»V kakšnem času živimo«? Tako se je včasih vprašal starosta slovenskega raziskovalnega novinarstva, pošten in pokončen, a žal pokojni Jurij Gustinčič.
V času, ko navzlic vsemu svetu dostopnim posnetkom kako prestrašeni, sestradani, pohabljeni in bolni ljudje srečni tečejo v objeme vojakom regularne Sirske vojske, naši novinarji govorijo ne o osvobajanju sirskega mesta Alepa, ampak o »zavzetju«! In o ekstremno krutih in ortodoksnih islamistih IS države, ki pobijajo vse povprek in spravljajo v obup EU in pol sveta, kot o »zmerni opoziciji« legalno izvoljenemu predsedniku Sirije, g. Al Assadu. In jim pošiljajo več orožja, skupaj z nami.
V času, ko noben novinar »svobodnega zahodnega sveta« nima hrabrosti spregovoriti o 290.000 nedolžnih žrtvah v vrstah indijskih kmetov, ki so si sami vzeli življenje s pitjem Monsantovega »Roundup-a« iz obupa, prav tisti pesticid, ki naj bi jih rešil iz bede. Ker so nasedli obljubam lažnih prerokov iz Monsanta in Syngente o velikanskih pridelkih GS (gensko spremenjenega) bombaža. In o tem, da to ni nič hudega, če bodo vsako leto znova pri njih kupovali seme za posevke in zloglasni pesticid Roundup, čeprav so prej tisoč let seme prilagojeno suhemu indijskemu podnebju pridelovali sami in polja pač okopavali, kadar je bilo potrebno. A GS bombaž noče rasti na sušnih indijskih poljih brez namakanja, zemlja je umrla zaradi glifosata in z njima umirajo tisoči indijskih kmetov utopljenih v dolgovih. Brezvestni posredniki, še bolj brezvestni proizvajalci in država pa množijo dobiček. Pa menda ima Indija »demokracijo« po zahodnih merilih in je »dobra« do svojih ljudi. Mora imeti celo »predstavnike ljudstva« v svojem parlamentu, tako kot jih ima Slovenija, doma in v organih EU, ki brez kančka slabe vesti dvignejo roke »ZA« uporabo deklariranega in strokovno raspoznanega hudega strupa Roundupa (Glyphosat) na naših poljih ter uporabo GS semen in posevkov. Samo, da ne bi razjezili »Uncle Sama« in se morda prehitro znašli v kakšni zakotni uradniški pisarnici, ali celo brez dela, Bog ne daj, brez glave. In prav tako, brez sramu, dvignejo roke »ZA« transatlantske sporazume, čeprav so ti v vsej EU razpoznani za skrajno civilizacijsko in gospodarsko škodljive. Ampak, molčimo, saj izvajajo »našo« voljo po »demokratični« poti, ali ne?
»V kakšnih časih živimo?«, bi se vprašal g. Gustinčič.
Po novem bomo potrošniki v Sloveniji sami krivi za vse kronične zastrupitve, dietetske bolezni, plodnostne težave in slabšanje zdravja. Ja, saj smo vam napisali na deklaracijo, zakaj pa ne berete? Ja, morda smo tudi kaj zamolčali, ampak…! Država pa nič! Plejade inšpektorjev, plejade »inštitutov za varno in zdravo hrano«, »svetovalcev za varno in zdravo hrano«, vsi polni modrosti, kaj smemo in česa ne, a od države nič! Gospoda proizvajalci, predvsem iz vrst mednarodnega kapitala, lahko počnejo kar se jim zahoče, v svoje izdelke lahko vmesi vse kar mu narekujejo profiterska nagnjenja, stvar potrošnika pa naj bi bila, kot izključno njegova odgovornost, če bo tole pojedel, zaužil, ali kakorkoli vnesel vase, ali nase. Problem je v tem, da nekaj je potrebno jesti. In če je mogoče naj bo poceni, ker revščina trka že skoraj na vsaka vrata. In tako noč za nočjo, dan za dnevom iz koprske luke drdrajo vlaki s tisočimi tonami GS soje za nas Slovence in ostale nesrečnike v EU! Ali bo potrebno v vse osnovne in srednje šole ter univerze postaviti programe samozaščitnega izobraževanja za reševanje lastnega zdravja in življenja, ali kako? Posvetiti del dragocenega časa, npr. elektrotehnika, kirurga, vrhunskega managerja in vseh ostalih temu, da se bodo z lupo in mikroskopom ter priročnim kemijskim laboratorijem v roki sprehajali med policami marketov in študirali nutricionistiko, da ne bodo zastrupljali sebe in svojih najbližjih? Med tem, ko bodo inšpektorji za »zdravo in varno hrano« greli na varnem, v političnem in siceršnjem miru, svoje zadnjice in morda, kdaj pa kdaj, pogledali k pekom, če jim miške brskajo po moki in ali ni morda na tleh kakšen njihov kakec? In o tem na veliko s širokim, zmagoslavnim nasmeškom na baročno zalitih ličkih pompozno poročali po slovenski TV.
