Uvod
Konflikte med posamezniki je v sodobnih družbah mogoče razreševati z različnimi nenasilnimi sredstvi – dialogom, mediacijo, arbitražo ali prek pravosodnih institucij. Iz tega sledi, da ni potrebe za uporabo fizične sile, kajti ta ni razrešitev, temveč eskalacija – izraz neuspeha komunikacije, pogosto utemeljen v čustveni preobremenjenosti ali patološki agresivnosti. Če kljub vsemu pride do fizičnega spopada, se pravo znajde pred zahtevno nalogo: kako pravično presojati ravnanja obeh udeležencev, zlasti če eden od njiju zatrjuje – ali pa je evidentno – da je ravnal v silobranu?
Doslej je bila pravna doktrina pri tem omejena predvsem na konceptualna merila (sorazmernost, istočasnost, subsidiarnost), pri čemer je pravo večinoma prezrlo biološke in nevrološke realnosti akutnega stresa. Namen tega prispevka je predstaviti naravoslovno – biološko – definicijo silobrana, prikazati nevrobiološke mehanizme, ki jih sproži nenadna ogroženost, in predlagati retrogradno analitični model določanja odgovornosti, ki se v konfliktu bolje sklada z znanstvenimi dognanji o človekovem vedenju pod stresom.
I. Naravoslovna definicija silobrana
Silobran je človekov instinktivni, telesni odgovor na nenaden napad nanj in na vse, ki so znotraj njegovega intimnega interesnega območja. Sproži silovit fiziološki odziv: razširijo se bronhiji, srčni utrip naraste, mišice se napolnijo s krvjo, telo najprej črpa energijo iz ATP in kreatinfosfata, nato sledi hitra anaerobna glikoliza. Boj ali beg (fight or flight) aktivira simpatični živčni sistem in izklopi frontalne centre za premišljevanje. Avtomatizem samoobrambnega boja, ki poteka v stanju visokega telesnega in čustvenega stresa, traja vsaj toliko časa, dokler napadalec ne preneha z napadi ali dokler se telesne rezerve ne izčrpajo. Silobran je naravnozakonski – biološki – postulat. (Rado Krušič, julij 2024)
Nevrobiološki mehanizmi in duševna stiska branilca
Ob nenadni ogroženosti pride do začasne inhibicije prefrontalnega korteksa PFC – sedeža izvršilnih funkcij in zavestnega odločanja. Vodstvo prevzamejo evolucijsko starejše strukture, kot so amigdala, hipotalamus, možgansko deblo in motorična skorja. Telo preide v stanje pripravljenosti na boj ali beg. Reakcije postanejo avtomatizirane in refleksne, saj bi kakršnokoli racionalno tehtanje pomenilo tveganje za usodno zamudo.
Branilec je pahnjen v stanje zožene zavesti (tunelski vid, motorična hiperaktivnost, časovne distorzije), ki mu onemogoča, da bi razumsko razsojal o nadaljnjih posledicah svojih dejanj. Njegovo vedenje je zato treba razumeti kot biološki odziv – ne kot moralno, še manj pa pravno napako.
Empirična zakonitost o treh poglavitnih skupinah napadalcev
V borilni praksi in psihologiji odzivov na nasilje je znana delitev napadalcev glede na to, kdaj odnehajo:
- odnehajo že ob prvem poskusu napada, ker jih preseneti lastna agresija ali odpor drugega,
- odnehajo, ko so prvič fizično prizadeti,
- ne odnehajo, dokler niso telesno in psihološko pacificirani – kar pogosto zahteva nadaljevanje branilčevega odziva tudi potem, ko je fizična nevarnost navidezno mimo.
Tudi če se branilcu med spopadom zaradi padca intenzitete začasno povrne sposobnost racionalnega razsojanja, lahko strateško oceni, da napadalec ne bo odnehal, dokler ne bo v celoti – tudi psihološko poražen. To pomeni, da nadaljevanje obrambnih dejanj ni nujno izraz maščevalnosti, temveč nepogrešljiva odločitev za dokončanje procesa pacifikacije. Ni namreč zagotovila, da se bo branilec ob drugem napadu uspel obraniti. Če dobi priložnost, jo mora izkoristiti.
Retrogradna analiza odgovornosti
Namesto presoje po fiksnih trenutkih (kdo je prvi udaril, kdo je povzročil večjo poškodbo ipd.), predlagam retrogradni analitični pristop.
V analizi retrogradno sledimo dogodkom od zadnje akcije v spopadu nazaj do prvih trenutkov pred fizičnim obračunom, ko je še obstajala možnost razumne odločitve.
