Človeštvo je po dobrem stoletju zadostnih količin hrane za večji del populacije, zaradi podnebnih sprememb in s tem propadanjem okolja ponovno pred izzivom pomanjkanja hrane.
Če se hočemo rešiti, moramo na nek umeten način zagotoviti vire za proizvodnjo naše hrane. Torej zagotoviti substrat v kateri rastejo rastline, vodo, toploto in svetlobo. To s sedanjo tehnologijo lahko storimo, se moramo pa zavedati, da bo to zelo drago in gurmani bodo morali pozabiti na okus. Sedaj gre le za preživetje. Moja razprava bo govorila o naših možnostih za oblikovanje umetnega okolja, kot možne strategije, ki nas lahko reši, ko bo vse drugo propadlo.
Za začetek se lahko ozremo na naše izkušnje. Človeške skupnosti so se skozi zgodovino redno srečevale s pomanjkanjem hrane in drugih virov. Na vso srečo se je to dogajalo le omejenim populacijam. Zaradi nizke mobilnosti so bile te populacije na nek način izolirane in so iskale svoje omejene rešitve. Danes pa je problem globalen. Vse človeštvo je sedaj populacija v tovrstni težavi.
Zgodovinski primeri
Srednje ameriška ljudstva
Njihova civilizacija je temeljila na urbanih kulturah podprtih z učinkovitim poljedelstvom, ki je zahtevalo veliko vode. Ko so se mesta širila so se daljšale logistične poti za dostavo vode. Ker je voda na teh področjih omejena so jo morali učinkovito zbirati. Zbirali so jo tako, da je njihovo mesto postalo zbirališče in hranilnik vode. Ker niso našli trajne rešitve so se morali odseliti.
Pacifik
Od drugih otokov ločeni tihomorski otoki lahko kaj hitro postanejo past za populacije, ki niso v stanju omejiti njihove potrebe. Tako so te skupnosti v nekem trenutku morale odločati o tem ali bodo gojili prašiče ali ne. Te živali so namreč naša konkurenca pri prehrani z rastlinami. Odločili so se, da ne bodo gojili prašičev, s tem so lahko nekoliko povečali populacijo, a še vedno niso rešili problema. Problem je namreč bila populacija. To so reševali z odhodi. To je bilo tvegano početje.
Slovenski primer
Slovenija je žal dežela z zelo omejenimi viri za pridobivanje hrane. V EU smo predzadnji po kmetijski površini na prebivalca. Za sodobno prehrano posamezne osebe potrebujemo okoli 3 000 kvadratnih metrov kmetijske površine, a žal jo imamo v Sloveniji le 2 000 kvadratnih metrov. V Sloveniji lahko normalno preživimo le 2/3 prebivalstva. Torej smo glede na lastne vire izpostavljeni visokem tveganju prehranske varnosti. Zanašati se na uvoz v razmerah svetovne lakote, je lahko huda utvara.
Rešitve, ki jih nam ponuja naš planet v tehnološki dobi
Naselitev puščav
Velik del celin pokrivajo puščave. Zdi se, da niso primerne za življenje, a ne bo držalo. Obstoja kar nekaj puščavskih ljudstev, ki uspešno živijo v puščavah in polpuščavah. Seveda pa njihova tehnologija ne omogoča velikih populacij. Vendar ima naša civilizacija mnoge rešitve za uspešno bivanje v puščavah. Marsikaj si lahko sposodimo od projektov s katerimi bomo naselili Mars. V puščave bomo morali napeljati vodovode ali z vrtanjem priti do vodonosnikov ter z vodo zaliti suhe puščavske depresije. V najbolj ekstremnih razmerah pa lahko napravimo zaprte bivalne stavbe v katerih živimo in pridelujemo hrano. Za takšno bivanje moramo predvsem razviti tehnologije za reciklažo in obdelavo vode. Za zbiranje energije nam bodo uspešno služili paneli. Marsikaj od tega že imamo. Menim, da je naselitev puščav v tehnološkem smislu že možno. Z naselitvijo puščav in pol puščav si lahko povečamo življenjski prostor vsaj za 40% kopnega.