Še ne tako davno tega, smo imeli zakonsko predpisane recepture in deklaracije (Pravilnike!) za večino pomembnejših skupin hranil in izdelkov. In točno se je vedelo, kaj in kakšne kvalitete je lahko in česar ne sme biti v kranjski klobasi, kruhu, pecivu in drugje. Vedelo se je tudi, da je soja komaj dobra za živinsko hrano (in še to dodobro denaturirana!), palminih maščob in ostale tujerodne cenene nesnage in nadomestkov hranil ni bilo, polenta pa je bila iz poštene domače koruze! O ostalem nadzoru raje ne bi! Sploh pa ne o nadzoru mesa in klavnih živali, ki so se ga »strokovnjaki« EU v času, ko smo se pripravljali na vstop, torej po razpadu bivše skupne države, intenzivno učili pri nas, a ga žal komaj majhen delček implementirali v sedanjo zakonodajo! A to so bili grdi, železni in svinčeni časi. Bojda smo bili tepeni in lačni vse dni, posebej otroci. A kljub temu nam je bilo mar, kaj je naš delavec in državljan položil na krožnik, nismo pa imeli »demokracije«, hvalabogu ne takšne kot danes. In to nam je za zamerit! Na smrt! In morda tudi ne tako sofisticirano razvitega zdravstva, ker ga nismo niti potrebovali in smo želeli in se trudili, da bi naši državljani bili zdravi ne glede na večje, ali manjše dobičke živilsko predelovalne industrije. Takrat TV hišam ni bilo potrebno iskati in najemati manekenov za snemanje takšnih in drugačnih reklam, v športnih parkih in igriščih, telovadnicah in poligonih delavskih športnih društev, Partizanov in Svobod, otroških igriščih, počitniških domovih tovarn ob morju in jezerih in še kje, je bilo manekenov in manekenk več kot dovolj! Danes smo reševanje teh problemov prepustili, kot gobam po dežju rastočim novim onkološkim inštitutom, ki jih je še vedno premalo in tarnamo nad otroci, ki so ali predebeli, ali pa bulimični (predvsem dekleta!) ker so zafrustrirani zaradi TV fašizma, ki s prirejenimi in lažnjivimi slikami manekenov spodkopava samozavest mladine. Država pa nič! Pravzaprav ja! Kmetijski minister se še najraje ukvarja s problemi zdravstva in njegove reforme. Vsak dan po TV razglaša svoje mnenje o tem, o ostalem molči. Kako pomenljivo!
»V kakšnih časih živimo ?«, bi nas spet vprašal g. Gustinčič!
Ampak, že vidim svareči pogled g. urednika, ki sem mu povedal o čem naj bi tekla beseda in se obljube ne držim! Že prav, že prav! Pišem! In napisal ne bom drugega, kot čisto, četudi bolečo resnico, o kateri bi sicer morali na široko pisati raziskovalni in pošteni novinarji in politiki, če bi še kakšnega v Sloveniji imeli.
Zaradi religioznih predsodkov in zapovedi ter tudi političnih in demografskih ambicij svetovni politiki (verski, civilni in vojaški) ne govorijo o nenadzorovani rasti prebivalstva, ki je prej ko slej težava št.1 tega sveta danes! Govoriti, ali delovati v smislu nadzora rojstev velja še danes, posebej v muslimanskih pa tudi krščanskih deželah za smrten greh. Ali ste že kdaj slišali, ali videli kakšno brumno mlado slovensko, ali evropsko študentko medicine, ki se ji mudi razdajati svoje znanje medicine, kje drugje kot v Afriki, da bi povedala, da bo afriške žene poučevala o kontracepciji in pravicah o nadzoru rojstev? Najbrž se od tam ne bi vrnila živa!
