V oboroženih silah ste delali 30 let. Ali nam lahko poveste kaj več o svoji karieri?
Gledano na preteklost v teh letih lahko rečem, da sem s profesionalnega vidika zadovoljen, saj sem šel skozi vse faze, skozi katere profesionalni vojak lahko gre. Šel sem skozi izobraževanje v vojaški gimnaziji in vojaški akademiji JLA, bivše skupne države, v istem obdobju. Prav tako sem se usposabljal na Poveljstvu ameriške vojske in Generalštabnem kolidžu, ter na nekaj drugih vojaški tečajev v tujini.
Vse to mi je zelo pomagalo, da sem razumel ideološke razlike v teh vojskah in bistvene razlike povezane z vodenjem in poveljevanjem, še posebej na višjih nivojih. Ker sem bil v bivši JLA proti koncu svoje kariere uslužbenec v poveljstvu in načelnik v zračni brigadi, sem moral v popolnosti obvladovati proces vojaškega odločanja. Ta proces je v zahodni varijanti v bistvu zelo podoben, vendar poveljniku daje večja pooblastila in seveda odgovornosti. O tem bi bilo vredno napisati kakšno študijo.
Še posebna izkušnja pa je bilo delo v Neaplju, kjer sem preživel dve leti, kjer v bistvu vidite in razumete delovanje NATA, in kje je vaše mesto v tem. Tukaj sem srečal številne neverjetne časnike, med drugim tudi slovenske, s katerimi je bilo veliko zadovoljstvo delati.
Kot časnik se v bistvu usposabljate v najbolj ekstremnih pogojih. Jaz sem na žalost imel to ”srečo”, da sem aktivno sodeloval v dveh vojnah, v domovinski vojni na Hrvaškem leta 1991-1995, in v Afganistanu, kot poveljnik 11. HRVCON leta 2008. Prva vojna mi je dala tisto neprecenljivo izkušnjo, tako v načinu vedenja in delovanja, kot v načinu odločanja. Druga vojna mi je dala sicer tudi podobno izkušnjo, vendar bolj v smeri kako delovati v popolnoma nepoznanih pogojih in vplivati na svoje ljudi, da izvršijo svoje naloge, in da maksimalno zaščitijo svoje življenje. To sta bili dve povsem različni situaciji.
S kariero sem zaključil v glavnem poveljstvu HV, kot načelnik enega izmed oddelkov, in sem odšel v pokoj takoj, ko so se pokazali pogoji za to. V bistvu sem se tudi nekoliko utrudil, predvsem, ker sem moral na stara leta tri leta potovati na relaciji Rijeka-Zagreb.
Foto: osebni arhiv
Kot ste dejali ste bili tudi poveljnik na misiji v Afganistanu. Kako se spominjate tistih časov in katere izkušnje ste dobili na tej misiji, kjer gre med drugim tudi za povsem drugačno kulturo okolje?
Afganistan je za mene bil odkritje v vsakem pogledu. Ena prekrasna država v tej svoji divjini. Afganistan je že trideset let v vojni in to je postalo način življenja, način razmišljanja, generacije so odraščale v vojni, in to jim je seveda pustilo posledice. In vprašanje zakaj ravno Afganistan, po čem je on zanimiv za svetovne velesile, obstaja odgovor, ki pa ni povsem enostaven. Afganistan je strateško področje, in tisti ki ga nadzoruje, drži ta del sveta. Kar se tiče afganistancev, gre za zelo žilav narod.
Vsaki hrvaški kontingent je imel nalogo, da naredi nekaj v splošno dobro, nekaj kar bo ostalo za nami, in smo zato v svojem prostem času povsem prenovili otroški vrtec v Kabulu. Zanimivo je bilo, da so bili v tem vrtcu nameščeni otroci zapornikov iz bližnjega zapora, in otroci policistov, ki so delali v zaporu. Neverjetna usoda. O celotni vojni v Afganistanu je zelo veliko za povedati, in sem tudi imel na to temo niz predavanj.
Foto: osebni arhiv
Vaše zanimanje za dogajanje v svetu, ko govorimo o vojnah in vojskovanju je zelo aktivno, namreč analizirali ste tudi vojno v Siriji in Ukrajini. Do katerega spoznanja ste prišli pri vojni v Siriji in kateri so razlogi zanjo?
Zadnja leta aktivne službe je bil en del moje službe spremljanje vseh teh procesov in spopadov v svetu, zato še vedno spremljam določene spletne strani, prihajajo pa mi še vsebine vezane na te spopade. Tega je danes vse več, zato je že težko vse spremljati.
Analizirali ste vojno v Ukrajini, katero ste v novembru 2020 predstavili tudi na mesečnem srečanju v organizaciji Varensvet. Do kakšnega spoznanja ste prišli pri tej analizi, zakaj vojna v Ukrajini?
Kar se tiče vojne v Ukrajini in v Siriji, sta v bistvu obe povezani z vračanjem Rusije na velika vrata na svetovno sceno, kar je začelo leta 1990, s prihodom Putina na oblast. Za Putinom stoji ekipa, ki ga je ocenila, kot sposobnega in močnega, in kot veliki potencijal, ki lahko ustvari njihove načrte, in to je ne dovoliti, da Rusija izgubi svoj značaj, temveč nasprotno, da ga krepi in da skupaj z rastočim regionalnim igralcem/Kitajska, Indija/ vzpostavi kombinacijo moči, ter nadzora nad svetovnimi resursi.
V vsaki vojni so običajno tudi tuji borci, ali nam lahko poveste, kateri tuji borci so se borili v Siriji in Ukrajini, in kaj to pomeni za varnost v Evropi, ko se te borci vrnejo v svoje države?
Kar se tiče tujih borcev v vojnah, oni so vedno prisotni. Nekateri gredo v vojne zaradi avanturizma, drugi kot zaposleni preko tujih podjetij, so pa tudi takšni, ki gredo zaradi ideologij in religije. Ko se vojna zaključi, se oni vračajo v svoje države trajno osebnostno spremenjeni, kar predstavlja veliko tveganje za sredino v kateri bodo naprej živeli. Vojna postane način življenja in temu se je težko upreti, pogosto če nimate nič drugega, kar bi lahko počeli. Še posebej, če vam je to edini smisel življenja, ki mu sledite.
Za konec nam prosim povejte še vaše videnje razlogov za vojne, namreč vsi vemo, kaj vojna prinaša in da nobena vojna ni v dobrobit človeštvu in civilizaciji?
Do vojne in oboroženih spopadov prihaja, ko se izčrpajo vsa druga sredstva in argumenti nacionalne moči za doseganje političnih ciljev. To je najbolj enostaven odgovor. To, kar pa vojna pusti za seboj, pa je že zelo kompleksno vprašanje. Imate generacije, ki si opomorejo od vojnih travm. Na nekaterih so te travme vidne, na drugih niso, vendar bodite sigurni, da obstajajo. Ko opazujem svojo generacijo se običajno strinjamo, da obstajata dva obdobja življenja, do začetka domovinske vojne in po njenem koncu. Čas do začetka se je nekako vlekel, a od začetka do danes je minilo, kot bi trenil, in vsi smo vedno v nekem krču, da si kot družba in posamezniki opomoremo.
K. K. E: info@varensvet.si
