V medijih velikokrat zasledimo besedno zvezo “strelski pohod”. Bi nam lahko razložili, kaj pravzaprav je strelski pohod?
Pod strelski pohod razumemo napad oboroženega s strelnim orožjem na skupino posameznikov. Običajno gre za enega storilca, storilcev pa je lahko tudi več. Strelski pohodi imajo lahko zelo različna ozadja oziroma vzroke. Lahko gre za teroristične napade, ki so v zadnjem času razmeroma pogosti, večkrat pa so pri strelskih pohodih v ospredju bolj osebni razlogi, kot so maščevanje, nezadovoljstvo, ideološka prepričanja in podobno. Pri teh storilcih gre v večini primerov za posameznike z različnimi osebnostnimi motnjami in posameznike, ki ne prenašajo pritiskov in težko prenašajo različne stresne obremenitve. Žrtve pa so velikokrat naključne in ne v neposredni povezavi s storilcem tega dejanja oziroma vzrokom napada.
Ob poročanju takšnih dogodkov se ljudje sprašujejo, kakšen je človek, ki lahko stori kaj takšnega. Bi nam lahko opisali, katere lastnosti opisujejo storilce strelskih pohodov in kateri dejavniki botrujejo k temu, da se odločijo za takšno dejanje?
Odgovor na to vprašanje ni preprost. Pri terorističnih dejanjih gre največkrat za indoktrinacijo z neko ideologijo, moram pa poudariti, da ideologija ni vedno v ospredju. Teroristične napade v Franciji in Belgiji so izvedli mladeniči, ki so bili rojeni v Franciji, so potomci prišlekov, nikakor pa niso bili džihadistični fanatiki. Izvor njihovih dejanj bi lahko v marsičem pripisali odnosu družbe, ki ni dovolj poskrbela za integracijo tujcev. Kot sem že omenil pa je med storilci mnogo takih, ki podležejo vsakdanjim pritiskom in niso sposobni reševati problemov na konstruktiven način. Ko nekoga odpustijo iz službe, je ta prepričan, da se mu je zgodila krivica. Vzame orožje, gre v službo in strelja na svoje sodelavce, ki niso popolnoma nič krivi za njegovo nesrečo. Ali pa ob ločitvi mož ustreli ženo, otroke in druge bližnje sorodnike in si potem sodi sam (ni pa nujno). Res pa je, da je med vsemi temi storilci strelskih pohodov mnogo takih z osebnostnimi motnjami in težavami, ki pa v vsakdanjih situacijah ne pridejo do izraza.
Nekaj najbolj odmevnih strelskih pohodov se je zgodilo na šolah. Ali zaposleni na šolah lahko preventivno posumijo, da je kdo izmed mladih potencialno nevaren in da načrtuje strelski pohod? Kako bi lahko prepoznali takšnega posameznika oz. katera vedenja so tista, na katera bi morali biti zaposleni v šolah še posebej pozorni (in sošolci)?
Veliko publicitete je namenjeno res strelskim pohodom na šolah, ki jih zagrešijo mladi fantje in pobijejo svoje vrstnike in učitelje. Značilni so bili predvsem za ZDA tam okoli leta 1990, približno 10 let kasneje so se pojavili tudi v Evropi, najbolj odmevni v Nemčiji in na Finskem. Najbolj razvpit morilski pohod sta leta 1999 zagrešila dijaka 18 letni Eric Harris in 17 letni Dylan Klebold, ki sta na srednji šoli Columbine v zvezni državi Kolorado ustrelila 12 sošolcev, enega učitelja ter ranila še 23 dijakov in učiteljev. Ericu so kasneje pripisali psihopatske osebnostne lastnosti, Dylanu pa shizotipske osebnostne motnje. Vendar pa v šoli niso zasledili nikakršnih znakov, ki bi kazali na možnost storitve tako grozovitega dejanja. Kot učenca nista blestela, udeleževala sta se različnih šolskih aktivnosti, res pa je, da sta pred strelskim pohodom opuščala šolske obveznosti in se manj družila s sošolci.
V ZDA so skušali izdelati profil šolskega strelca in sestavili so listo morebitnih opozorilnih znakov, po katerih bi potencialnega storilca lahko prepoznali in napovedali morilski pohod. Izkazalo pa se je, da je tak profil popolnoma neuporaben. Pri mnogih mladih fantih so zasledili podobne znake, kot so jih imeli storilci, grozili so podobno, celo napovedovali so napad, ki pa ga nikakor niso uresničili. Dejstvo je, da nasilno vedenje ni samo problem osebnostnih značilnosti, je kompleksen problem, ki vključuje dejavnike družine, okolja in seveda šole. Pri tem noben dejavnik ni odločilen, lahko pa prispeva k odločitvi za uresničitev grožnje. Obstajajo pa nekateri opozorilni znaki, na katere je treba biti pozoren. Naj jih naštejem nekaj: sporočilo ideje o možnem napadu; težave pri spoprijemanju z doživeto izgubo; poskusi samomora ali nakazovanje možnosti samomora; bili so žrtve trpinčenja ali pa so sami izvajali trpinčenje; dostop do orožja; sporočilo sošolcem, da bodo nekaj storili in podobno.