Če ugotovimo, da je bil napadalec tisti, ki je še deloval z aktivnim prefrontalnim korteksom (PFC) in se zavestno odločil za napad, potem nosi primarno odgovornost. Morebitna soodgovornost branilca bi bila relevantna le, če bi bil že v somatskem območju, hkrati pa njegovo nadaljnje ravnanje in povzročitev poškodb napadalcu ne bi predstavljala verjetnega in nujnega nadaljevanja obrambe.
Branilec pa je v spopad samodejno pritegnjen, pod vplivom simpatičnega živčnega sistema in nevrološke nujnosti. Tudi če vmes ponovno razmišlja, ga k nadaljevanju lahko vodi strateški občutek nuje – ne pa namerna agresija.
Pravni vidik: državna suverenost in kaznovanje nasilja
Tudi v retrogradnem modelu ohranjamo temeljne postulate pravne države:
- Država ohranja monopol nad uporabo sile.
- Fizični spopad ostaja nezakonit, vendar ni simetrične nezakonitosti.
- Krivda se prenese tja, kjer je nastala – k tistemu, ki je s svojo zavestno odločitvijo (PFC) začel nezakonito delovanje.
II. Mednarodna primerjava
Jurisdikcij drugih držav, ki bi že uporabljale retrogradnost in znanstveno podprt pristop k presoji silobrana, zaenkrat ne poznamo. Ni pa verjetna bistvena razlika glede na našo, ker tudi tuji silobranski instituti izhajajo iz istega razsvetljenskega silobranskega modela. Ne v tujini in ne pri nas se doslej niso lotili večdisciplinarne obravnave silobrana. Bolj smiselno kot o tuji zakonodaji se je spraševati, kaj o silobranu menijo druge – naravoslovne vede.
III. Izobraževanje pravnikov
Izobraževanje sodnikov, tožilcev, odvetnikov ter sodnih izvedencev o osnovah nevroznanosti in psihologije stresa je nujno. Vsaj v tolikšni meri, da bodo lahko razumeli ekspertna mnenja.
Zaključna misel
Silobran ni pravni privilegij, temveč je biološki imperativ. Kazensko-pravna presoja, ki ignorira nevrobiološke osnove človekovega vedenja pod akutnim stresom, tvega krivico. Retrogradni pristop k presoji odgovornosti ni le etično pravičnejši, temveč se opira na znanstvene dokaze o človeški naravi in o evolucijskih odzivih. Branilca je treba razumeti kot odzivno žrtev, ne kot enakovrednega udeleženca v dvoboju. Korak v tej smeri je pravo že naredilo v primerih žrtev spolnega nasilja. Žrtve kaznivih dejanj niso zgolj “ena stranka v postopku”, ampak imajo zaradi doživete travme in specifičnih psiholoških odzivov poseben status, ki ga mora pravo upoštevati. Enako bi moralo veljati za branilce v silobranu.
Prava naloga pravne stroke je prepoznati kompleksnost človeškega vedenja in umeriti sodbo tako, da bo skladna z resničnostjo – ne s formalizmom.
Brez interdisciplinarna diskusije, v kateri bi sodelovali pravniki, nevroznanstveniki, psihologi in strokovnjaki za obvladovanje nasilja, ne bo šlo. Le tako bomo lahko v sodobni družbi oblikovali pravične standarde za presojo silobrana.
Dodatek:
Retrogradni pristop k pojasnjevanju silobrana v kombinaciji s spoštovanjem nevrobioloških spoznanj zagotovo prinaša veliko nemira v pravno stroko, še posebej pri konservativnem delu pravnikov, torej pri tistih, ki ne marajo da se prava kdorkoli dotika in ga spreminja. Poskušal bom že zdaj odgovoriti na pripombe, ki jih pričakujem.
- Pravnoteoretične kritike
Kritika: Kršitev načela enakosti orožij – če retrogradno metodo uporabimo le pri branilcu, lahko pride do neravnotežja.
Odgovor: Retrogradna metoda se uporablja simetrično: pri obeh udeležencih spopada preverjamo, kdo je bil še sposoben zavestnega razmisleka in kdo je že deloval v stanju avtomatizirane obrambne reakcije. Gre za presojo, v kateri fazi dogodka je posameznik še operiral razumno, kar omogoča enako obravnavo obeh.
Kritika: Prekomerna subjektivizacija odgovornosti lahko oslabi objektivne pravne standarde, kot sta sorazmernost in subsidiarnost.
Odgovor: Silobran je predvsem indikativen pojav, torej je naravni odziv organizma na ogroženost, ne normativni konstrukt. Pravni standardi so oblikovani brez upoštevanja nevrobiološke realnosti, ki dokazuje, da telo v stresu deluje refleksno. Pravno normiranje naravnega – biološkega pojava je vselej arbitrarno.
