati bistvenega napredka. Nekateri starši žal minimalizirajo vloge svojih otrok, s tem jim posredujejo napačne informacije »da je nasilje« dopustno.
Otroci in mladostniki poročajo, da je nasilja veliko, nekako velja, da se to pač dogaja, to je ta »toleranca do nasilja«. Učimo jih kako lahko na drugačne načine rešujejo težave, brez nasilja, sodelujemo s šolami in vsemi drugimi, ki lahko pomagajo pri načrtovanju pomoči otroku in mladostniku.
Veliko vlogo ima kot sem že rekla tudi preventiva, na področju MOL je več Četrtnih mladinskih centrov, ki so dostopni v popoldanskem času in izvajajo številne aktivnosti za otroke. Veliko vlogo imajo tudi nevladne organizacije, s katerimi dobro sodelujemo. Žal pa še vedno nismo tam, kjer bi si želeli, da bi bili naši otroci varnejši in da bi znali reševati težave drugače, ne z nasiljem.
Veliko izvajalcev nasilja med mladimi prihaja iz okolja, kjer so sami žrtve nasilja. Kje so po vašem mnenju še rezerve, da bi zaposlene v vrtcih in šolah še bolje opolnomočili z znanjem, da bi čim hitreje prepoznali takšne otroke in jim pomagali?
Otroci so prevečkrat in prepogosto priče nasilju med odraslimi (na žalost največkrat v družinah), seveda to pušča posledice in otroci se učijo z zgledi. Več znanja kot ga bomo imeli, več ko nas bo, ki lahko ponudimo pomoč, večja je verjetnost, da bomo dosegli pozitivne spremembe.
Kontinuirano izobraževanje je zelo pomembno, da znamo prepoznati stiske otrok, nasilje in ukrepati. Izobraževanje glede preprečevanja nasilja bi moralo biti že na srednjih šolah in fakultetah, kjer izobražujejo bodoče kadre in obvezno pri zaposlenih v vrtcih, šolah. In povsod drugod, kjer se srečujemo z otroki in mladostniki in tudi odraslimi, ki so žrtve nasilja ali izvajalci nasilja. Pri tem pa je potrebno zagotoviti sredstva za kontinuirano obvezno izobraževanje.
A. K. E: info@varensvet.si