Naselitev jamskih sistemov
V primeru velike obremenitve okolja imajo prebivalci kraških regij na voljo tudi jame. Jame predstavljajo dokaj varno okolje. Poleg tega je v njih dostopna tudi voda. Za vsak primer jo bi bilo treba le obdelovati za pitje. V jamah je večji problem zagotavljanje svetlobe in visoka vlažnost ter nizke temperature. Sedanji agregati, varčne žarnice in dinami na različne priročne pogone nam lahko dokaj olajšajo življenje. S pomočjo tako pridobljene toplote in svetlobe lahko s pomočjo hidroponike pridobivamo rastlinsko hrano. Vlaga in hlad pa bosta zahtevala izum posebnih oblek za komfortno bivanje.
Naselitev gora
Ljudje se že stoletja oziramo v gore. Mnogi si v njih gradijo bivališča. Za naselitev gora je potrebno predvsem zgraditi ekstremne prometnice (ceste, železnice in žičnice). Takšne tehnologije že poznamo. Moramo jih le prilagoditi novim zahtevam. Kmetovanje pa zahteva ureditev obsežnih terasnih namakalnih sistemov. Znanje o tem so nam dale že nekatere stare kulture. Energijo za pogon vodnih črpalk in ogrevanje rastišč nam lahko da sonce in drugi lokalni viri, še posebej les.
Naselitev morij
Morja so nas vedno navdajala z nekim spoštovanjem. Žal so tudi še danes slabo raziskana. Naselitev morij bi zahteval zelo napredno tehnologijo. Še posebej iz varnostnega vidika. Vendar marsikaj od tega že imamo od podmorniških vojn in raziskovanj morij. V morjih bi pač morali razviti popolnoma avtonomne sisteme za bivanje. Tu je največja težava morda, kisik. Kisik bi morali morda reciklirati ali pridobivati iz vode. Sicer pa imamo na voljo tudi šnorkelj. Hrane je v morju na pretek in tudi tehnologije za umetno gojenje vodnih organizmov že imamo. Tako se lahko opremo na gojenje morskih organizmov v kletkah in na sidrih. Vsekakor bi prehod na podvodno bivanje zahteval veliko vseh mogočih virov in tehnologij. Vsekakor pa bi bistveno povečal življenjski prostor ljudi.
Možne tehnologije zagotavljanja vode in svetlobe/toplote
Voda je za ljudi zelo pomemben vir. Večji del človeštva se še ne zaveda, da lahko ostane omejujoč življenjski dejavnik. Na srečo imamo uspešne tehnologije za desalinizacijo vode. S pomočjo desalinizacije vode lahko ponovno kultiviramo velike priobalne prostore. Ker ne bo več oblakov dežja jih bomo zamenjali z cevovodi in namakanjem ter zbiralniki vode. V podporo tem tehnologijam in za zagotavljanje vode zaledju pa lahko z znanjem izdelave naftovodov (trans celinski vodovodi) zagotovimo desalinizirano vodo iz obale oziroma povežemo reke z različnimi vodnimi režimi in tako dostavimo vodo tja kjer jo rabimo. Upravljanje zagotavljanja vode, energije in hrane bo transcelinska aktivnost.
Toploto in svetlobo lahko zagotavljamo iz obnovljivih in lokalnih virov. Tu gre za biogoriva, les, veterne, morske in sončne elektrarne. Za mikro distribucije elektrike pa imamo na voljo varčne žarnice in sisteme za optimalno osvetljevanje, toploto in doziranje hranil na rastišče.
Za učinkovitejšo uporabo vode v mestu pa bo treba razviti komunalne tehnologije, ki zahtevajo uporabo manjših količin vode. Kanalizacije in čiščenje infrastrukture bo treba na novo razviti.
