Na Srednji prometni šoli v Mariboru poučujete v programu tehnik varovanja. Kakšna je poklicna perspektiva mladih (in ostalih), ki zaključijo to izobraževanje?
Na Srednji prometni šoli se poleg smeri logističnega tehnika in tehnika elektronskih komunikacij izvaja najbolje obiskana smer tehnik varovanja. Kot tehniki varovanja dijaki na šoli prejmejo ustrezna znanja v stroki varovanja in sicer lahko tisti, ki se po končani štiriletni izobrazbi in uspešno opravljeni maturi takoj zaposlijo, delajo kot varnostniki. Njihova izobrazba prizna nacionalno poklicno izobraževanje za varnostnika. Tisti, ki se takoj podajo na poslovno pot, imajo možnost nadaljevati svojo kariero tako, da naredijo še ostale izpite na področju nacionalnih poklicnih kvalifikacij, kot je npr. za prevoze vrednostnih pošiljk itd. Zanimivi za nekatere dijake sta tudi smeri gasilstvo in vojska. Mnogi izmed dijakov pa se odločijo nadaljevati izobraževanje. Med temi se jih veliko odloči za Višjo policijsko šolo v Tacnu, mnogi nadaljujejo tudi študij na področju varovanja, kot so razne višje šole (predvsem Višja prometna šola Maribor, ki je na istem naslovu kot Srednja prometna šola Maribor), visoke šole, predvsem priljubljena je Fakulteta za varnostne vede. Obstaja pa seveda tudi nekaj tistih, ki se odpravijo na študij v katero povsem drugo smer, vendar je to nekoliko redkeje, kot pa tisti, ki ostanejo v isti smeri. Večina dijakov vidi svojo bodočo službo nekje na področju varovanja, zato tudi mnogi ostanejo v tej smeri.
Foto: osebni arhiv
Preden ste začeli s poučevanjem na srednji šoli ste v zasebno varnostni družbi opravljali naloge strokovne sodelavke/varnostne managerke. Kakšne so bile vaše naloge na področju zasebnega varovanja?
Po večletnih izkušnjah v trgovskem sektorju, kjer sem opravljala naloge od vodje sortimenta do vodje komercialistov in maloprodaje, sem se zaposlila v večjem zasebno-varnostnem podjetju. S precej izkušnjami iz sektorja, ki je poznan, da se izvaja precej kraj, sem prišla v varnostno podjetje. Že od nekdaj me je zanimalo varovanje, a sem se po srednji šoli vpisala na drugo smer, ki me je prav tako zanimala, na turizem. Ko sem to uspešno zaključila, sem nato zaključila še dve smeri, ki sta mi bili zanimivi, vrtnarsko tehnologijo in predvsem varovanje na Fakulteti za varnostne vede. Zaključek pa me čaka še na managementu, ki je smer, katero se da odlično vključiti tako v varovanje kot tudi druge smeri. Moja karierna pot na varovanju je bila takšna, da sem morala najprej narediti izpit za varnostnega managerja. To mi je vsekakor predstavljalo pozitiven izziv, ki sem ga uspešno rešila. Za tem sem se odločila narediti še izpit za orožje ter strokovni izpit iz varstva pred požarom. V planu je še strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu. Stroka varnosti me zanima v širšem smislu, zato toliko želje po različnem izobraževanju. Naloge, ki sem jih dobila v podjetju pa so prav tako bile zelo široko zastavljene, kakor je tudi nasploh moj način delovanja. Začela sem na terenu, ko sem za eno podjetje, ki ima zares veliko poslovalnic, izdelovala načrte varovanja. Poleg tega sem prevzela delo z invalidi in sicer v smislu organiziranja invalidskih ocenjevanj in razporejanja. Podjetje, kjer sem delala ima namreč tudi invalidsko podjetje, kar predstavlja pomemben del podjetja. Ker sem precej komunikativna, sem se ukvarjala tudi