V doktorski disertaciji ste preučevali razmerje med varnostjo in svobodo med vojno proti terorizmu s poudarkom na Združenih državah Amerike, kjer ste analizirali razvoj protiterorističnih ukrepov od 11. septembra 2001 do konca leta 2022. Do kakšnih ugotovitev ste prišli pri tem?
Moja raziskovalna pot se je začela z željo po razumevanju, kako demokratične družbe soočajo nenehno napetost med zagotavljanjem nacionalne varnosti in varovanjem temeljnih svoboščin. V svoji doktorski disertaciji, ki sem jo pod mentorstvom dr. Iztoka Prezelja zaključila na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sem se osredotočila na ZDA kot primer za preučevanje tega razmerja v obdobju od 11. septembra 2001 do konca leta 2022. Moje delo je temeljilo na analizi ključnih zakonodajnih sprememb, politične retorike in neposrednih intervjujev z več kot dvajsetimi strokovnjaki, vključno z ameriškimi vladnimi predstavniki, pravniki, novinarji in akademiki. Ugotovila sem, da so po 11. septembru prevladovali varnostni ukrepi, ki so bili pogosto utemeljeni na nujnosti in eksistencialnih grožnjah. Zakon USA PATRIOT Act je razširil pristojnosti nadzora in sprožil razprave o kršitvah zasebnosti, Guantanamo Bay pa je postal simbol erozije človekovih pravic. V začetnem obdobju je prevladoval diskurz “nujnega odziva na grožnjo”, kjer je varnost zasenčila svoboščine. Sčasoma so se pokazali premiki. Sodne odločitve, ki so omejile pridržanje brez obtožbe, so sprožile razprave o pravicah posameznikov. Na tej točki je postalo očitno, da je za dolgoročno odpornost demokratičnih družb potrebno bolj uravnoteženo razmerje med varnostjo in svoboščinami.
Poseben prispevek moje disertacije je bil razvoj konceptualnega modela za razumevanje tega razmerja, ki vključuje tri pristope: asimetrični pristop, ki daje prednost bodisi varnosti bodisi svobodi, in simetrični pristop, ki si prizadeva za ravnovesje med obema. Ta model ponuja novo analitično orodje za preučevanje teh vprašanj skozi zgodovinske in sodobne primere. Med raziskavo sem razvila tudi orodje za analizo diskurzov, ki pomaga razkriti, kako politična retorika vpliva na oblikovanje politik in percepcijo javnosti. Na primer, analiza govorov ameriških predsednikov je pokazala, kako so Bush, Obama, Trump in Biden uporabljali retorične tehnike za upravičevanje svojih pristopov k boju proti terorizmu, od binarnih metafor do bolj kompleksnih etičnih argumentov. Na koncu sem ugotovila, da je ključno za demokratične družbe, da stalno preučujejo in prilagajajo svoje varnostne ukrepe, da ti ne ogrožajo osnovnih pravic.
Prav tako ste raziskovali prepletanje nacionalne varnosti in individualne svoboščine. Kako so se varnostni ukrepi razvijali po 11. septembru in kakšne posledice so imeli za svoboščine v ZDA in širše?
Po 11. septembru 2001 so ZDA uvedle številne varnostne ukrepe, ki so pomenili pomemben premik v razmerju med nacionalno varnostjo in individualnimi svoboščinami. Moja raziskava je pokazala, da so bili ti ukrepi odziv na izjemno krizno situacijo, vendar so prinesli tudi dolgoročne posledice za demokratične vrednote. Zakon USA PATRIOT Act, sprejet kmalu po napadih, je bil eden najbolj obsežnih ukrepov, ki je omogočil širjenje nadzornih pooblastil varnostnih agencij, kot sta FBI in NSA. Ta zakon je sprožil razprave o kršitvah zasebnosti, saj je omogočal dostop do osebnih podatkov brez sodnega nadzora. Podobno je ustanovitev Oddelka za domovinsko varnost (DHS) centralizirala varnostne funkcije, vendar je povečala vladno moč na račun državljanskih pravic. Guantanamo Bay je postal simbol tega novega pristopa, kjer so osumljence pridržali brez obtožbe ali sodnega procesa, kar je sprožilo kritike zaradi kršenja mednarodnega prava.
V kasnejših letih so se posledice teh ukrepov razširile tudi na mednarodno raven. Programi, kot so napadi z brezpilotnimi letali, ki jih je razširil predsednik Obama, so ciljali teroristične osumljence v drugih državah, vendar so pogosto povzročili civilne žrtve in spodkopali zaupanje v ameriško zavezanost človekovim pravicam. Prav tako so ZDA s svojo retoriko in praksami vplivale na oblikovanje varnostnih politik drugih držav, ki so v nekaterih primerih posnemale podobne modele nadzora in pridržanja.
