Ste nekdanji pripadnik francoske tujske Legije in verjetno eden redkih, če ne edini slovenec, ki se je pripravljen javno izpostaviti in svoje izkušnje iz ene najbolj elitnih vojaških enot na svetu deliti javno tudi z drugimi. Ali nekdanji pripadniki francoske tujske legije s tem kršijo kakšna pravila, ki v teh primerih veljajo, ali obstajajo kakšni drugi razlogi vaših kolegov, da se ne želijo izpostavljati javnosti?
Ne, pripadniki Legije s tem ne kršimo nikakršnih pravil. To potrjuje tudi dejstvo, da je spremno besedo k francoskemu prevodu moje knjige napisal sam general Francoske tujske legije, kar jasno kaže, da odkrito govorjenje o izkušnjah iz Legije ni problematično. Razlogi, da se večina nekdanjih legionarjev ne izpostavlja javnosti, pa so predvsem osebne narave. Nekateri želijo po koncu kariere živeti mirno in anonimno življenje, drugi pa preprosto ne čutijo potrebe, da bi javno govorili o svoji preteklosti. Legija človeka močno zaznamuje in vsak svojo zgodbo nosi drugače. Sam sem se odločil, da o svojih izkušnjah spregovorim predvsem zato, ker sem želel ljudem približati resnično podobo Legije, brez mitov, senzacionalizma in hollywoodskih predstav.
Foto: osebni arhiv
Prvi intervju z vami na spletni strani Varensvet.si, ki je bil objavljen leta 2015 je bralo preko 60 tisoč bralcev, kar pomeni, da imate pripadniki francoske tujske Legije tudi v Sloveniji veliko simpatizerjev. Koliko časa je minilo od kar ste zapustili Legijo in s čim se ukvarjate danes?
Legijo sem zapustil leta 2008, kar pomeni, da je od takrat minilo že 18 let. Po odhodu iz Legije nisem ostal križem rok, saj človek po tolikih letih v takšnem sistemu težko živi povsem običajno življenje. Nekaj let sem delal za britansko varnostno družbo G4S na področju pomorske varnosti in boja proti piratstvu v Rdečem morju. To je bilo obdobje, ko so bili napadi piratov na trgovske ladje zelo pogosti. Danes pa že skoraj desetletje delam v zasebnem varnostnem sektorju v Franciji, kjer kot oborožen varnostnik z dolgo cevnim orožjem sodelujem pri zaščiti občutljivih objektov v primeru terorističnih groženj. Gre za delo, kjer so disciplina, izkušnje in sposobnost hitrega odzivanja ključnega pomena. Izkušnje iz Legije so mi pri tem brez dvoma odprle vrata in mi dale pomembno prednost.
Foto: osebni arhiv
Ste tudi avtor več knjig z naslovom Borci brez preteklosti, kakor tudi druge knjige z naslovom «LEGIJA (anekdote in tradicija)». Knjiga Borci brez preteklosti odkrito in brez tabujev predstavlja začetke legionarske kariere, knjiga Legija pa je zbirka anekdot in fotografij. Od kje ideja in kakšen je bil namen, da ste se lotili izdaje omenjenih knjig?
Knjigo Borci brez preteklosti sem napisal predvsem zato, ker se je v Sloveniji o Francoski tujski legiji veliko govorilo, v resnici pa se je o njej zelo malo vedelo. Pogosto so krožile različne neresnice, pretiravanja in stereotipi o legionarjih – od tega, da gre izključno za kriminalce ali ljudi brez prihodnosti, do raznih izmišljenih zgodb, ki z realnostjo niso imele veliko skupnega. Moj namen je bil slovenski javnosti predstaviti resnično podobo Legije – kako poteka selekcija, usposabljanje, življenje v enoti ter vojaške misije po svetu. Zato je knjiga zasnovana avtobiografsko in opisuje mojih prvih pet let v Legiji, od samega prihoda v Francijo, do prvih resnih izkušenj na terenu. Želel sem pokazati tudi človeško plat legionarja – strahove, dvome, prijateljstva, disciplino in način življenja, ki ga večina ljudi nikoli ne vidi. Druga knjiga, Legija (anekdote in tradicija), pa je nastala tudi kot odgovor bralcem prve knjige. Veliko jih je želelo več zgodb iz vsakdanjega legionarskega življenja, več anekdot, tradicij in fotografij. Zato je druga knjiga bolj sproščena, bogatejša s fotografskim gradivom in zanimivostmi iz življenja legionarjev. Lahko bi rekel, da prva knjiga predstavi trdo realnost Legije, druga pa njeno dušo in tradicijo.
Knjigo Borci brez preteklosti lahko naročite TUKAJ.
Foto: osebni arhiv
Francoska tujska legija je znana po tem, da so dejansko v njej pripadniki iz številnih držav in kulturnih okolij. Kako ste se pravzaprav znašli v takšni medkulturni sredini in kaj vam je, kot osebnosti služenje v francoski tujski Legiji prineslo v življenju?
