Mag. Gregor Jazbec, vojaški psiholog in strokovnjak za bojni stres

0

Na svoji poklicni poti ste opravljali različne naloge. Kako to, da ste se odločili za delo na področju vojaške psihologije?

Zanimivo vprašanje. Če mi ne bi presedla Fakulteta za strojništvo, bi bil danes najbrž pilot (smeh). Študij psihologije je bil bolj ali manj naključje, poznejša zaposlitev v vojski pa po svoje tudi. Kasneje je ena stvar vodila k drugi in danes sem specializiran predvsem za delovanje človeka v ekstremnih razmerah, čeprav bi včasih raje videl, da bi se ukvarjal s kakšnim od bolj prijetnih vidikov človeške narave. Je pa res, da se nikjer drugje ne da spoznati človeka in družbo tako nazorno, kot v krizah.

Ste strokovnjak za bojni stres. Zakaj vas je pritegnilo ravno to področje?

Pošteno rečeno bojni stres resnično pozna zgolj tisti, ki je okusil bližino krogle. Ta natanko pozna paleto občutij in vedenj, ki se pojavljajo, ko je življenje na kocki. Bolj se vidim kot radovedneža, ki je iskal vse mogoče vire in ljudi, ki bi mu te razmere čim bolj nazorno predstavili, ter kot posrednika, ki te izkušnje prenaša na rodove, ki imajo srečo, da (še) nimajo opravka z nasiljem.

Začetki najbrž segajo v mladostniški čas branja in poslušanja vojnih zgodb, pomemben mejnik je bil tečaj bojnega stresa v ZDA, drugi pa načrtno iskanje veteranov, zbiranje njihovih pričevanj. Tako so nastajala knjižna dela, študijski primeri, preko poučevanj pa sem dobival še nova pričevanja in nauke s strani slušateljev, ki so bili v boju sami.

Ni pa to seveda edino področje, na katerem delam. Razvijam še psihologijo vojne, kamor spada delovanje enot v boju, anatomija razpada enot pod pritiski in vodenje v boju, drugo področje je psihologija množic, kjer preučujem in učim vzroke uporništva, elitizma, pranja možgan in tehnik propagande, tretje pa psihologija vodenja, kjer govorim o principih vodenja mirnodobnih enot, timu, morali in koheziji.

Mag. Gregor Jazbec

Foto: osebni arhiv (Tečaj bojnega stresa, Texas in Washington)

Za svojo knjigo ”Vojna”, ste opravili pogovore z vojnimi veterani, ki so se borili v drugi svetovni vojni, v vojni za osamosvojitev Slovenije, ki so bili na bojiščih v Vietnamu, Iraku in Afganistanu. Kaj je rdeča nit njihovih izkušenj?

Da je vojna velika svinjarija, v kateri, vsaj med vojaki, ni zmagovalcev. Najbolj mi ostajajo v spominu predavanja, v katerih sem predstavljal spoznanja, med slušatelji pa so bili veterani. Prav prepoznal si jih. Najprej so te kritično ocenjevali, nato pa so poslušali s čedalje težjim srcem. Kar tonili so; kako so se jim vračali spomini…. Enkrat so na koncu prišli do mene in rekli: »To, kar si sedaj razlagal nam, morajo slišati vsi. Vsak vojak, vsak poveljnik in vsak civilist. Celotna družba. Mi smo tole doživeli in hoteli pozabiti. Drugi morajo slišati, da ne bodo sanjali. Nadaljuj, ne glede na ceno.« Tisto mi je veliko pomenilo, dobil sem občutek, da ni vse zaman, da se splača ukvarjati s tem, čeprav je temačno in ima svojo težo. In tako nadaljujem, z upanjem, da bom dosegel čim širši krog.

 Mag. Jazbec 5

Foto: osebni arhiv (mag. Gregor Jazbec predava tudi v civilnem okolju, od društev, preko Policije, do šol in fakultet)

V knjigi govorite o nasilni strani človekove narave. Ali jo lahko človek nezavedno nosi v sebi celo življenje, ali prej kot slej udari na plano?

Še eno dobro vprašanje. Res je, da smo konec koncev samo živali in kot vsaka druga se tudi mi borimo za preživetje, in bolj kot smo stisnjeni ob zid, bolj brutalna je ta borba. Takrat je konec s humanizmom in »prosvetljenim človekom«. Je pa tudi res, da imamo, za razliko od živali, neverjetno plastičen um. Človeka se lahko vzgoji v zelo nenasilno bitje, ali pa v živo pošast. V prvem primeru bo nagon po preživetju izbruhnil zelo pozno, v drugem pa lahko agresijo sproži že kriv prst.

 Žal živimo v družbah, ki gojijo individualiste, sebičneže, tudi prestrašence, a tudi paranoike in psihopate.