Posledično in skladno s podatki Organizacije za hrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO-UN) bodo posledice demografske rasti in spremembe načina prehranjevanja in dohodka povzročile dvig povpraševanja po hrani za 70% do leta 2050. V tem poročilu Obeti svetovnega prebivalstva ZN predvidevajo, da se bo število svetovnega prebivalstva z današnjih 7,2 milijarde do leta 2050 povečalo na 9,6 milijarde, ali več. Kot kažejo podatki, bo številka 10 milijard dosežena že veliko prej. Rast prebivalstva bo opazna predvsem v državah v razvoju, še posebej v Afriki. V 49 najmanj razvitih državah, kjer že sedaj tolčejo lakoto, se bo število prebivalcev podvojilo, z 900 milijonov leta 2013 na 1,8 milijarde leta 2050. Medtem se bo v istem obdobju v razvitih državah število gibalo okoli 1,3 milijarde. Za ilustracijo kratek primer. Morda se bo še kdo spomnil časov predsednika Tita in gibanja Neuvrščenih. Takrat je SFR Jugoslavija imela okrog 20 mio. prebivalcev, Združena Arabska republika Egipt pa prav toliko, morda milijon več. Danes se število prebivalcev Egipta bliža 90 milijonom, vmes je minilo morda 40 let na bivšem teritoriju Jugoslavije, pa se je, razen na Kosovem, število obdržalo, ali celo zmanjšalo.
Grafikon št. 1 : Gibanje prebivalstva po mestu in načinu življenja
Z bežnim pogledom na grafikon št. 1, lahko vidimo, da bo večino prebivalstva predstavljalo slabo razvito ruralno in urbano prebivalstvo ter dobro razvito mestno (more developed urban), torej pretežno neto uporabniki hrane. Čisti proizvajalci hrane (more developed rural) pa se bo še zmanjšal. Sklepa glede oskrbe s hrano iz tega ni težko potegniti.
Nigerija bo prehitela Kitajsko
Morda je presenetljivo, da naj bi se število prebivalcev Nigerije do polovice tega stoletja izenačilo s številom prebivalcev ZDA, do leta 2100 pa že s številom Kitajcev. Države, ki bodo poleg že danes velikih imele leta 2100 več kot 200 milijonov prebivalcev, so po podatkih Združenih narodov Indonezija, Tanzanija, Pakistan, Demokratična republika Kongo, Etiopija, Uganda in Niger.
Delitev držav v tri rodnostne skupine
Okoli 48 odstotkov svetovne populacije živi v državah s t. i. nizko rodnostjo, saj ženske v povprečju rodijo manj kot 2,1 otroka. Sem spadajo vse evropske države, razen Islandije. Največje države z najnižjo rodnostjo pa so Kitajska, ZDA, Brazilija, Rusija, Japonska in Vietnam.
Okoli 43 odstotkov preostalega svetovnega prebivalstva živi v državah s t. i. srednjo rodnostjo, kjer ženske v povprečju rodijo med 2,1 otroka in petimi otroki. Obe skupini sta še nekako v skladu s civilizacijskimi principi in napredkom tehnologije. To so Indija, Indonezija, Pakistan, Bangladeš, Mehika in Filipini. Naslednja skupina pa spada v populacijo, ki ogrožajo obstoj civilizacije kot jo poznamo, ali kot jo gradimo. Za čudo, se nobeden ne vpraša, kaj je z ljudmi in njihovimi voditelji, ki trpijo lakoto, žejo, nezaposlenost a istočasno v takšno življenje rojevajo deset in več otrok? Pa to je zgolj pomislek, ker že slišim oguljene fraze klerikov in politikov o »svobodnem odločanju« o številu otrok. Da se temu da narediti konec in zavreti negativne trende je pred leti lepo pokazala LR Kitajska.