Širitev prostora za gojenje hrane mestu ali poleg njega
- Akvaponika in hidroponika
Tu gre za obliko nadzirane proizvodnje hrane, ki ne zahteva veliko virov (vode, gnojil in prostora). Tu hrano lahko gojimo na onesnaženih območjih in v/ter na objektih. Gnojila nam zagotavljajo ribe ali dozirniki mikrohranil. Gojimo v vodi in substratih. Možnost bolezni rastlin v teh razmerah je nizka. Tako ne rabimo kemijske zaščite rastlin. Pri razširjanju rastnega obdobja pa si lahko pomagamo z namestitev diod, ki sevajo primerne svetlobe in jih poganja elektrika iz obnovljivih virov.
- Urbano kmetijstvo
Mesta postajajo vedno večja. S tem pa se večajo tudi površine za gojenje rastlin na terasah. Ta tehnologija ni zahtevna, zahteva le nekoliko preurediti stavbo. Streh ni več, so le terase in steklenjaki. Se bodo pa morala mesta tudi urbano preurediti. V njih bodo morale biti le visoke stavbe. Predmestja bodo morala izginiti. Ravno tako se bo razvijal učinkovit sistem za zbiranje vode.
- Tovarne
Danes v industrijski dobi lahko tudi hrano pridobivamo v tovarni. Večinoma se uporablja hidroponski sistem gojenja rastlin. Pridobivanje hrano je postal tehnološki postopek, ki ga vodi umetna inteligenca. V proces moramo prispevati le svetlobo, toploto in hranila ter vodo. Tovrstno kmetovanje zahteva zelo malo delovne sile. Seveda pa lahko na ta način proizvajamo le večino vrst zelenjave. Kar se tiče žit smo pa precej omejeni. Večina žit zahteva prst.
Nova hrana in spremenjeni organizmi
Meso
Meso lahko pridobivamo iz petrijevk v laboratoriju. Ta tehnologija, je že v razvoju. Sedaj je tako proizvedeno meso še zelo drago. Za hrano živali, ki jih redimo za meso lahko uporabljamo črve in žuželke. Seveda pa lahko rdeče meso zamenjamo z belim, čigar proizvodnja zahteva manj virov. Če je sila pa lahko takšne vire hrane tudi uživamo. Na voljo imamo pa tudi nekatere druge živalske vrste, ki zelo malo vplivajo na podnebje. KUPCI BODO LE MORALI SPREMENITI SVOJE PREHRAMBENE NAVADE.
Rastline pripravljene za posamezne učinke na organizem
S pomočjo bioinženiringa lahko pridobivamo nove rastlinske vrste oziroma izboljšamo že znane, ki imajo lahko več beljakovin ali manj škodljivih sestavin. Na voljo imamo tudi rastline, ki so prehransko primerne in so sposobne živeti v slanem ali puščavskem okolju. Več pa bomo morali pojesti morske hrane. Pri njih bo treba z izborom le povečati pridelek. Danes lahko s posameznimi metodami prenašamo gene iz rastlinske vrste na drugo vrsto ali jih odstranjujemo, tako lahko kreiramo rastline po naših potrebah (metoda KRISP). Bioinžiniring lahko igra pomembno vlogo pri preživetju ljudi. Navaditi se bomo morali na uživanje novih plodov.
Zaključek
Neprekinjena proizvodnja hrane za potrebe človeštva je tisti element naše dejavnosti, ki nam zagotavlja preživetje, kot vrsti. Stoletja smo le jemali iz narave in gledali, kaj se v njej dogaja. Danes pa lahko za potrebe povečanja prehranske varnosti posegamo v naravne procese in izvajamo redistribucij virov na velike razdalje. To nam omogoča tehnologija. Iz vidika tehnologije, ki jo imamo ne bi smeli trepetati pred lakoto. Seveda pa tu ne gre le za tehnologijo, ampak tudi za politiko. Če bomo hoteli preživeti bomo morali več sodelovati in se manj prepirati. Viri so na razpolago, v tehničnem smislu dostopni vsem, politično pa morda ne. Tako se je treba zavedati, da je zagotavljanje prehranske varnosti v prvi vrsti politična dejavnost. Pomanjkanje hrane za človeštvo je lahko le politično povzročeno.
Pavle Gostiša E: info@varensvet.si
Uvodna fotografija: Pixaby