Francoska tujska legija je pravzaprav dokaz, da lahko ljudje različnih narodnosti, kultur in ver skupaj uspešno živijo in delujejo, če obstajajo jasna pravila, disciplina in skupen cilj. V Legiji ni pomembno, od kod prihajaš, kakšno vero imaš ali kateri jezik govoriš, ampak predvsem to, kakšen človek si in ali si pripravljen prispevati k skupini. Ko si na terenu ali v težkih razmerah, nacionalnost hitro postane drugotnega pomena. Meni osebno je Legija dala predvsem disciplino, spoštovanje in drugačen pogled na življenje. Naučila me je ceniti osnovne stvari in razumeti, kaj je v življenju res pomembno. Ko človek doživi različne situacije in vidi svet iz drugačne perspektive, začne drugače gledati tudi na materialne dobrine in na mnenje drugih ljudi. Danes živim predvsem po načelu, da mora človek živeti svoje življenje pošteno in svobodno, ne pa življenje, ki bi ga od njega pričakovali drugi. Legija te nauči, da si v življenju veliko močnejši, kot si morda misliš, in da so največje omejitve pogosto samo v človekovi glavi.
Foto: osebni arhiv
Javnosti je bolj ali manj znano, da testiranje legionarjev predstavlja izjemen psihofizični napor, ki ga redki prestanejo. Kako ste se vi pripravljali na te napore, preden ste se odločili za odhod v Francijo?
Posebnih priprav pred odhodom v Francijo nisem imel. Moj največji dvom je bil ali sem dovolj dober, da uspem. S športom sem se sicer ukvarjal že od mladosti, vendar nikoli profesionalno, ampak menim da je bolj vprašanje želje in pripravljenosti dati vse od sebe. Zelo pomembna sta tudi psihična stabilnost in samokontrola. Veliko kandidatov je fizično pripravljenih, kasneje pa ne prenesejo psihičnega pritiska, pomanjkanja udobja, neprespanosti ali stalnega nadzora. Prav tu se pogosto pokaže razlika med tistimi, ki so izbrani in ostanejo, in tistimi, ki niso izbrani ali kasneje odidejo. Zelo pomembna sta tudi psihična stabilnost in samokontrola. Legija ni samo test telesa, ampak predvsem test človeka kot osebnosti.
Foto: osebni arhiv
V Legiji ste preživeli 15 let svojega življenja, kar je kar dolga doba. Kaj je bilo tisto, kar vas je držalo, da niste obupali in Legijo zapustili že prej?
Moj prvotni cilj je bil ostati v Legiji pet let. Začetki so bili seveda zelo težki, predvsem zaradi stroge discipline, fizičnih naporov in popolnoma drugačnega načina življenja. Ko pa človek enkrat preživi določeno obdobje v takšnem sistemu, se nanj navadi. Z leti, izkušnjami in napredovanjem v činu postane življenje v Legiji drugačno – ne nujno lahko, vendar manj naporno kot na začetku. Postaneš bolj samozavesten, bolj izkušen in začneš razumeti sistem. Ko sem presegel polovico svoje kariere, približno osem let služenja, sem začel razmišljati, da bi ostal do upokojitve. Postal sem podoficir, imel sem svoje odgovornosti in Legija je postala način življenja. Na koncu sem zato ostal vseh petnajst let, vse do upokojitve. Danes lahko rečem, da je bila to ena najtežjih, a hkrati tudi ena najbogatejših življenjskih izkušenj.
V redkih državah se nekdanji pripadniki francoske tujske Legije vključijo v redne sestave vojske. Kaj so po vašem mnenju razlogi, da je temu tako in kaj bi tovrstni ljudje z izjemnimi vojaškimi izkušnjami lahko doprinesli domovini in v vojaški sistem?
Nekdanji pripadniki Francoske tujske legije lahko s svojimi izkušnjami veliko prispevajo, tako vojski kot tudi varnostnim strukturam. V tujini se tega zelo dobro zavedajo. Ko sem po Legiji delal za G4S, eno največjih varnostnih družb na svetu, je bila predhodna kariera v Legiji praktično velika prednost. Enako velja za delo, ki ga opravljam danes. Pri določenih varnostnih nalogah, kjer gre za uporabo orožja, delo v kriznih razmerah ali urbano taktiko, brez takšnih izkušenj sploh ni mogoče kandidirati. Legionar velja za discipliniranega, psihično stabilnega in operativno izkušenega človeka, ki zna delovati pod pritiskom in prevzemati odgovornost. Mislim, da bi lahko tudi v Sloveniji ljudje s takšnim ozadjem marsikaj prispevali predvsem na področju usposabljanja, discipline, kriznega odzivanja in prenosa praktičnih izkušenj. V sodobnem varnostnem svetu teorija sama po sebi ni dovolj – pomembne so predvsem izkušnje iz realnih situacij.
Foto: Varensvet.si
Še vedno živite v Franciji, saj imate francosko državljanstvo. Ali se morda nameravate kdaj vrniti v Slovenijo in kako doživljate svojo domovino?
Trenutno ne razmišljam o vrnitvi v Slovenijo, čeprav človek nikoli ne ve, kam ga bo življenje pripeljalo. Slovenijo še vedno doživljam kot zelo lepo državo z visoko kakovostjo življenja in za evropske razmere tudi razmeroma varno okolje. Vedno se rad vrnem, saj je to moja domovina in kraj, kjer imam svoje korenine. Obenem pa opažam spremembe, ki jih prinašajo današnji časi. Slovenija je majhna država, zato so družbene in demografske spremembe hitro opazne. Svet se spreminja in tudi Slovenija pri tem ni izjema. Kljub temu menim, da ima država še vedno velik potencial, predvsem zaradi ljudi, narave in kakovosti življenja, ki jo marsikje drugje težko najdemo.
Čeprav že dolgo živim v Franciji in imam francosko državljanstvo, Slovenija kljub temu ostaja moja domovina, kamor se vedno rad vračam.
Portal Varensvet.si