Tukaj imamo, torej 9 odstotkov prebivalcev, ki živijo v državah z visoko rodnostjo, saj ženske v svojem življenju v povprečju rodijo več kot pet otrok. Med 31 državami z visoko rodnostjo jih je 28 v Afriki, dve pa sta v Aziji (Afganistan in Vzhodni Timor). Tako se bo število prebivalcev Afrike z 1,1 milijarde do leta 2050 povečalo na 2,4 milijarde, do leta 2100 pa na 4,2 milijarde. Ker je Afrika izrazito podhranjena že danes, je slika, ki se kaže v smislu oskrbe s hrano katastrofalna. Podobno velja tudi za druge predele sveta (predvsem J. Ameriko), kjer pa razpoložljive površine, ki bi lahko služile za oskrbo s hrano zaseda industrijska proizvodnja, ki neposredno ni namenjena prehrani domačega prebivalstva (plantaže oljnih palm, soje in arašidov, oljne ogrščice) ter sadja, ki prinaša največji del nacionalnega dohodka (banane).
V Evropi se število prebivalstva zmanjšuje
Medtem pa se bo število prebivalcev v Evropi med letoma 2013 in 2100 zmanjšalo za 14 odstotkov. Skoraj vse evropske države so zdaj pod ravnijo, potrebno za ustrezno dolgoročno reprodukcijo. To velja tako za urbani, kot še posebej za ruralni del prebivalstva. Strokovnjaki vseh mogočih področij lahko modrujejo kolikor hočejo in iščejo malo verjetne razloge za takšno stanje, a ve se, da si samo srečni in zadovoljni ljudje z ustrezno materialno bazo želijo imeti družino. Ni samo slučaj, da so se v Sloveniji gozdne površine samo v letih 1991- 2009 razširile iz 5409 m2 na prebivalca, na 5814 m2 na prebivalca, istočasno pa so se površine kmetijskih zemljišč v uporabi zaradi pozidave in zaraščanja zmanjšale za 93.000 ha, oziroma 17%, njivskih površin pa za 71.000 ha, oziroma za 29%. V obdobju 1991-2001 se je obseg pozidanih površin povečal za 18.431 ha, ali 6,3 ha na dan (Ravbar, 2006). V zadnjih letih (2002- 2005) ta trend narašča in je bilo pozidanih 19.712 ha, od tega 65% kmetijskih zemljišč, oziroma celo 7 ha kmetijskih površin dnevno (Odnos do kmetijske…, 2010; Suhadolc in drugi, 2010). Leta 2007 je bilo svetovno povprečje 0,10 ha žitnih površin na prebivalca, v Sloveniji pa je bilo leta 2007 okoli 100.000 ha žitnih površin, oziroma le 0,05 ha na prebivalca.
V zadnjih letih splošna stopnja prehranske samooskrbe in varnosti Slovenije vztrajno pada in je že krepko pod 50% (okoli leta 1970 pa je bila 70%!). Še prelomnega leta 1991 je bila ocenjena stopnja samooskrbe s hrano 93,3%, očiščena stopnja samooskrbe zaradi uvoza močnih krmil pa 78%. Sodobni izračuni za stopnjo samooskrbe Kmetijskega inštituta Slovenije pri rastlinskih proizvodih kažejo stopnjo samooskrbe 33-70% (Odnos do kmetijske…, 2010). Najbolj očiten vzrok strateško nevarno nizke stopnje prehranske samooskrbe Slovenije je zmanjšanje njivskih površin, pomembna pa je tudi neizkoriščenost naravnega kmetijskega potenciala, ki je posledica upadanja števila ruralnega prebivalstva in kmetijske politike EU. Vpliv CETA, TISA in TTIP sporazumov, ki bodo, kljub očitnim znakom usodnih vplivov na kmetijstvo najbrž podpisani, se danes ne da niti oceniti. Nekateri strokovnjaki so zgroženi, a preveč prestrašeni, da bi o tem javno spregovorili, saj bi to pomenilo hud udarec njihovi karieri in direktno konfrontacijo z proameriško in proevropsko politiko sedanje vlade.
Grafikon št. 2: Gibanje rastlinske pridelave v RS
Splošno zmanjševanje kmetijskih zemljišč zaradi opuščanja obdelave zlasti v vzpetem svetu in obsežne pozidave na pretežno najbolj rodovitnih ravninskih območjih so z vidika nacionalne varnosti zelo tvegano povečale njeno prehransko odvisnost, v geopolitično nevarnem obdobju vse večjega pričakovanega globalnega pomanjkanja hrane in naraščanja prebivalstva na prehransko deficitarnih območjih (Prehranska varnost planeta in Slovenije, Dr. Dušan Plut, DZ RS). Posledično seveda upada proizvodnja skoraj na vseh področjih kmetijstva in narašča potreba po uvozu.