 A da ne bo grenkobe – tovrstno stanje je stalnica družb že od prvih civilizacij. Prav nasmehniti sem se moral, ko sem študiral eno prvih kultur, Sumerce. Že tam najdemo institucionalno nasilje, izkoriščanja, ustrahovanja, razslojevanja, davljenja z davki in zaplembe premoženj. Prve dokaze organiziranega nasilja, vojsk in vojn najdemo prav tam. Nezadovoljne in agresivne ljudi gojimo že zelo dolgo časa in, kot je videti, jih še dolgo časa bomo.

 Mag. Gregor Jazbec

Foto: osebni arhiv (kot psiholog v motoriziranem bataljonu, 1998 – 2008)

Je potemtakem tu najti ključ, da se nekateri mladi navdušujejo nad nasilnimi dejanji? Se da tu kaj storiti?

Tu, ja. Seveda bi bilo najlaže okriviti medije in brez dvoma imajo velik vpliv. Njihov senzacionalizem, kjer popoln neznanec postane zvezda, ker je uprizoril morilski pohod ali nekomu odrezal glavo, zagotovo pripomore k večanju navajenosti na nasilje, če že ne pripravi koga, da bi to rad poskusil tudi sam. Konec koncev bo le znan in njegovo zgodbo bo slišal cel svet. To nagnjenje medijev, mimogrede, izkoriščajo tudi teroristi, seveda za svoje cilje.

Mediji ljudi tudi stalno soočajo z vojnami, nesrečami, trpljenjem – kajti bolj krvava novica je bolj prodana novica – in jim še dodatno zvišujejo toleranco na nasilje. Lahko podpihujejo sovraštvo do tujcev, drugače mislečih skupin znotraj lastne družbe, lahko glorificirajo vojne in vojne heroje, ter, nenazadnje, zastrupljajo otroke preko nasilnih videoiger. Spominjam se, ko sem v ZDA preklapljal TV kanale. Eno nasilje za drugim. Noro.

Niso pa mediji edini vzrok. Nasilje se pogosto začne že v družinah, se ga tolerira v šolah in je instrument za napredovanje v podjetjih ali po družbeni lestvici. Celoten kompleks prepletenih dejavnikov, ki ustvarjajo nestrpne ljudi, konflikte in, nenazadnje, vojne.

Kaj storiti? Sanjač bo sanjal o prevratu in radikalni spremembi družbe. A ti eksperimenti so se vedno končali s polomijo, ker človek pač ni zrel za medsebojno homeostazo. Odkar je ustvaril prve države, je z enakopravnostjo konec. Čeprav, pošteno rečeno, že prej ni bila popolna in so se že tudi prej plemena med seboj tolkla po glavah.

Ostane nam torej zavest, da lahko vsakdo izmed nas, v svojem mikrookolju, po svojih najboljših močeh, pripomore k strpnosti, nenasilju in medsebojni pomoči, ter tako svoj naraščaj tudi vzgaja. Ni veliko, je pa dovolj. In najbrž tudi največ.

 Mag. Gregor Jazbec

Foto: osebni arhiv (Mag. Gregor Jazbec je delal z vojaki v Bosni, na Kosovu in Afganistanu. Na sliki v Afganistanu)

Glede na prehojeno pot, torej na podlagi pridobljenih izkušenj in ugotovitev, kakšni so vaši pogledi na življenje vojaka?

Vojak je del organizacije, katere naloga je upravljati z nasiljem, ko pride čas. Lepo bi bilo, če bi živeli v svetu, kjer ne bi bila potrebna nobena vojska in noben vojak, a takšnega sveta, žal, ni. Vojska je dvorezen meč in lahko, kadar je orodje nasilnih vlad, služi netenju vojn, lahko pa so zgolj pesti države, in je njen osnovni namen odvračanje sosedov, da te ne kresnejo v obraz.

Če se znajdemo v nevarnosti, da nam razpade življenje, ki nam je drago, vrednote, v katere verjamemo, nam grozi odvzem zemlje, na kateri živimo ali smrt bližnjih, sem prepričan, da bomo cenili fante in dekleta, ki so se zavezali, da bodo z lastnim življenjem pred agresorjem ščitili zgoraj našteto.

Pustimo ob strani vse primere, ko je vojak umiral za apetite vladarjev ali elit in ki so, roko na srce, veliko pogostejši, kot primeri uporabe vojsk zgolj za pasivno obrambo pred nasilništvom drugih držav. V teh, prvih primerih, je vojak zgolj nesrečna številka v veliko večji in premetenejši računici, ki lahko, paradoksalno, celo verjame, da dela za dobro naroda, države, zastave ali boga, kakorkoli že osmisli cilj sam ali so mu ga osmislili drugi preko sistematičnega pranja možgan.

Primeri, ko je vojak prestregel val nasilja, da je zaščitil ljudi, ki mu stojijo za hrbtom in ki se mu sami ne znajo ali upajo zoperstaviti, pa zahteva vso spoštovanje. Kot pri policistih, ki skrbijo, da nismo žrtve kriminalcev ali gasilcih, ki nas rešujejo pred ujmami.

Tak pogled na vojaka in vojsko je tudi razlog, zakaj sem del te organizacije in zakaj se trudim, da bi njenim pripadnikom podal čim širša znanja s področja človeške psihe in narave.

PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut / Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.