Kritika: Oslabitev načela zakonitosti (nullum crimen sine lege), saj se odgovornost opira na nevrološka stanja namesto na kodificirane pravne norme.
Odgovor: Nevrologija je empirična znanost, pravni instituti pa so pravni konstrukti, ki lahko zastarijo, če ignorirajo znanstvena spoznanja. Če so instituti ovrženi kot nevzdržni glede na empirično stanje človekove zmožnosti odločanja v stresu, pravno predvidljivost nadomesti realnost človekovih zaznavanj.
- Kriminološke in sociološke kritike
Kritika: Retrogradni pristop lahko normalizira nasilje ali poveča toleranco do pretirane sile.
Odgovor: Sodobna znanost o stresu potrjuje, da je obrambni odziv biološka nujnost, ne izbira. Pravo se mora odločiti, ali bo temeljilo na znanstveno preverljivih dejstvih, ali pa bo nadaljevalo z avtonomno regulacijo človekovega vedenja mimo spoznanj nevroznanosti. Retrogradna metoda ne normalizira nasilja, ampak ločuje med vedenjem, ki izvira iz zavestne intence, in vedenjem, ki izvira iz obrambne avtomatike.
Kritika: Povečana možnost zlorab, ker bi se obtoženci pogosteje sklicevali na stres.
Odgovor: Stresni odziv je empirično preverljiv pojav. Če obstaja dvom, lahko sodišče zahteva izvedensko mnenje kliničnega psihologa ali nevropsihologa, ki ugotavlja prisotnost kvalifikatorjev akutnega stresa. Gre torej za preverljivo domnevo, ne za avtomatsko oprostitev.
- Psihološko-nevrološke kritike
Kritika: Nevrološko stanje (npr. inhibicija PFC) je težko dokazljivo.
Odgovor: Čeprav neposredno merjenje v retrospektivi ni mogoče, so vedenjski indikatorji in psihološki profili stresnega odziva dobro raziskani. V dejavnikih stresnega odziva Nacionalna varnost, str. 41, Rado Krušič, stolpec 5, so jasno opisani ključni dejavniki, ki kažejo na inhibicijo zavestnega odločanja v stresu. Ti omogočajo strokovnjakom verjetnostno oceno stanja, ki je bolj utemeljena kot presoja po klasičnih silobranskih institutih.
Kritika: Individualne razlike v stresnem odzivu zmanjšujejo univerzalno uporabnost retrogradnega modela.
Odgovor: Individualne razlike so znane in vključene v retrogradno metodo. Kvalifikatorji stresa (glej Rado Krušič, Nacionalna varnost, str. 41, julij 2024, stolpec 3 – (podrobneje Adil Huselja, Stres v uniformi, Chiara 2017) – omogočajo razvrstitev posameznikov glede na dovzetnost za akutni stres. Retrogradna metoda s tem ni arbitrarna, temveč diferencirana.
- Procesne in dokazne kritike
Kritika: Zanašanje na rekonstrukcijo notranjih stanj otežuje dokazovanje.
Odgovor: Res je, da gre za kompleksno rekonstrukcijo. A pravna stroka pri interpretaciji nevroloških in psiholoških stanj sama ni kompetentna – tukaj mora slediti mnenjem interdisciplinarnih izvedencev, kar je uveljavljen standard v kazenskih postopkih.
Kritika: Nevrološki dokazi lahko izpodrinejo materialne dokaze.
Odgovor: Sodišče bo še vedno presojalo vse dokaze skupaj. Če pride do nasprotja med nevrološko razlago in materialnimi dokazi, bo prevladala celovita logična presoja, kar bi moralo veljati že danes.
- Moralno-etične kritike
Kritika: Če vedenje temelji na biološki nujnosti, ali sploh še govorimo o kazenski odgovornosti?
Odgovor: Da. Kazenska odgovornost ni odpravljena, temveč premaknjena tja, kjer še obstaja zavestna intenca. Po retrogradni metodi je odgovoren tisti, ki je imel možnost premisleka, a je kljub temu sprožil nasilno dinamiko – torej praviloma napadalec. Branilec, ki reagira avtomatizirano in brez časa za razmislek, ni subjekt moralne presoje, temveč objekt biološke nuje.
Opomba.
Tekst je bil prvotno namenjen časopisu Pravna praksa, a je bil po mnenju pristojnih – za potrebe bralstva – v premajhni meri pravno oblikovan. Preusmerjamo ga na okroglo mizo o silobranu (glej tukaj) kjer je multidisciplinarnost iskana. Poglavje o retrogradni analizi odgovornosti je avtorjeva teza, ki mora še skozi široko kritično obravnavo.
Avtor: Rado Krušič, mojster borilnih veščin, raziskovalec in publicist.
Uvodna fotografija: Pixabay
