2. IVK NATEČAJ 2015/16: Ivko išče prijatelje in varne zgodbe

OŠ Martina Krpana Ljubljana

Ambasador, to sem jaz

Ja, prav ste slišali. Jaz kot ambasador. Sem kot obzidje gradu varnosti. Vsi se lahko obrnejo name. Res ne vem, zakaj je na svetu toliko nasilja. Mogoče zaradi vojn, ali pa zaradi česa na televiziji.

No, pustimo zdaj to. Pomembno je, da vam lahko jaz, kot ambasador, pomagam. Nehajte govoriti kletvice in se neprestano pretepati. Težave lahko rešujete tudi na drugačne načine. Raje se pogovorite. Zbližajte se in nihče ne bo imel zlomljenega nosu. Verjemite mi.

Raje vzemite knjigo v roke. Nekaj se boste naučili in pomagalo vam bo tudi za naprej, na primer za srednjo šolo oziroma gimnazijo; dosegli boste vse, kar si boste zadali. V življenju boste srečni, če si izberete pravo pot – pogovor.

Nasilje? Nasilje nikoli ni rešitev, ampak vodi le v več in več nasilja. Uporabite drugačen način.

Pa srečno!

Nejc Firm, 8. a

Ida Muharemović 8.b

Dlan resnice

Vzklik odmeval v temno je noč,

Ljubljanica kazala je svojo premoč.

Krik iz 2. nadstropja

odmeva v tišino,

otrok izgubil je svojo milino.

Žalost, izguba,

grožnja v očeh,

včasih v sobi odmeval je smeh.

Udarec povzročil je padec na tla,

poslednjo željo mama ima,

otrok zapisuje si besedo na dlan,

mamo rešil bi, a je zaman.

Pomoč prišla je,

dlan skriva resnico na plan,

prihaja očetov sodni dan.

Recite nasilju NE,

saj to lahko rešite.

Lea Indihar, 8. b

OŠ Brezovica pri Ljubljani

Mentorica: Andreja Dobnikar

Hodu sm po ulc – posnetek na povezavi

Tim Kuhar, Matic Dolenc in Damjan Miladinovič, 9. A

(NE)NASILJE

Nasilnost ni milost,

ampak je silnost,

je tudi prisilnost

in nemilost …

Je prava nečednost

in taka neolikanost,

da je že prava norost.

»Veselosti«,

»srečnosti«

in varnosti,

pa res ne zavržimo,

saj iz njih lahko veliko iztržimo.

Martin Gubina, 6. b

POEZIJA HAIKU

Varnost je doma,

tam je tvoja družina.

Rada jo imam.

Martin Gubina, 6. b

Kdo se pretepa?

Nasilje ni rešitev.

To naj vsi vedo.

Martin Gubina, 6. b

Midva sva varna.

Begunci niso varni.

To je nesreča.

Martin Gubina, 6. b

VARNOST IN NENASILJE

Preden greš čez cesto,

k babici v mesto

levo, desno poglej

in se lepo nasmej.

Za varnost znaki opozarjajo nas

zato vzkliknimo v en glas:

»Varnost na prvem mestu je!«

To je pridiga za vse.

Saj varnost nas uči,

da pridni moramo biti vsi,

še posebej, ko je prometa veliko

zato naredili bomo piko.

In če o varnosti veliko veš,

veš tudi, da ne smeš,

čez rdečo luč hoditi

in tako za varnost poskrbeti.

Zdaj pa drugi del sledi

poslušajte ga prav vsi!

O nenasilju bomo govorili

in se marsikaj naučili.

Če te udari kdo,

ne reagiraj tako,

ker če ga udariš,

znova vse pokvariš.

Pogovori s psihologinjo sledijo,

in te marsikaj naučijo

če pa še vedno poreden si,

nekaj krepkih ti sledi.

Kdor prebral je pesem to,

naj zaveda se močno,

da mu vedno bo lepo,

če nasilja več ne bo.

Nina Vratnik in Kristina Rožmanec, 6. b

OŠ Vrhovci, Ljubljana

Zgodba o fantu, ki ga je preganjala preteklost

Sprehajal sem se po ulici, ko sem naenkrat zaslišal hlipanje iz sosednje ulice. Zagledal sem drobcenega fantka, ki so ga mulci potiskali sem ter tja. In tako sem se, ko me je pogledal s svojimi objokanimi očmi, spomnil na žalostno zgodbo nekega drugega fanta, Ivka.

Bil je začetek poletnih počitnic in kot vsako drugo leto so me starši poslali na poletni tabor. Bil sem bolj tihe sorte otrok, zato nisem imel veliko prijateljev, a to mi je odgovarjalo.

Na spoznavni večer je k moji mizi prisedel nasmejan fant in na moje presenečenje sva takoj postala prijatelja. Ivko, kakor mu je bilo ime, je cele dneve veslal in tekal okoli, nasmeh pa ni zapustil njegovega obraza. A če sem res pozorno opazoval, sem ob večerih v soju ognja v njegovih očeh zagledal solze.

Nekega dne sem ga vprašal, kaj je razlog za njegov jok. Najprej je bil tiho, potem pa mi je povedal, da je, ko je bil še čisto majhen, njegova mama naredila samomor. Da ve, da ni njegova krivda, a ga kljub temu vse noči, vsa leta ta mamin nenadni odhod preganja.

Ko ti nekdo pove kaj takega, ostaneš brez besed, zato sem ga samo objel. Kljub temu sem ga na koncu počitnic prepričal, da se je pogovoril s strokovnjakom in se spopadel s svojo preteklostjo. Kmalu je Ivkov nasmeh postal pristen.

Fantek iz sosednje ulice pa je še vedno gledal vame, njegove oči so nemo prosile. Pretepačem sem zakričal, naj se poberejo in na moje presenečenje se niso upirali. Pokleknil sem k fantku in mu podal roko.

” Morda takrat, ko povemo zgodbe, ne glede na to, kako hude so, nismo več ujeti v njih. Namesto tega se lahko mi polastimo njih.

”(Ava Dellaria: Ljubezenska pisma mrtvim)”

Avtorica: Neža Zajc, 8. b Mentorica: Monika Vodeb