Zaključili ste izobraževanje za družinskega terapevta, mednarodno šolo za družinske mediatorje, vpisani pa ste tudi med mednarodne trenerje. Ali nam lahko poveste kaj več o tem?
Za družinskega terapevta sem se pričel izobraževati leta 1998 v okviru izkustvene družinske terapije Kemplerjevega inštituta iz Nizozemske. Leta 2010 sem pridobil evropski certifikat iz Gestalt psihoterapije. Že pred tem sem obiskoval dvoletni tečaj sistemske družinske terapije, ki ga je izvajala sistemska terapevtka Gina Steinninger iz Graca. Usposabljanje za družinskega mediatorja sem opravil leta 2006 v okviru MIND projekta, organiziranega v italijanskem mestecu Lucca, ki je potekalo pod sloganom: Kako razumeti družinski konflikt, ne da bi pri tem ustvarjali žrtve. V izobraževanje so bili poleg slovenskih predstavnikov vključeni tudi predstavniki iz Litve in Latvije pod pokroviteljstvom European Commision Directorate. Po končanem izobraževanju smo pridobili certifikat Evropskega medijacijskega foruma in izdali žepni priročnik: Družinska mediacija in nenasilno upravljanje konfliktov.
V okviru mladinskih izmenjav sem sodeloval pri usposabljanju mladinskih voditeljev na Norveškem ter pridobil znanja in veščine potrebne za usposabljanje mladih, kar je bilo kasneje verificirano v okviru Evropskega Salto Youth programa.
Leta 2006 ste začeli sodelovanje z Zavodom Aleksandra, ter razvili SASV MODEL, ki je eno od orodij s katerim je možno opredeliti, definirati socialno vedenje posameznika v odnosu do sebe in drugih. Ali je model dobro zaživel v RS in kakšne rezultate ima?
Kot svoj prispevek k razumevanju vedenja otrok in staršev sem razvil več modelov posameznih profilov staršev in otrok s čimer sem povečal spekter strokovne tipologije oz. kategorizacije razvrščanja (težav, devianc) staršev in otrok. Pri delu jih uporabljam v okviru fenomenoloških opisov različnih vedenjskih vzorcev, ki se lahko pojavijo v življenju starša ali otroka kot posledica različnih življenjskih izkušenj, pridobljenih v različnih življenjskih okoljih. Model je odlično zaživel in ga pozna večina strokovnih delavcev, vzgojiteljev in učiteljev v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, ter številni delavci v okviru različnih nevladnih organizacij in društev. Model je predstavljen tudi v tujini, na Hrvaškem in v Italiji.
Foto: osebni arhiv
V zadnjih dveh desetletjih so pod vašim vodstvom nastajali odmevni projekti v katere je bilo vključeno veliko število ljudi, ki ste jih usposabljali za delo z mladimi. Ali bi kateri projekt posebej izpostavili oz. ste nanj še posebej ponosni?
Gre za več projektov, ki so v času nastajanja imeli posebno težo in jo najbrž imajo še vedno, saj so izraz časa in potreb po drugačnem delu s težavnimi otroki in mladostniki. Med drugim omenjam Peš pohod Ljubljana – Reka leta 2001 in projekt Peš na Dunaj leta 2002, Tabori preživetja, organizirani za mladostnike s težavami v odraščanju, sodelovanje pri filmu Mladi na robu, ki ga je posnela TV Slovenija in se uporablja na FSD kot učno gradivo, Projekt Labirinti, namenjen preprečevanju nasilja med vrstniki, ki je dolga leta bil predstavljen kot slovenski projekt na straneh OECD in številni drugi projekti.
V zadnjem letu se intenzivno posvečate razvijanju in implementiranju dela z otroci z ADHD motnjo. »Otroci z motnjo pozornosti in impulzivnostjo (Attention – Deficit/ Hyperactivity Disorder – ADHD) je trenutna oznaka za otroke pri katerih je zaznati opazne težave s pozornostjo in občasno ali stalno impulzivnost in pretirano aktivnost. Ali nam lahko poveste kaj o tem oz. kakšno je stanje z otroci na tem področju v RS?
