Petra Brne, forenzična psihologinja

0

Po izobrazbi ste magistrica psihologije, v Italiji pa ste opravili tudi specialistično usposabljanje iz forenzične psihologije. Ali nam lahko kaj več poveste o tem izobraževanju?

Specialistično usposabljanje je trajalo leto dni, na Mednarodni akademiji forenzičnih znanosti v Rimu, v obliki intenzivnih dvodnevnih mesečnih srečanj, saj se predvideva, da gre za usposabljanje, namenjeno osebam, ki so že redno zaposlene in se dodatno specializirajo in izpopolnjujejo z namenom implementacije znanj forenzične psihologinje v svoje vsakdanje delo.

Usposabljanje je bilo naravnano izjemno praktično in interdisciplinarno – naši profesorji so bili forenzični in klinični psihologi, psihoterapevti, odvetniki, kriminalisti in kriminologi, torej ljudje s terena, ki iz prve roke dobro poznajo teoretična znanja in jih redno uspešno prenašajo v svoje vsakdanje delo. Tudi samo usposabljanje je potekalo kot preplet teorije s prakso, saj so nas profesorji učili na svojih praktičnih primerih, ki so jih obravnavali v preteklosti ali pa so bili obravnavani primeri še vedno odprti, kar je za nas predstavljalo izjemno dragocenost, saj je to pomenilo, da smo imeli dostop do raznih dokaznih gradiv (fotografije in videoposnetki iz kraja zločina, videoposnetki in fotografije obdukcije, videoposnetki iz t.i. »dark web«-a, ki so bili pridobljeni iz računalnikov obravnavanih oseb, uradni zaznamki policije, sodni spisi, videoposnetki zaslišanj,…). Na enem izmed srečanj se nam je celo pridružila mama umorjenega dečka, katerega primer je obravnavala interdisciplinarna ekipa strokovnjakov, katerih vodja je bila vodja naših izobraževanj. Seveda smo morali na začetku specializacije podpisati tudi pogodbo o nerazkritju informacij, ki nas je kazensko bremenila v primeru, da bi gradiva snemali, jih delili, o njih govorili.

Čez usposabljanje smo obravnavali različne tematike s področja forenzične psihologije. Večinoma smo se posvečali spolnim in krvnim deliktom. Spoznavali smo vlogo psihologa na sodišču ter njegovo vlogo tekom preiskovanja kaznivih dejanj. Naučili smo se prepoznavati osebnostne motnje, ki so večinoma prisotne pri težjih kaznivih dejanjih. Brez tabujev smo zakorakali tudi v področje profiliranja kot preiskovalne tehnike in konkretnih primerov, preko katerih nam ta preiskovalna tehnika lahko v praksi pride zelo prav. Spoznavali smo psihodiagnostične pripomočke, ki nam lahko pomagajo pri tem delu, različne tehnike in metode dela z žrtvami in s storilci. Zelo podrobno smo se posvetili tudi prepoznavanju »toksičnih odnosov«, torej odnosov z osebami, ki imajo osebnostne poteze osebnostnih motenj iz klastra B (narcisistične, histrionične, mejne in antisocialne) in specifike dinamike le teh. Veliko smo se posvetili tudi seksualnim deliktom, predvsem prepoznavanju različnih tipologij storilcev in specifikah dela s temi storilci (npr. odkrita komunikacija glede spolnosti, specifike vprašanj itd.).

Presenetil me je predvsem njihov odnos do kaznivih dejanj – črna kronika je nekaj, kar je v Italiji »izjemno popularno« in se redno, vsakodnevno javno obravnava na televiziji, pri čemer se v pogovore in predstavitve primerov vključuje različne strokovnjake. Italijani so kulturološko precej drugačni od Slovencev – o svojem delu in življenju govorijo veliko bolj ponosno, odprto, veliko dajo na konkretne praktične primere, radi poučujejo s pomočjo teatralnih primerov, pripovedovanja zgodb, to imajo v krvi. Je pa velika prednost v tem, da znajo s takšnim načinom poučevanja pritegniti in ohranjati človekovo pozornost, zaradi česar si lažje zapolnimo povedano in je učenje večji užitek.

Ali ste si to izobraževanje zapomnili po čem posebnem oz. vam je kaj še posebej ostalo v spominu?