Grafikon št. 3: Gibanje števila živine v RS
Grafikon št. 4: Zunanja trgovina znagroživilskimi proizvodi (mio EUR)
Gibanja, ki jih kaže gornji grafikoni so zagotovo povšeči evropskim trgovcem in proizvajalcem hrane, prava poslastica pa je za načrtovalce in podpornike CETA, TISA in TTIP sporazumov. Sive lase in pa skrbi pa bi moralo povzročati našim politikom in kmetijskim lobijem, če je med njimi še kak pošten in dobro misleč človek. In kljub vsemu se v državi, ki preko svojih poslancev v Evropskem parlamentu deklarativno podpira uporabo GSO organizmov in ni proti uporabi hudih okoljskih strupov v poljedelstvu, igrajo »ekološko in sonaravno kmetijstvo« kot najpogosteje uporabljano floskulo sodobnega časa in se poleg vsega delajo, kot, da je vse v najlepšem redu.
Glede na študijo Državnega zbora Slovenije, ki jo je pripravil dr. Dušan Plut, in strokovnih podpor Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) ni mogoče trditi, da taisti zbor s to problematiko ni seznanjen. A kljub temu brez kančka slabe vesti pristaja na izsiljevanje mednarodne korporacije Magna – Steyer, ki si je, očitno skoraj kot Božično darilo, zaželela postaviti 100 ha veliko lakirnico avtomobilov nikjer drugje kot v sredino najlepših in najboljših njiv v R Sloveniji. In v ta namen sprejel tudi zakonodajo, ki bo prisilila lastnike na oddajo zemljišča, četudi bodo temu nasprotovali. Vsi politiki in gospodarstveniki so, ali slepi, neumni, ali podkupljeni in pokvarjeni še zaradi drugega dejstva in sicer tega, da je samo kak kilometer zračne črte severneje od načrtovane nove lokacije kompleks velikana jugoslovanske in tudi evropske avtomobilske industrije TAM (Tovarna avtomobilov Maribor), ki je imela popolno infrastrukturo vključno z železniško progo in velikanske proizvodne hale sedaj zevajo prazne. Ni ga na svetu junaka in strokovnjaka, ki bo pametnega in do svojega naroda čutečega človeka prepričal, da se na tej lokaciji ne bi dalo izvesti načrtovane investicije, prepotrebna slovenska cvetoča in plodna polja pa prepustiti našim otrokom in vnukom v uživanje.
Bralcem samim prepuščam v sodbo naše demokratično izvoljene voditelje, doktorje prava, sociologije, politologije, filozofije, trgovce … skratka cvet našega naroda, ki pa je zaradi volje in želja drugih, pozabil usodo tistih, ki so mu, polni zaupanja v času volitev podelili moč, da odloča o njihovi usodi!
»V kakšnih časih živimo«, bi se torej vprašal g. Gustinčič?
Pa lep pozdrav in še sporočilo, da moja razmišljanja ne odražajo nujno tudi stališč portala Varensvet.si!
Pripravil: Dr. Črtomir Borko
Viri:
- Republika Slovenija, Državni zbor,Prehranska varnost planeta in Slovenije, dr. Dušan Plut;
- Brown L., 2006, Plan B 2.0 Rescuing a Planet Under Stress and a Civilisation in Trouble, Earth Policy Institute, New York;
- Brown L., 2008, Plan B 3.0 Mobilizing to Save Civilisation, Earth Policy Instiutte, New York;
- Ocena stanja v kmetijstvu v letu 2010 (jesensko poročilo, 20011, Kmetijski inštitut Slovenije) Ljubljana;
- Land in Europe: prices, Taxes and Use Paterns, Eurostat, Luxembourg;
- Suhadolc M., Sušnik A. Lobnik F., Kajfež Bogataj L. Gregorič G., Bergant K., 2010, Izzivi Slovenije na področju suš in degradacije tal, ARSO, Biotehniška fakulteta, Ljubljana;
- Drugo.