Tudi v Sloveniji se podobno kot drugje po svetu vzgojitelji, učitelji in strokovni delavci čedalje pogosteje srečujejo z otroki in tudi starši, ki jih zaznamuje motnja ADHD, neodvisno od tega, ali je otrok uradno diagnosticiran ali pa ima »le« simptome te motnje. Motnja pozornosti in impulzivnosti predstavlja trdovraten vzorec, ki se odraža v nepazljivosti, impulzivnosti in visoki stopnji neustreznega vedenja pri osebi. Pri otrocih se odraža v težavah pri ohranjanju pozornosti pri učenju ali igri, njegovem pogostem vstajanju in sprehajanju po razredu, nagnjenje pri sodelovanju pri visoko rizičnih aktivnostih in podobno. Pogosto se vzporedno ob tej motnji razvije še nasprotujoča – kljubovalna motnja, ki predstavlja vzorec negativističnega, izzivalnega in sovražnega vedenja, ki vključuje pogosto konflikt, izkazovanje jeze in besa in upiranje odraslim ter trmasto nasprotovanje navodilom in navidezni nadležnosti odraslih . V kolikor se otroku in družini ne pomaga se motnja lahko stopnjuje v motnjo obvladovanja, ki predstavlja agresivno ali nesocialno vedenje pri katerem so kršene osnovne pravice drugih ali družbene norme. Vzorci vedenja obsegajo pogoste pretepe, laganje, tatvine, okrutnost do ljudi ali živali in uničevanje lastnine.
V strokovni literaturi se za otroke z ADHD motnjo velikokrat pojavlja izraz »social impotence«, kar pomeni, da otrok sam ne zmore vzpostavljati ustreznih socialnih stikov. Mnenja o tem, koliko naj bi bilo teh otrok, se gibljejo v razponu od 5- 7 %.
Foto: Arhiv IVK
V mesecu oktobru 2015 boste s svojim predavanjem nastopili na 2. IVK Konferenci: Varnost in (ne)nasilje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki ga organizira IVK Inštitut za varnostno kulturo. Tema vašega predavanja bo Vrstniško nasilje v vzgoji in izobraževanju – preventiva in obravnava. Ali menite, da smo na področju vrstniškega nasilje v vzgoji in izobraževanju v RS dovolj učinkoviti, oz. gredo zadeve na tem področju v pravo smer?
Nasilje, kot oblika vedenja, nima primerjave. Prisotno je bilo že v času, ko so naši predniki živeli v jamah in je preživelo vsaki človeški poskus, da bi ga zatrlo. Kljub visoki ceni, ki jo družba plačuje zaradi medvrstniškega nasilja in nasilja v družbi nasploh nasilje vztraja.
Ko berem časopise ali poslušam razprave različnih strokovnjakov, nisem vedno prepričan, da družba resnično želi spremeniti neustrezna vedenja otrok in mladostnikov in s tem preprečiti medvrstniško nasilje, ki so ga le –ti deležni v vsakodnevnem življenju. Prej se mi zdi, da smo usmerjeni v kaznovanje otrok in mladostnikov, ki s svojim neustreznim vedenjem povzročajo nasilje. Lažni občutek, da se na tak način ureja težave, je nevaren, saj odvrača pozornost ljudi od preventivnih programov namenjenih izboljševanju neustreznih vedenj in preprečevanju medvrstniškega nasilja. Obseg nasilja, ki ga otroci doživljajo v šoli, v soseski, v okoljih, kjer so dejavni pa tudi doma, v okolju lastne družine je težko ugotoviti. Dejstvo je, da se otrokom nasilje dogaja, nekaterim pogosteje kot drugim, vse pa prizadene in jim pusti posledice. Nekatere nasilje zaznamuje za vse življenje.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
