V zadnjih letih problem agresivnosti in nasilja med mladimi, pa tudi do drugačnih vse bolj opozarja, da bo treba v vzgojno-izobraževalnih ustanovah predrugačiti in poudariti vzgojno funkcijo. Kaj kažejo raziskave, kje so vzroki za nasilje danes?
Nasilne oblike vedenja lahko prepoznamo v vseh starostnih obdobjih posameznika. Že v otroštvu smo priča prerivanju, grizenju, nasilnemu jemanju igrač ipd, pri čemer pa moramo upoštevati, da otrok nekaterih svojih vedenj zaradi razvojnega procesa ne zmore povsem nadzorovati in uravnavati. Z razvojem govora postane reševanje notranjih in zunanjih konfliktov lažje, ne le zaradi nevropsihološkega razvoja, temveč tudi zaradi verbalizacije, ki omogoča, da svoje doživljanje in misli izrazimo skozi besede in ne preko dejanj.
Omenjate nasilje med mladimi: v viharnem obdobju adolescence je do neke mere razumljivo, da bodo posamezni mladostniki svoje stiske in negotovosti poskušali preseči z manj konstruktivnimi načini, ki so nasilni do drugih in/ali njega samega. V adolescenci postane nasilno vedenje tudi bolj opazno, ker so mladostniki že fizično močnejši in psihično samostojnejši, kar lahko rezultira v resnejših posledicah nasilja. Pri tem pa bi želela opozoriti, da mladostnike pogosto obravnavamo kot odrasle, čeprav njihov intelektualno emocionalni razvoj še ni povsem zaključen.
Že dolgo so znani različni dejavniki, ki pripomorejo k pojavu nasilnega vedenja; najpogosteje so omenjani vzorci vedenja in reševanja konfliktov v primarni družini, katere »Janezek opazuje, se jih nauči, Janez pa uporablja«. Novejše raziskave, ki nam jih omogoča moderna tehnologija, pa empirično potrjujejo izjemno pomembnost najzgodnejšega obdobja otroštva, o katerem sicer nekateri avtorji govorijo že zadnjih sto let. Novorojenček (in s tem njegove nevrobiološke lastnosti) se prilagaja in razvija glede na (čustveno) okolje, v katerem živi. Če se bo njegov primarni skrbnik, ki je običajno mati, dovolj konstatno in ustrezno odzival na dojenčkove in kasneje otrokove potrebe, čustvene odzive in vedenja, bo ta kot odrasli sebe sprejemal kot vrednega, sposobnega posameznika, ki prepozna svoje želje, potrebe in frustracije in jih zna zato tudi ustrezno nasloviti in reševati. Čelni možganski reženj, ki nadzoruje predvsem t. i. izvršitvene funkcije (načrtovanje, nadzorovanje in uravnavanje čustev in vedenj), je v tem primeru ustrezno razvit in dominira nad bolj »čustvenim« limbičnim sistemom, v katerem se generirata (tudi) jeza in bes, pomembna elementa nasilnega vedenja.
Strinjam se torej, da je v vzgojno-izobraževalnih ustanovah poudarek na vzgoji zelo pomemben, saj odraščajoči otrok v tem okolju preživi veliko časa in imamo s tem odprte nekatere možnosti za vpliv na dejavnike, vezane na nasilno vedenje. Večjega pomena pa je po mojem mnenju podpora staršem in njihovo izobraževanje že veliko preden se otroka vključi v vrtec ali šolo, ko so nekateri nevropsihološki temelji lahko že trdno postavljeni. Še posebej to velja za starše (biološko) občutljivejših otrok, ki se hitro in intenzivno odzivajo na dogajanje znotraj in zunaj njih ter se težje pomirijo.
Nasilni otroci so večinoma fizično močni in imajo v skupinah pogosto alfa pozicijo. Na kakšen način bi lahko obvladovali njihovo nasilje v šolah in v družbi nasploh? Ali je to sploh mogoče?
Nisem prepričana, če to res drži. Nasilno vedenje nima tipične fizične oblike. Najbrž je fizično močnejšim otrokom lažje vzpostaviti nadrejeno pozicijo, zagotovo pa to ni nujen dejavnik za nasilje.
Nasilje je s teoretičnega vidika mogoče »obvladovati«, kot pravite, vprašanje pa je, v kolikšni meri je to izvedljivo v praksi. Otroka, ki je pogosto nasilen, bi bilo treba obravnavati in se z njim ustrezno ukvarjati ne le v šoli, temveč tudi (in predvsem) doma in povsod, kjer otrok preživlja veliko časa. Tukaj pa se običajno pojavijo težave, saj vsaj eno od omenjenih okolij običajno ne želi, najpogosteje pa ne zmore ustrezno sodelovati. Vsekakor pa so kljub temu vse intervencije, četudi na primer starši ne sodelujejo z učitelji (ali obratno), velikega pomena! Težko je na splošno odgovoriti na vaše vprašanje, na kakšen način je to mogoče, ker gre za individualne primere z različnimi ozadji in s tem tudi potrebnimi specifičnimi pristopi. Mislim, da je odgovor na vprašanje »kako« skrit v sposobnosti in želji razumevanja ozadja otrokovega nasilnega vedenja, torej njegovih vzrokov in okoliščin, ter povezovanje vseh ljudi, ki skrbijo za otrokov razvoj, da bi bil odziv na njegovo nasilno vedenje čim bolj usklajen in konstanten.
V partnerskem odnosu je nasilneževo vedenje v različnih okoljih lahko popolnoma različno, doma je žaljiv, navzven pa se kaže kot vzoren in ljubeč. Kako pogosto se iz takšnih situacij lahko pojavi še fizično nasilje?
Povezava med psihično in fizično zlorabo v partnerskem odnosu je visoka, kar kažejo številne raziskave. Bi pa za psihično nasilje posebej opozorila, da vključuje dejanja, ki segajo od jasno prepoznavnih oblik kot so konkretne in neposredne grožnje, ponižanje, žalitve in podobno, pa vse do veliko bolj subtilnih oblik. Prav te so namreč manj ali pa težje opazne in prepoznane, s tega vidika pa tudi težko dokazljive. Gre za vedenja in komunikacijo, ki so ravno tako lahko ponižujoča in grozeča, je pa to moč prepoznati predvsem iz zgodovine odnosa in iz prisotne čustvene spremljave. V teh primerih je fizično nasilje prisotno manj pogosto, kar pa nikakor ne pomeni, da je taka zloraba manj resna, saj ima ravno tako lahko za žrtev resne in dolgotrajne posledice.
Pijanost naj bi prispevala k nasilnemu vedenju, vendar samo pri osebah, ki so v treznem stanju izrazito nagnjene k potlačevanju jeze. Zakaj pravzaprav gre pri tem?
Povezava opitosti in nasilnega vedenja še nima enoznačne razlage. Alkohol vpliva na delovanje nekaterih nevrotransmiterjev, ki v našem živčnem sistemu prenašajo različne informacije. Posledično smo v stanju opitosti manj tesnobni, občutenje bolečine in neprijetnosti je zmanjšano, obenem pa smo bolj živahni in aktivni. Alkohol, kot ste rekli, torej ne povzroča nasilnega vedenja, zagotovo pa k temu doprinese – z višanjem prijetnih in manjšanjem neprijetnih občutkov. Ravno neprijetna čustva – na primer tesnoba – so tista, ki nas odvračajo od nekaterih vedenj, saj nam sporočajo, da neko vedenje ni sprejemljivo. In ko ta čustva zaradi alkohola umanjkajo, se lažje podamo v situacije, v katerih bi sicer imeli potrebne zavore.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si