Pred leti so strokovno srenjo, ki se ukvarja z javnim veterinarskim zdravjem, manj javnost, šokirale novice iz R Srbije, kjer je poginjeno govedo s farm namesto na kafilerije, ali grobišča, romalo v mesne predelave. Ob srhu, ki je spreletaval nas strokovnjake na eni strani, so vsaj nekateri ugotavljali, da pa se v EU, posebej pa še nam Slovencem kaj takega pa že ne more primeriti. Domnevam, da so tako razmišljali tudi na ministrstvih, kjer so po »de faultu« zadolženi za javno zdravje in na ministrstvu, kjer so zadolženi za javno veterinarsko zdravstvo.
Želje po superprofitih, ki so vodilo slovenskih in tujih trgovskih hiš ter mesnopredelovalne industrije (manj slovenske živilskopredelovalne industrije) že nekaj časa kot nema pretnja lebdijo nad nami in zdi se, da je, žal tudi najodgovornejšim vse to deveta skrb. Počasi a zanesljivo se kakovost hrane slabša posebej pri parametrih, ki neposredno ogrožajo zdravje prebivalstva in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo javno zaškripalo (na tiho škripa že dolgo!). Iz širnega sveta privlečeni proizvodi dvomljive kakovosti in največkrat neprijazni zdravju, nadomeščajo živila, ki so bila stoletja in več sestavni del prehrane Slovencev, pa tudi Evropejcev, in ti so čedalje pogostejši gostje naših krožnikov, loncev in vrečk za malice. Seveda jih plačana javna občila in presstituti razglašajo kot zmago demokracije in absolutno prednost globalizacije, aktualne oblasti pa jih blagorujejo saj zmanjšujejo njihovo odgovornost za prehrano prebivalstva. Seveda denar ne smrdi in profiti trgovcev so takšni, da od njih živi še marsikdo, tudi vesoljno novinarstvo in tisk! Kaj pa imate, na primer, proti malezijskemu palminemu olju? Morda to, da ga odklanja petrokemična industrija zaradi slabe izgorevnosti in ekološke problematičnosti? Ali ste zadrti nacionalisti in bi radi uživali v domačem sončničnem, ali olivnem olju, ali bognedaj dišeči domači svinjski masti?
Že dolgo obdobje brez sramu in brez slabe vesti javno govorimo in živimo z dejstvom fantastične socijalne diferencijacije. Po javnomnenjskih raziskavah, velike večine prebivalcev to ne moti. Turbokapitalizem je pač postal način našega življenja. Menda smo se leta 1991 plebiscitarno odločili za to! Javna občila slavijo in občudujejo »uspešneže«, ki se valjajo v denarju, ki bi jih sicer v normalni državi bilo zelo manj, ali celo sploh ne, če se razumemo, večina njih pa bi dnevno in nočno nebo gledala skozi rešetke, že vemo kakšne! Menim pa, sicer z globokim obžalovanjem, da je dozorel čas, da priznamo vplive socijalne diferencijacije na način prehrane prebivalstva R Slovenije. To kažejo tudi aktualni statistični podatki R Slovenije in če že hočete neslavni rekord Slovenije po obolevnosti za rakom v EU. Če še ne veste, prvi smo! Politika sama in javno mnenje, ki ga krojijo javna občila v službi kapitala in vladajočega razreda pospešujejo ta elitizem, saj veste, unikatno in specialno proizvodnjo bio, eko in »trajnostnih« kmetijskih izdelkov, oh in ah bučnih olj ter vin za japonski dvor, ki seveda dosegajo takšne cene, da jih lahko plačujejo le ljudje iz slojev, ki nam navadnim ljudem niso več niti predstavljivi.
Vsi ostali pač životarimo na dnu prehranjevalne verige in smo prisiljeni kupovati in uživati cenene izdelke dvomljive kvalitete, ki komajda ustrezajo zahtevanim standardom, za katere pa tudi zato zadolžene in plačane inštitucije ne skrbijo. Ker jim je za slovenski narod vseeno, saj je tujcev dovolj, ki bodo zasedli njihova delovna mesta. Tako pač mislijo! Tudi v EU!
