Pogosto se po velikih tragedijah, kot je recimo streljanje na šoli zgodi, da se veliko obsoja izvajalca kaznivega dejanja, obsoja se vzgojo, starše ali kaj drugega. Pogosto se tudi vprašamo »kakšen je bil vzrok za to, zakaj je nekdo to naredil?« Tako vprašanje domneva, da za to obstaja le en sam razlog, kar pa pogosto ne drži. Ljudje smo namreč kompleksna bitja, na katera deluje veliko dejavnikov. Lahko rečemo, da je tudi nasilno vedenje zapleteno in nima samo enega samega vzroka, temveč ga določajo številni dejavniki tveganja, ki pogosto delujejo skupaj. Prav zato je dobro, da dobro razumemo profile storilcev, različne dejavnike tveganja ter posledično področje preventive in tako pomagamo pri boljšem razumevanju tematike.
Izkazalo se je, da je pogosto in kronično zavračanje v obliki med vrstniškega nasilja in romantičnega zavračanja eno izmed najbolj izstopajočih dejavnikov tveganja. Raziskava, kjer je sodelovalo nekaj manj kot 900 osnovnošolcev in srednješolcev je pokazala, da so prediktorji agresije povezani s sprejemanjem v skupini, skupinsko zavrnitvijo, socialno podporo najboljšega prijatelja in konfliktom ali agresivnostjo najboljšega prijatelja. Izkazalo se je tudi, da ni pomembno le enkraten dogodek zavračanja, temveč to, da je bilo zavračanja osebe čedalje več.
Ostali dejavniki tveganja so povezani z zanimanjem za strelno orožje in bombe, fascinacije s smrtjo ter psihološke težave, ki vključujejo depresijo ter težave s kontroliranjem impulzov.
Različni avtorji so dejavnike tveganja preučevali na primerih in prišli do različnih skupin dejavnikov. Med individualnimi dejavniki so se najpogosteje izrazili nenadzorovana jeza in depresija, prelaganje odgovornosti na druge, pogosta uporaba groženj in podrobno opisan načrt dejanja. Pogosto so se pojavili tudi verbalni ali fizični/agresivni napadi na druge ter težave z disciplino. Impulzivnost se ni izkazala za tako pomembno lastnost.
Pri dejavnikih tveganja, ki so bili povezani z družino se je najpogosteje izkazalo, da ima velik vpliv osamljenost, pomankanje nadzora s strani staršev ter nasploh težavni družinski odnosi, kjer primanjkuje podpore in sprejemanja.
Tretji sklop dejavnikov je povezan z vrstniki in odnosi, ki se med njimi pojavijo, osamljenostjo, zavračanjem in slabšimi socialnimi veščinami.
Zadnji sklop je vključeval družbene in okoljske dejavnike, pri katerih se je izkazalo, da so imeli vsi enostaven dostop do orožja, ki so ga imeli doma, vsi pa so kazali določeno zanimanje za razstrelivo in orožje.
Mogoče ne smemo pozabiti tudi nekatere druge stresne dejavnike, ki se lahko pojavijo hipoma – nedavna izguba ali smrt, izguba določenega statusa, selitev…
Glede na zgoraj opisane dejavnike tveganja, Wike in Fraser (2009) v svojem članku opredelita šest preventivnih strategij, vezanih na šolske strelske pohode:
- Krepitev navezanosti/pripadnosti s šolo– nobeno streljanje ni vključevalo učenca, ki je rad hodil v šolo in je čutil neko povezanost, velik vpliv pa so imele velike šole, kjer prevladuje tekmovalnost in visoka stopnja razlik med učenci, zato je pomemben razvoj učnih in izven šolskih programov s podpiranjem sodelovanja med učenci za boljši občutek pripadnosti in zmanjševanje izoliranosti, osamljenosti.
- Zmanjševanje socialne agresije – s pomočjo programov za boljše socialne veščine in preprečevanje nasilja.
- Prekinitev »kodeksa« tišine – študenti bolj pogosto poročajo o pomislekih oziroma ostalih študentih, če šola ponuja anonimni mehanizem za izražanje pomislekov, če skrbi učencev pomagajo pri tem, da se naredi neke vidne ukrepe, ter, če so razna razkritja in pomisleki obravnavani diskretno.
- Vzpostavitev intervencijskih protokolov za težavne in zavrnjene študente – potrebna so usklajena prizadevanja za reševanje socialnih in emocionalnih potreb študentov, prav tako je pomembna povezava sistemov duševnega zdravja in šole za oceno težav in potreb učencev, predvsem tistih, ki kažejo znake depresije, jeze in samomorilnosti. Veliko vlogo igra dobra komunikacija.
- Povečanje varnosti – povečanje varnosti tako, da povečujemo vire pomoči posameznika ter spremljamo okolje, saj to lahko zmanjša ranljivost in poveča povezanost. Prav tako so to majhne stvari, kot so spreminjanje vstopa in izstopa iz šole, namestitev kovinskih detektorjev, ter spremljanje groženj.
- Povečevanje komunikacije znotraj izobraževalne ustanove ter med izobraževalnimi ustanovami in lokalnim okoljem – večina strelcev »pušča« informacije že pred napadom, zato je pomembno povečanje komunikacije med šolo in okoljem, saj so zgodnja opozorila pomembna še preden se napad zgodi. Večina strelcev je namreč svoj načrt po navadi komu povedala, vendar jih le ti niso jemali resno. Prav tako je pomembna hitra komunikacija, ki pomaga učencem, da se skrijejo, zavarujejo ali varno evakuirajo. Dvosmerna komunikacija namreč lahko pomaga identificirati lokacijo napadalca.
Razumevanje teh dejavnikov tveganja lahko vodi do prepoznavanja, pomoči, zdravljenja, posredovanja – torej boljše preventive na tem področju. Pomembno se je zavedati, da nekaterih dejavnikov ne moremo spremeniti, vendar je s prepoznavanjem ter poslušanjem mladih možno, da jim pomagamo zmanjševati jezo, jih sprejemati in tako vplivati na potek dogodkov. Tako se bodo lahko na primeren način soočali s stresom in življenjskimi okoliščinami, mi pa bomo pomagali pri tem, da je takih dogodkov čim manj.
LITERATURA:
Kupersmidt, J. B., Burchinal, M., & Patterson, C. J. (1995). Developmental patterns of childhood peer relations as predictors of externalizing behavior problems. Development and Psychopathology, 7(4), 825-843.
Leary, M. R., Kowalski, R. M., Smith L. in Phillips, S. (2003). Teasing, Rejection, and Violence: Case Studies of the School Shootings. Aggressive Behavior, 29, 202-214.
Verlinden, S., Hersen, M., & Thomas, J. (2000). Risk factors in school shootings. Clinical psychology review, 20(1), 3-56.
Wike, T. L. in Fraser, M. W. (2009). School Shootings: Making sense of the senseless. Agression and Violent Behavior, 14, 162-169.
Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja
Uvodna fotografija: Pixabay
