Otroci se med šolanjem srečujejo z različnimi težavami, od tistih pri učenju, do strahu pred nalogami in spraševanjem, od osamljenosti v razredu do poslabšanja učnega uspeha, od težav, ki jih povzročajo različne oblike zasvojenosti, do neurejenih družinskih razmer itd. Na kakšen način lahko šolski psiholog pomaga pri omenjenih težavah in kakšen je vaš pristop?
Najpomembnejši je dober odnos z učenci. To je tista »nevidna stvar«, na kateri skušam delati na hodnikih šole, na športnih dnevih, v vseh trenutkih, ko lahko z učenci spregovorim sproščeno, pokažem, da smo si v bistvu enaki in da sem tukaj zato, ker v resnici želim pomagati. Če je odnos zdrav, potem imamo večjo verjetnost, da naredimo kaj dobrega.
Sicer ste omenili veliko različnih težav, še veliko več jih je in seveda vsak primer zahteva svoj pristop oz. svoje tehnike. Poleg tega so učenci med seboj (na srečo) različni, prav tako njihovi starši, zato enoten pristop ne bi bil ustrezen.
Kljub temu pa se v večini primerov držim svojega okvira, ki je sledeč:
- »Iskren čas za učenca« – to pomeni, da če me nekdo poišče in potrebuje pomoč, vse ostalo takrat odpade. Ni telefonov, ni pogledov proti računalniku in drugih vmesnih motečih reči. Takrat sem tam za tistega učenca in to v 100%. Pomembno je, da učenec to začuti, saj šele takrat lahko zaupa.
- »Aktivno poslušanje« – preko povzemanja, zrcaljenja in parafraziranja skušam natančno razumeti dogajanje.
- »Sprejemanje in potrditev« – naj bo v naših očeh še tako »mala« težava, pomembno je, da učencu verjamem in njegove občutke sprejmem.
- »Določanje malih ciljev in korakov« – izredno pomemben del, saj se s tem doseže aktivnost učenca tudi po pogovoru.
- »Preverjanje in povezava« – zadnji korak pomeni spremljanje učenca, ki je poiskal pomoč ter preverjanje doseženega in občutkov. Ob tem je pomembno, da učencu (če ocenimo, da je to potrebno) ponudimo tudi »izhod v sili«, torej neko potezo, ki jo lahko potegne, če se znajde v krizi – s ciljem občutka varnosti.
Na šoli si prizadevate, da bi prav vsem otrokom nudili oporo in pomoč. Kaj opažate, se potreba po tej pomoči skozi leta spreminja, in v katerem delu se kaže največja potreba?
Pridejo dnevi, ko je pred pisarno vrsta. Ni to vsak dan, zgodi pa se, pa se včasih ni nikoli. Takrat si rečem, da nekaj verjetno delamo prav, čeprav je naporno. Zavedati se je namreč treba, da je uspeh, če nek učenec izbere ravno tebe, da se ti zaupa. Ne morem reči ali je težav več ali je le iskanje pomoči postalo manjši tabu ali pa je v ozadju nekaj čisto drugega. Bolj pomembno od odgovora na to vprašanje se mi zdi to, da se trudimo biti tem otrokom na voljo. S tem pa že začenjam odgovor na drugo podpvprašanje, v katerem delu pomoči se kaže največja potreba. Menim, da v tem, da si učencu, ki nekaj potrebuje, na voljo. Da ga včasih le poslušaš, da sprejmeš njegovo težavo, njegove občutke, ki ga ob tem spremljajo. Pogosto učenci sploh ne pridejo po nasvet, pridejo »se le izpraznit«.
Menim, da je na naši šoli zelo velik plus ta, da ni treba ravno k svetovalni službi, če želiš pogovor. Učitelji, razredniki in vodstvo šole so pripravljeni prisluhniti in pomagati po svojih močeh, tudi preko »pogovornih uric«, ki smo jih uvedli pred leti. V primeru večjih težav pa imamo na srečo tudi precej širok svetovalni tim, preko katerega skušamo pokriti čim več zaznanih težav. Veliko le-teh žal izvira iz družabnih omrežij, kjer se veliko dogaja ob popoldnevih, prenaša pa se v šolo v naslednjih dneh.
Na kakšen način, kot šolski psiholog pomagate otrokom, da razumejo in ostajajo v dobrih odnosih ter da učinkovito razrešujejo konflikte?
V prvi vrsti vsekakor z iskrenostjo in učenjem komunikacije. In bom pojasnil skozi primer: Ko prideta dva učenca v spor, so čustva v »špici« in vemo, da jih najstniki v tem obdobju težje kontrolirajo, zato menim, da pri tem potrebujejo oporo. Torej, dva učenca sta v sporu, pride do eskalacije. Takrat se ločeno pogovorim z obema, tako da vsi razumemo nastalo situacijo in se čustva vsaj malo umirijo. Nato sledi pogovor vseh skupaj. Tega seveda ne storim, če gre za odnos žrtev-nasilnež, saj v tem primeru soočanje nikakor ni primerno in se poslužujem drugačnih postopkov. V pogovoru vedno zahtevam popolno iskrenost, čeprav resnica morda ni prijetna. Želim, da eden govori in drugi posluša, nato se vlogi obrneta. Velikokrat učenci že v tem trenutku sami ugotovijo, da so se narobe razumeli ali vedli napačno. Kljub temu želim, da si povedo, kaj je tisto vedenje, ki ga na drugem moti in česa si želi v bodoče. Poudarjam, povedati je treba, katero vedenje koga moti in ne, da ga moti oseba kot celota.