Tako jim je vseeno tudi, na primer za predpripravljene »kebab« surovine!
Te bi sicer morale biti iz prvovrstnega govejega mesa in pod stalnim nadzorom veterinarske službe države proizvajalke in države distributerke, ali pač aktualne Agencije za varno hrano, veterinarstvo, fitosanitarni nadzor itd. Še v tranzitu ni bilo nadzora in je distribucija tega, mirno lahko rečemo, zdravju škodljivega in strupenega proizvoda segla tudi do sosednjih držav. Če ne verjamete, vprašajte na Hrvaško!
Pa niso bile in so trgovci z novci iz ljubljanskega Alebona razburili slovensko javnost, ki bi pa morala biti razburjena že prej, saj že kar nekaj časa redno uživa meso iz najrazličnejših krajev sveta, tudi iz Poljske za katero njihovi proizvajalci in distributerji pri dušah svojih mater prisegajo, da so vrhunske in neoporečne kakovosti. In strokovnjakom R Slovenije EU ne dovoljuje, ali vsaj ne odobrava, da bi laboratorijsko potrjevala njihovo zdravstveno neoporečnost. Že ve zakaj! Četudi so ležale debelih nekaj let v kakšni od hladilnic v EU, ZDA, ali na Kitajskem z bogve kakšno dokumentacijo, ali pa so bile pridobljeno iz živali – poginjajočih, morda že mrtvih, jasno, tretiranih z antibiotiki in kemoterapevtiki… Tako prepričljivi so pri svojem pridušanju, da jim verjamejo tudi strokovnjaki, zadolženi za ugotavljanje in potrjevanje dejstev in resničnosti dokumentov. Ali so jim verjeli tudi v primeru kebaba, ali pa le ti sploh vedeli niso, kaj državljani RS v tem primeru jedo?
Na tole situacijo lahko gledamo tudi z več, ali manj humorja, kot sem ga uporabil zgoraj. Vsekakor pa človeka mine smeh, ko izve, da njegov prijatelj športnik, mlad in do nedavnega zdrav kot dren, leži v enem od slovenskih UKC na infekcijskem oddelku zaradi streptokoknega vnetja srčne mišice. Sicer pa je zelo rad jedel kebab! Zaradi rezistence bakterij na antibiotike, so se zdravniki namučili, da so mu rešili življenje. Ali je edini?
Epidemiologija je zanimiva veja medicinske in veterinarske znanosti. Povezuje vzroke in dogodke, ki končno privedejo do bolezenskih stanj, epidemij, smrti…, človeka, ali živali. Salmonele, E.coli, streptokoki in stafilokoki, ostanki antibiotikov, kemoterapevtikov in ostalih snovi, ki nas obkrožajo in ki so obvezen sestavni del, predvsem bolnih, ali umirajočih organizmov so smrtno nevarni. In ker je ta veja znanosti zelo eksaktna, je vsaj že nekaj tisoč, ali nekaj desettisoč krat dokazala, da je samo popolnoma zdrava gospodarska žival lahko predmet človeške prehrane, bolne, umirajoče, ali poginjene živali to niso in pod nobenim pogojem ne morejo biti.
To dejstvo očitno ne pomeni, da v EU in državi Sloveniji odgovorni strokovnjaki in uradniki ne razmišljajo drugače!
Grobo rečeno, a ne daleč od resnice, crkovino, mirno, hladnokrvno in brez odgovornosti z njihovim blagoslovom, ponujajo svojim in tujim državljanom za hrano in pri tem veselo poslušajo cingljanje cekinov in šelestenje bankovcev, ki se nabirajo v njihovih mošnjah. In najbrž še v mošnjah tistih, ki take prakse dopuščajo!
Dr. Črtomir Borko
Misli in dejstva v tem članku ne izražajo nujno stališč uredništva »Varensvet.si«, pač pa stališča avtorja.