Raziskava pa je razkrila tudi premike v diskurzu. Denimo, v drugem desetletju po napadih so razkritja Edwarda Snowdna o množičnem nadzoru sprožila globalno razpravo o zasebnosti in nadzoru. Ta razkritja so prisilila nekatere institucije k večji preglednosti in zakonodajalce k omejitvi nekaterih pooblastil varnostnih agencij. Na primer, leta 2015 sprejeta reforma USA Freedom Act je omejila zbiranje množičnih podatkov, kar je nakazovalo premik v smeri bolj simetričnega odnosa med varnostjo in svoboščinami.
Ključna ugotovitev moje raziskave je bila, da so se ti ukrepi razvijali v fazah, od izrednih kriznih odzivov do postopnega vračanja k demokratičnim standardom. Vendar ta proces ni linearen; vedno obstaja tveganje, da bodo nove krize privedle do prekomernih posegov v svoboščine. Zato je nujno, da se pri oblikovanju varnostnih politik upošteva transparentnost, sorazmernost in spoštovanje človekovih pravic, ne le v ZDA, temveč tudi globalno. Samo tako lahko demokratične družbe ohranijo legitimnost in zaupanje javnosti v času varnostnih izzivov.
Kakšna pa je po vašem mnenju vloga digitalnih tehnologij pri zagotavljanju varnosti in izzivih z zasebnostjo?
Digitalne tehnologije so postale nepogrešljiv del sodobnih varnostnih strategij, saj omogočajo izjemno hitro zbiranje, analizo in obdelavo podatkov, ki so ključni za prepoznavanje in preprečevanje groženj. Ti tehnološki dosežki so sicer revolucionirali varnostne operacije, vendar so hkrati odprli nova vprašanja o etiki in varovanju zasebnosti. Eden pomemben primer je uporaba tehnologij za prepoznavanje obrazov, ki so vse pogosteje prisotne v javnih prostorih. Te tehnologije omogočajo hitro identifikacijo osumljencev, vendar so raziskave pokazale, da so lahko pristranske in diskriminatorne. Podatki iz poročil kažejo, da so algoritmi manj natančni pri prepoznavanju obraza ljudi iz manjšinskih skupnosti, kar odpira vprašanja o pravičnosti in zakonitosti njihove uporabe. V času pandemije COVID-19 so aplikacije za sledenje stikom ponudile vpogled v to, kako lahko tehnologija podpira javno zdravje, vendar so se ob tem pojavila tudi resna vprašanja o varstvu podatkov. Pomanjkanje jasnih pravil o tem, kdo ima dostop do teh podatkov in kako dolgo se hranijo, je zmanjšalo zaupanje javnosti v te sisteme.
Kljub izzivom pa obstajajo tudi pozitivni primeri. Evropska uredba GDPR je postavila globalne standarde za varstvo podatkov in pokazala, da je mogoče uravnotežiti uporabo tehnologij z zaščito pravic posameznikov. Prav tako so nekatere države, kot je Estonija, uspešno integrirale digitalne tehnologije v javne storitve, ne da bi pri tem žrtvovale zasebnost. Digitalne tehnologije imajo torej ogromen potencial za izboljšanje varnosti, vendar le, če so razvite in uporabljene odgovorno. Ključno je, da zakonodajalci in razvijalci tehnologij upoštevajo etične vidike in zagotovijo, da tehnologije ne kršijo temeljnih pravic. Pri tem je pomembna transparentnost, sorazmernost ukrepov in vključitev širše javnosti v razpravo o njihovi uporabi. Le tako lahko tehnologija prispeva k večji varnosti, ne da bi pri tem ogrozila osnovne demokratične vrednote.
Kako pa politična retorika oblikuje percepcijo varnosti in svobode?
Politična retorika je eno najmočnejših orodij, s katerimi voditelji oblikujejo javno razumevanje kompleksnih vprašanj, kot sta varnost in svoboda. Moja raziskava je pokazala, da retorika ni zgolj komunikacijsko sredstvo, ampak ključno orodje za uokvirjanje problemov in predlaganje rešitev. Z uporabo metafor, primerov in emocionalno nabitih izjav lahko voditelji močno vplivajo na to, kako javnost dojema varnostne ukrepe in njihovo legitimnost.
