V letu 2014 ste izdali knjigo z naslovom Medvrstniško nasilje v šoli. Kaj je osnovni namen te knjige?
Osnovni namen knjige je povečati občutljivost za zaznavanje in prepoznavanje medvrstniškega nasilja pri vseh udeležencih v šolskem prostoru – učencih, učiteljih, šolskih svetovalnih delavcih, vodstvu šole in tudi pri starših. Celotno sporočilo knjige je, da le s skupnim prizadevanjem vseh lahko postane šola varen prostor, v katerem se lahko učenci kakovostno učijo in prostor, v katerem razvijajo socialne veščine za medsebojno sobivanje. Ali kot je zapisal eden prvih raziskovalcev raziskovanja medvrstniškega nasilja Olweus (1999) »Temeljna demokratična pravica otroka je, da se počuti v šoli varnega, da so mu prihranjena zatiranje in ponavljajoča se, namerna ponižanja, ki so sestavni del medvrstniškega nasilja.« (str. 21).
Foto: osebni arhiv
Ali je medvrstniškega nasilja v slovenskih šolah več kot pred leti?
To vprašanje zastavljajo raziskovalcem tako starši kot učitelji, ko v pogovorih pogosto izražajo zaskrbljenost glede – po njihovem mnenju, vse pogostejšega medvrstniškega nasilja v šoli. Enoznačnega odgovora na to vprašanje raziskovalci ne morejo (moremo) dati, ker ni na voljo podatkov o tem, koliko je bilo trpinčenja med vrstniki npr. pred 50 oz. 60-imi leti. Ta pojav se sistematično raziskuje šele zadnjih 40 let, pri čemer pa nekateri raziskovalci (npr. Olweus, Smith) poudarjajo, da številni posredni znaki kljub temu nakazujejo, da se medvrstniško nasilje pojavlja v hujših oblikah in je prisotno v večji meri kot pred 30 ali 40 leti. Primerjave je težko vleči tudi zato, ker so se nekatere oblike medvrstniškega nasilja – zlasti tu mislim na spletno nasilje, pojavile pozneje z razvojem tehnologije. Hkrati pa razvoj tehnologije omogoča pojavljanje vedno novih in novih oblik spletnega nasilja.
Kje pa je pravzaprav tisti starostni mejnik, ko lahko že začnemo govoriti o medvrstniškem nasilju oz., da ga lahko kot takšnega že obravnavamo?
Točen starostni mejnik, ki bi veljal za vse otroke, je težko (nemogoče) postaviti. Zavedati se je potrebno, da ne moremo vsakega agresivnega vedenja predšolskega otroka do vrstnika obravnavati kot medvrstniško nasilje. O medvrstniškem nasilju govorimo, kadar se en otrok zavestno, namerno in skozi daljše časovno obdobje obnaša agresivno ali manipulativno ali izključujoče do drugega otroka (otrok). To pa pomeni, da je tako vedenje otrok povezano s kognitivnim razvojem otrok, še zlasti z razvojem teorije uma. Teorija uma govori o tem, da se otrok prične zavedati in razumeti lastna duševna stanja in tudi duševne procese pri drugih. Pri otrocih lahko spremljamo hiter razvoj teh sposobnosti zlasti med 3.- 5. letom, pri čemer pa obstajajo velike razlike med otroki. To pomeni, da velja pri mlajših (predšolskih) otrocih ob pojavu agresivnega vedenja med njimi preveriti ali otrok razume, kako s svojim ravnanjem vpliva na drugega otroka, kako se ta drugi ob tem počuti in zakaj je tako reagiral. Novejše raziskave kažejo, da že mnogi 4-letniki razumejo, da imamo ljudje različne poglede na svet, različna prepričanja in da to vpliva na naše vedenje.
Kateri programi za spoprijemanje z vrstniškim nasiljem so lahko učinkoviti v šolah?
Pri spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem v šolah so najbolj učinkoviti celostni programi – torej taki, ki vključujejo vse tiste, ki se v šolskem prostoru dnevno srečujejo – že omenjene učence, učitelje, starše, šolske svetovalne delavce, vodstvo šole in tudi drugo šolsko osebje (npr. hišnike, kuharice). Zakaj? Zato, ker medvrstniško nasilje, ki se pojavi v šoli, vpliva – neposredno in posredno na vse udeležence. Sullivan (2011) poudarja, da medvrstniško nasilje vpliva na vse udeležence v socialnem okolju in sicer na način t.i. valujočega učinka. Primerja ga s kamnom, ki ga vržemo v vodo in okrog katerega se potem v koncentričnih krogih širijo valovi – najprej manjši, potem vedno večji. Najbolj čuti breme tega nasilja žrtev – ne le takrat, ko se to pojavi, ampak tudi drugače – npr. strah ga je, kdaj in kje se bo nasilje pojavilo, v kakšni obliki se bo tokrat pojavilo ipd. Sekundarne žrtve nasilja so starši in družine žrtev. Ukvarjajo se z različnimi občutji – od občutkov brezupa, do jeze in želje po maščevanju. Medvrstniško nasilje vpliva tudi na tiste, ki so priča temu nasilju – torej na sošolce (opazovalce). Lahko jim povzroča strah in občutke, da niso varni; lahko sproža v njih občutja sramu, da nasilja niso poskusili zaustaviti ali pa nasprotno – sproža v njih občutja zlobe in krutosti. Zato je zelo pomembno, kako se šola odzove na to nasilje. Če drugi učenci vidijo, da poskušajo delavci šole vedno znova zaustaviti nasilje, potem je večja verjetnost, da ga ne bodo odobravali ali o njem vsaj povedali odraslim – učiteljem ali staršem. Če pa je odziv na medvrstniško nasilje šibek, neučinkovit, potem je to sporočilo nasilnežem, da lahko nadaljujejo z njim, ne da bi bili kaznovani. Če pa šola sploh ne reagira na medvrstniško nasilje, pa je to neposreden prispevek k oblikovanju kulture nasilja na šoli.
Hkrati pa lahko medvrstniško nasilje v šoli deluje tudi širše – če se to nasilje ne odkriva in se ga ne poskuša vedno znova preprečiti v šoli, potem je to sporočilo nasilnežu, da ga lahko izvaja tudi drugje – na poti v in iz šole, na ulici, v mladinskih centrih, nakupovalnih centrih itd.
Celostni programi, ki so učinkoviti, pa imajo naslednje skupne značilnosti:
- vsi se začenjajo s senzibiliziranjem, tj. povečanjem občutljivosti vseh udeležencev do medvrstniškega nasilja in spreminjanju stališč do tega pojava;
- usmerjeni so k izboljšanemu zaznavanju medvrstniškega nasilja in prepoznavanju znakov pri vpletenih v to nasilje;
- razvijajo preventivne dejavnosti z namenom zmanjšati dejavnike tveganja za medvrstniško nasilje, kot so npr. programi za razvijanje dobrih medosebnih odnosov, programi nenasilnega reševanja konfliktov ipd.
- ukvarjajo se s takojšnjo obravnavo že storjenega medvrstniškega nasilja, s pomočjo žrtvam, nasilnežem in/ali opazovalcem.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