Če je težava večja, nikoli ne dajem nekih lažnih upov ali obljubljam stvari, na katere nimam vpliva. In menim, da ta že omenjena iskrenost pomaga pri tem, da se odnosi vzdržujejo v neki zdravi obliki, pride do medsebojnega spoštovanja in primerne komunikacije, ki so ključ do kvalitetnega odnosa, pa ni pomembno ali gre za odnos učenec-učenec, učitelj-učenec, temveč je medsebojno spoštovanje temelj.
Osnovna šola zbora odposlancev je ena izmed šol, ki resnično celovito pristopa in razume pomen varnosti in varne šole. Katere dogodke opažate, da so na vaši šoli v zadnjih letih najbolj pogosti in kako se soočate z njimi?
Kot sem že omenil, je res veliko sporov v šoli povezanih z dogajanjem na spletu v prejšnjih dneh. Gre torej za psihično nasilje preko spleta, ki se potem v šoli kaže z izločanjem, žaljenjem, obrekovanjem oz. z verbalnim, včasih tudi s fizičnim nasiljem. Vsakič, ko to zaznamo, se odzovemo na načine, kot sem jih opisal zgoraj. Občasno gre za dogodke, ki so hujše narave in takrat je potrebno obveščati tudi zunanje inštitucije, torej CSD in PP. Tukaj moram poudariti, da je naše sodelovanje res dobro in to se je izkazalo za zelo pomembno. S CSD-jem se že leta dobivamo na rednih mesečnih sestankih, na tak način se povezujemo, vemo, kdo lahko kaj naredi, kdo ti lahko v določeni situaciji svetuje. Nismo neznanci, ki si bi pošiljali poročila, samo zato, da bi zadostili neki alineji v zakonu. Predvsem na področju romske problematike je to res ključno.
Omenili ste varno šolo. Naša šola je šla v projekt VARNA ŠOLA, ki ga izvaja IVK Inštitut za varnostno kulturo in še vedno se držimo teh smernic, vodimo register varnostnih dogodkov. Zgodi se, da dobimo ne ravno očitek, opazko pa, v smislu » Greste se neko varno šolo, pa poglej, koliko sporov, incidentov, nasilja imate… Kakšna varna šola to je?«. Vedno poudarjam, da varna šola za nas nikakor ne pomeni, da nimamo vedenjskih težav in da je pri nas vse super. Ne, nikakor ni tako, tudi če samo pogledamo register varnostnih dogodkov. Če težave nismo opazili oz. jo zaznali/evidentirali, to ne pomeni, da je ni. Varna šola torej pomeni to, da incidente zaznamo in se na njih vedno odzivamo. Na ta način vemo kaj se nam na šoli dogaja, se temu primerno lahko odzivamo in sprejemamo ukrepe ter iščemo najboljše rešitve za varno šolsko okolje. Vzpostavljen imamo tudi tim, ki za to področje skrbi, s tem želimo zagotoviti otrokom, da imajo v vsaki težavi sogovornika, ki se bo odzval.
Z razvojem družbe se kaže potreba po spremembah in konceptu t.i. sodobne šole. Kako vi kot šolski psiholog vidite prihodnost šolskega sistema in kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno spremeniti?
Dotaknil se bom spremembe, ki bi jo želel videti na nivoju družbe, posledično pa tudi v šolstvu. To je omejitev uporabe družabnih omrežij, telefonov. Vse preveč dokazov iz prakse imamo, pa tudi znanstvenih raziskav, ki kažejo na resne posledice prekomerne uporabe družabnih omrežij na naših mladostnikih. Negativen vpliv vidimo na fizičnem in psihološkem zdravju ter tudi na nevrološkem funkcioniranju. Sprašujem se, kaj več še potrebujemo, da bi doumeli, da se dela velikanska škoda.
Šolskemu sistemu se pogosto očita pretirana tradicionalnost, rutina, rigidnost. Sam menim, da je ta red, ki ga šolski prostor prinaša, za mnoge otroke celo prednost, saj predstavlja okolje, ki je morda manj zanimivo, je pa predvidljivo in s tem varno. Obdobje Covida je lepo pokazalo, kaj se zgodi, ko tega ni. Na tem mestu se vračam na telefone ter ostale zaslone, ki predstavljajo glavne motilce pri redu, ki ga otroci pri šolskem delu seveda še kako potrebujejo.
Ob tem bi močno podprl tudi vsak trud in spremembo v smer večje povezanosti med učenci, solidarnosti in sodelovanja. Vse prepogosto se nam dogaja, da učenci ne dobijo od sošolcev niti zvezka za prepisati, če so izostali od pouka. Velik poudarek bi bilo potrebno dati občutku za sočloveka, delu za skupno dobro, pa ne v teoriji, kjer bi učenci pisali dodaten test o teh temah, ampak v praksi. Da učenci lahko sploh dobijo tisti težko opisljiv občutek, ko za drugega storiš nekaj dobrega.
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