V spominu mi je ostalo več stvari – prva je ta, da nam je vodja izobraževanj na uvodnem srečanju zelo jasno povedala, da je cilj tega usposabljanja, da ob zaključku le tega postanemo polno operativni in samostojni strokovnjaki iz področja forenzične psihologije, tako, da nas lahko brez slabe vesti spusti v svet. S tem nam je dala vedeti dvoje – da bo usposabljanje zelo praktično naravnano in da verjame v nas in v to, da nas bodo njihovi strokovnjaki opremili za delo v operativi. Zelo pomembna popotnica je bilo tudi spoznanje, da si lahko vrhunski strokovnjak na svojem področju, a če se ne povezuješ interdisciplinarno z ostalimi relevantnimi profili in če ne poznaš »pravil igre« (npr. sodnega sistema), si lahko kljub vsem svojem znanju popolnoma neuporaben. Na usposabljanju so nas večkrat tudi opomnili, da je vsak izmed nas lahko potencialni storilec kaznivih dejanj, meja med enim in drugim svetom je lahko na trenutke zelo tanka. Zelo mi je bil zanimiv tudi njihov odnos do ženk, zaposlenih v varnostnem sektorju. V Italiji nimajo težav s tem, če je ženska naličena, v visokih petah in če svoje strokovno mnenje govori na glas. To cenijo in spoštujejo. Moja mentorica in vodja izobraževanj me je veliko naučila o ženstvenosti na področju, ki mu večinoma kraljujejo moški, predvsem s svojo nalezljivo karizmo, ženstveno pojavo, izjemno strokovnostjo in močnim karakterjem. V Sloveniji je po mojih dosedanjih izkušnjah še precej drugače, komentarji kot »ja, kaj pa bo taka mlada punca delala v zaporu«, »veš, oddajaš preveč seksualne energije«, »nam bo raje on predaval, ker ga bodo bolj resno jemali«, »kaj ti je tega treba, pojdi raje delat v šolo«, so žal še vedno precej pogosti. Zdi se mi, da sem se morala v Sloveniji tekom svojega dela veliko ukvarjati z nalepkami, ki so mi jih stereotipno želeli nalepiti drugi, »preveč mlada«, »preveč nežna«, »preveč mirna«, »preveč ženstvena«, »preveč naličena«. V resnici pa je edino vprašanje, ki je na mestu in s katerim bi se morali ukvarjati »Ali je ta oseba kompetentna, ali dela strokovno, ali ima potencial?«.

Vsekakor pa mi bodo v spominu ostali tudi odnosi in prijateljstva, ki so se stkala v tem času, raziskovanje enega najlepših mest na svetu (Rima), pisanje in zagovarjanje svoje končne naloge pred komisijo v italijanščini in pa radovedno spremljanje tega, kako se je moj prag tolerance do videnega in slišanega (npr. obdukcije itd.) počasi, a vztrajno višal. Ljudje smo res izjemno prilagodljiva bitja.

Kako vam to pridobljeno znanje pride prav pri vašem poklicu in pri delu s storilci kaznivih dejanj?

Vsekakor se pri svojem delu večkrat spomnim na Rim, na svoje profesorje, na njihove napotke in usmeritve in v sebi čutim veliko hvaležnost, da sem lahko bila del te zgodbe. Delam s posamezniki, ki so storili raznovrstna kazniva dejanja. Pridobljeno znanje mi pomaga pri ocenjevanju njihovih varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja, pri postavljanju ciljev, ki jih morajo doseči znotraj obravnave glede na specifiko njihovega kaznivega dejanja. Ker gre velikokrat za posameznike z izraženimi potezami različnih osebnostnih motenj je zame izjemnega pomena to, da so nas na usposabljanju naučili, kako se pogovarjati s takšnimi posamezniki, kako prepoznavati njihova miselna izkrivljanja, načine manipulacije, kako se nanje odzivati. In kako v tem celotnem procesu poskrbeti tudi zase. Opažam, da sem v Rimu pridobila tudi specifično strokovno besedišče in pa sposobnost, da znam svoja opažanja zapisati na dovolj jasen, a hkrati izjemno objektiven način, kar mi zelo pomaga pri pisanju poročil za sodišča.

Kakšne osebnostne lastnosti mora po vašem mnenju imeti človek,
ki se odloči za takšen poklic, kot ste ga izbrali vi?

V Rimu so se večkrat pošalili, da je forenzičen psiholog obsesivno kompulziven posameznik z redno prisotnimi preganjavicami. Če pretvorim to v domač jezik – gre za posameznika, ki je izjemno pozoren na podrobnosti, ki mu hitro v oči padejo neskladja, ki išče in raziskuje vse dokler ne dobi vseh delčkov sestavljanke, ki tvorijo določeno sliko in ki se, ko obravnavana oseba nekaj reče/stori, v ozadju vedno vpraša, kakšen je namen takšnega početja.

Osebno menim, da se mora psiholog, ki deluje na teh področjih, predvsem zelo dobro poznati, še posebej svoje rane in šibke točke. Pri svojem delu se namreč srečujemo s posamezniki, ki so v svojem življenju zaradi svojih preteklih izkušenj razvili posebno preživetveno strategijo – v trenutku znajo »skenirati« in preučiti osebo pred seboj, saj jim to omogoča, da z osebo lažje manipulirajo, povedo to, kar želi oseba slišati ali pa ustvarjajo na njo pritisk, da bi prispeli do svojega cilja. Zato so slepe pege strokovnjaka, ki deluje na tem področju, lahko izjemno nevarne, saj ustvarjajo prostor za manipulacijo. Menim, da mora biti forenzični psiholog v svoji naravi radoveden, iznajdljiv, pripravljen na odkrite pogovore o tematikah, ki so včasih v družbi še vedno tabu (npr. spolnost, sploh pri delu s storilci spolnih kaznivih dejanj). Pomembno je, da zna prepoznavati tudi svoje meje in zmožnosti, saj v nasprotnem primeru lahko škodi tako sebi kot tudi osebam, ki jih obravnava. Biti mora osebnostno čvrst ter imeti dobre sposobnosti učinkovitega spoprijemanja s stresom.