Na primer, predsednik George W. Bush je po 11. septembru s svojo izjavo “Ali ste z nami ali proti nam” postavil jasno binarno razmerje med dobrim in zlom. To je poenostavilo kompleksno naravo terorizma in omogočilo hitro mobilizacijo javne podpore za invazijo na Afganistan in Irak. Metafora “vojna proti terorizmu” je problem prikazala kot globalni konflikt, ki zahteva izredne ukrepe, s čimer je legitimiral posege v državljanske svoboščine, kot je množični nadzor. Kasneje je predsednik Barack Obama uporabil bolj premišljeno in etično usmerjeno retoriko. V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za mir je izpostavil koncept “pravične vojne” in skušal preoblikovati diskurz o boju proti terorizmu kot moralno in strateško vprašanje. Njegov poudarek na multilateralizmu in spoštovanju mednarodnega prava je nakazal premik k bolj uravnoteženemu pristopu, čeprav so nekateri ukrepi, kot so napadi z brezpilotnimi letali, sprožili kritike zaradi nejasnosti glede civilnih žrtev. Tudi predsednik Donald Trump je v svojem govoru na Arabsko-islamsko-ameriškem vrhu uporabil retoriko, ki je terorizem prikazala kot “bitko med dobrim in zlim”. S ponavljajočim se pozivom “Pregnati jih” je poudarjal nujnost in odgovornost držav Bližnjega vzhoda pri boju proti ekstremizmu, kar je okrepilo percepcijo globalne solidarnosti, hkrati pa legitimiralo agresivne politike, kot so potniške prepovedi in povečani napadi z droni.
Politična retorika oblikuje percepcijo varnosti in svobode ne le z vsebino, ampak tudi z načinom, kako uokvirja realnost. Če je retorika osredotočena na strah in nujnost, javnost pogosto sprejme bolj omejujoče ukrepe, tudi na račun svojih pravic. Po drugi strani lahko bolj uravnotežena retorika, ki poudarja demokratične vrednote in mednarodno sodelovanje, krepi zaupanje v institucije in spodbuja podporo politikam, ki varujejo tako varnost kot svoboščine. Moja analiza je pokazala, da je retorika tudi odsev političnega in družbenega konteksta. Krizne razmere pogosto vodijo k poenostavitvam in dramatičnim izjavam, medtem ko stabilnejši časi omogočajo bolj premišljen diskurz. Politična retorika torej ni zgolj sredstvo za komunikacijo, ampak ključno orodje, ki oblikuje tako politike kot javno razpravo o temeljnih vrednotah.
Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da demokratične družbe najdejo ravnovesje med varnostjo in svobodo?
Ravnovesje med varnostjo in svobodo je temelj zdrave demokratične družbe, saj omogoča zaščito pred grožnjami, hkrati pa zagotavlja ohranitev osnovnih pravic in zaupanja javnosti v institucije. Če se teža nagne preveč na stran varnosti, obstaja tveganje avtoritarnih praks, ki lahko spodkopljejo pravno državo in marginalizirajo posameznike. Nasprotno pa preveč neomejene svoboščine, brez ustreznih varnostnih ukrepov, lahko pustijo družbo ranljivo za notranje in zunanje grožnje. Demokracije temeljijo na zaupnem razmerju med državo in državljani. Ko se pravice posameznikov spoštujejo in se varnostni ukrepi izvajajo transparentno, javnost verjame v pravičnost in legitimnost politike. Ravno to zaupanje je ključnega pomena za dolgoročno odpornost družbe. Brez njega lahko demokracija oslabi, kar izkoristijo tisti, ki težijo k večjemu nadzoru ali radikalizaciji. Prav tako je ravnovesje pomembno za globalno vlogo demokratičnih družb. Če si demokracije prizadevajo za skladnost med varnostjo in svobodo, postavljajo zgled drugim državam.
Varnost in svoboda sta neločljivo povezani. Prava varnost ni le zaščita pred grožnjami, temveč tudi zagotavljanje prostora, kjer posamezniki lahko svobodno živijo, ustvarjajo in izražajo svoje ideje. Prav zato je ključno, da demokratične družbe stalno preučujejo in prilagajajo svoje politike, da bi preprečile, da bi katera od teh dveh vrednot postala prevladujoča na račun druge. Ravnovesje med njima ni le cilj, temveč proces, ki zahteva odprt dialog, vključevanje javnosti in zavezanost temeljnim demokratičnim načelom. Le tako lahko demokratične družbe ostanejo odporne, pravične in zvesto sledijo svojim vrednotam.
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