Kako naj šola ravna v primeru, da sumi, da se nekaj pripravlja oz. da se nekaj v tej smeri lahko zgodi?
Raziskovalci tega pojava so predlagali tudi nekaj dejavnosti za preprečitev napadov dijakov na šole. Opozarjajo, da je priprava napada proces, ki se začne z idejo, nadaljuje z načrtovanjem, dejavnostmi, ki bi omogočile napad, in napadom. Del teh dejavnosti je možno zaznati, možnosti za napad je treba preveriti in potem hitro ukrepati, kar pomeni tudi sporočilo na policijo. Zanimivo je, da vrstniki napadalca vedo, da ta pripravlja napad, problem pa je, da tega ne sporočijo šolskemu osebju, kajti zavezanost k molku je prevladujoča vrednota med učenci. Zato je treba na šolah zagotoviti klimo medsebojnega zaupanja. Večja verjetnost je, da se napadi lahko pojavijo tam, kjer je buling del šolske kulture, na šoli pa ni sistematičnega pristopa do nasilnih pojavov. Nezaupanje preprečuje rigidnost šolske kulture in na takih šolah se ne sledi družbenim spremembam ter potrebam dijakov in učiteljev.
Se vam zdi, da so na šolah dovolj usposobljeni in izobraženi glede tega, kako ravnati v primeru, da pride do strelskega pohoda? Kakšni so napotki v takšnih primerih?
Del odgovora na to vprašanje je že zajet v prejšnjem odgovoru. Na šolah v ZDA so imeli mnogo idej, ki so se nanašale predvsem na tehnično zaščito, vendar so spoznali, da te ukrepi niso učinkoviti. Treba se je posvetiti dijakom, ki izražajo določene grožnje in oceniti resnost teh groženj in obstoja sistema ocenjevanja groženj, ki se je pokazal kot dober. Če dijak prinese orožje v šolo, je to kazalec grožnje in treba je zbrati ustrezne informacije o osebnostnih značilnostih dijaka, njegove družine, odnosu do šole, njegovi trenutni situaciji, ali je morda žrtev bulinga in podobno. Poudariti pa je treba, da je potrebno biti pozoren na možnost stigmatizacije dijaka, kajti praksa je pokazala, da je bil preplah pogosto nepotreben in da se je dijaku naredilo več škode kot koristi.
Če neposredno odgovorim na vprašanje, bi rekel, da je na naših srednjih šolah premalo znanja o tem problemu, kar je po mojem predvsem posledica prepričanja, da pri nas ni možnosti za take incidente. Sam nisem popolnoma prepričan v to.
Pri mnogih storilcih takšnih dejanj je bilo ugotovljeno, da so občudovali in povzdigovali njihove predhodnike. Kakšno vlogo in odgovornost nosijo v takšnih primerih, po vašem mnenju, mediji in pa strokovnjaki, ki javno “analizirajo” te incidente? Je takšno ravnanje lahko dvorezni meč in moramo biti v primeru strelskih pohodov še posebej previdni?
Ja, ugotovljeno je bilo, da imajo storilci šolskih pohodov kar v veliki meri posnemovalce. Strelci postanejo popularni, ker se o njih veliko poroča v medijih in marsikateri mladostnik z osebnostnimi in drugimi težavami se nekritično identificira z njimi in tudi želi postati slaven. Dejstvo je, da mediji o takih dogodkih morajo poročati, da se taki dogodki znajdejo v časopisnih, radijskih in televizijskih poročilih, problem pa je, da se o tem poroča večkrat in na senzacionalističen način. Taki dogodki so razmeroma redki, ponavljajoče poročanje pa prispeva k občutku, da so pogosti. Sam večkrat komentiram take in podobne dogodke in pri tem poudarjam redkost tega, predvsem pa se izogibam senzacionalizmu, namreč želim dajati strokovne in utemeljene pojasnitve. Odveč pa ne bi bilo več strokovnih razprav v različnih medijih, in podobnih dogodkih, vendar ne o konkretnem dogodku, pač pa bolj na splošno o problematiki vseh vrst nasilja, do katerega imamo vse prevečkrat toleranten odnos.
Petra Brne E: info@varensvet.si