Kako ocenjuješ stanje forenzične psihologije v Sloveniji, koliko vas je psihologov in kje vse se lahko zaposlite pri nas?

Zdi se mi, da pri nas velikokrat slišim stavek »Slovenija je za forenzično psihologijo premajhna«. Jaz se s tem nikakor ne strinjam. V Sloveniji osebno vidim velik potencial za dodaten razvoj tega področja in veseli me, ko opažam, da v zadnjih letih raste povpraševanje po psihologih s tem dodatnim znanjem, kar se kaže v vedno večjem številu razpisov na različnih področjih, v katerih se forenzični psiholog lahko zaposli. Forenzični psiholog se v Sloveniji lahko zaposli v zaporu, na probaciji, na policiji, v vzgojnih zavodih, na centrih za socialno delo, različnih nevladnih organizacijah, kot predavatelj ali raziskovalec na fakultetah, ali pa deluje v zasebni praksi. Imamo tudi kar nekaj sodnih izvedencev s tega področja. Paleta je torej precej pestra in nikakor me ne skrbi, da bi bil nekdo, ki ga zanima to področje, pri nas nezaposljiv. Na vseh omenjenih področjih so več ali manj v Sloveniji že več let prisotni psihologi. Se pa po mojem osebnem mnenju premalo povezujemo med seboj in se mogoče zato med seboj manj poznamo ter dajemo zato vtis, da nas je manj kot v resnici.

Kaj bi za konec sporočili mladim, ki se odločajo za to karierno pot?

Ko sem bila še sama študentka, sem večkrat naletela na opazke, da je Slovenija za to premajhna, da forenzična psihologija obstaja le v filmih. Še dobro, da sem se s svojo kraško trmo odločila poslušati tiste, ki so nam govorili, da moramo slediti svojim sanjam. Da je mogoče vse, če v to damo svoje srce in smo pripravljeni za to porabiti veliko časa in energije. Tistih, ki so prepoznali željo, predanost, ljubezen do tega dela in kot dobri mentorji negovali, spodbujali, odpirali možnosti in priložnosti. Hvaležna sem jim.

Verjamem, da je zanimanja za forenzično psihologijo med mladimi veliko. Sama ga iz prve roke lahko spremljam na Univerzi na primorskem, kjer se s študenti srečujem na izbirnem predmetu forenzična psihologija. Povedati moram, da so moje izkušnje dela z njimi res zelo pozitivne – prepoznavam jih kot mlade, zagnane in vedoželjne posameznike, zato me za našo prihodnost in razvoj forenzične psihologije sploh ne skrbi. Na nas pa je odgovornost, da do njihovega prihoda razvijamo to smer psihologije, z njimi delimo svoje znanje, skupaj z njimi iščemo rešitve (in ne ovir) in jim dajemo priložnost, da se v tem delu preizkusijo tudi praktično tako, da jim omogočamo opravljanje študijske prakse in jih usmerjamo in podpiramo pri njihovem raziskovanju.

Vsem mladim bi sporočila, naj bodo pri sledenju svojim sanj pogumni. Naj se ne ozirajo na različne opazke, pač pa naj se fokusirajo na dejstva. Če jim kdo reče, da je Slovenija premajhna ali pa da forenzična psihologije obstaja le v filmih, je to le znak, da ta oseba tega področja preprosto ne pozna dovolj dobro in da se njena predstava o tem, kaj naj bi forenzična psihologija bila, zelo verjetno zaključi pri skomercializiranih idejah psihološkega profiliranja.

Če se želijo zaposliti v Sloveniji kot forenzični psihologi jim toplo priporočam, naj tu najprej zaključijo s podiplomskim študijskim programom in se kasneje v tujini dodatno usposobijo, saj bodo imeli v nasprotnem primeru (npr. dodiplomski ali podiplomski študij forenzične psihologije v tujini) lahko večje težave z akreditacijo študijskih programov iz tujine in posledično tudi z iskanjem in pridobivanjem zaposlitve.

Na srce jim polagam tudi to, naj že med študijem iščejo priložnosti za opravljanje prostovoljnega dela na teh področjih in naj jih ne bo strah stopiti v stik z osebami, ki že opravljajo tovrstno delo in jih vprašati za kakšen nasvet ali usmeritev.

Za konec pa bi dodala še nasvet, ki ga je z nami tekom usposabljanja podelil eden izmed meni tamkajšnjih zelo dragih predavateljev, Gianluca Giovannini: »Strast je tista, ki vas bo pripeljala do tega, da boste sposobni prenesti emotivne bombe, s katerimi se boste srečevali pri opravljanju tega poklica. Samo čista strast, to bo vaša rešitev – poleg ljubezni do vašega dela.«

(A. K.)                                                                                                               E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.