s kadrovanjem. Vzpostavila sem kontakte z večino centrov za socialno delo ter kariernimi centri v regijah, kjer je podjetje potrebovalo kader, sodelovala s šolami za izvajanje nacionalne poklicne kvalifikacije za varnostnike ter tam izvajala predstavitve podjetja ter s tem pridobivala kader. V samem podjetju pa sem bila prisotna tudi na mnogih razgovorih ter poskrbela za zaposlitveno dokumentacijo. Veliki del mojega dela pa je pripadal internim strokovnim izobraževanjem, kjer sem skrbela za gradivo, izvajala izobraževanja ter ocenjevala in seveda skrbela za analizo. Poleg omenjenega sem mnogokrat dobila še kakšne druge zadolžitve kot so npr. izobraževanje programa excel za vodje regij, sodelovala pri pisanju kakšnih pravilnikov, pisanje člankov za interno revijo itd. Zadnji dve leti delovanja v varnostnem podjetju sem poleg tega dela opravljala tudi delo učitelja na Srednji prometni šoli. Gre za dve zelo naporni leti, zato se je bilo počasi potrebno odločiti, kako nadaljevati karierno pot. Ker se v privatnem življenju ukvarjam še s turizmom, katerega delo poteka predvsem v poletnih mesecih, sem se odločila za delo na šoli. Poletne počitnice mi bodo omogočale, da sem lahko doma v pomoč pri oddajanju apartmajev in glampingov.
Foto: osebni arhiv
Pred časom ste na Češkem obiskali srednjo šolo za kemijo iz Pardubic, kjer imajo soroden program srednješolskega izobraževanja na področju varovanja, kot je v Sloveniji. Kako bi opisali obisk in kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
V sklopu projekta Erasmus sem se udeležila srečanja v mestu Pardubice na Češkem. Namen mojega obiska je bil, da spoznam njihovo šolo ter se dogovorim za nadaljnje sodelovanje. Med drugim (kemija, frizerstvo, gasilstvo) ima šola v Pardubicah tudi smer varovanje, katera je glavni razlok za sodelovanje obeh šol. Na njihovi šoli sem spoznala njihovo delovanje, aktivnosti, možnosti za sodelovanja dijakov. Njihova šola je sicer enkrat večja od naše, a ima tudi nekaj drugih programov, ki niso vezani na varovanje. Na njihovi šoli za nas izstopajo predvsem laboratoriji forenzike in pa tabori preživetja. Za v bodoče smo se pogovarjali, da bi lahko mi napotili gor nekaj dijakov iz naše šole ter tudi mi sprejeli nekaj njihovih dijakov. Naši dijaki bi pri njih poleg spoznavanja šole bili deležni na vajah forenzike, kar bi jim bilo zagotovo zelo zanimiva izkušnja ter najverjetneje tudi na tednu preživetja v naravi, kar je vsaj po fotografijah nepozabno doživetje. Naša šola pa lahko njihovim dijakom ponudi sodelovanje pri naših programih ter vpogled delovanja nekaj varnostnih podjetij, s katerimi sodelujemo.
Foto: osebni arhiv
Včasih pri Jamarski reševalni službi ni bilo veliko žensk, danes pa se iz leta v leto povečuje število jamarskih reševalk. Ste jamarska reševalka, kako ste začeli na tem področju in kakšne so vaše izkušnje z reševanjem?
Kot jamarka sem začela leta 2002, ko sem se iz radovednosti pri enem izmed jamarskih društev pozanimala, če bi lahko z njimi obiskala kakšno jamo. Podzemni svet me je tako pritegnil, da se od takrat dalje ukvarjam z jamarstvom. Leta sem bila samo jamarka, nakar sem začela še z izpiti za jamarsko reševalko. Ko sem jaz pristopila v Jamarsko reševalno službo, je že bilo nekaj žensk, ne pa prav veliko. Danes pa nas je že kar precej in izkušnje kažejo, da se to prav dobro obnese. Res je, da ženske marsikje nismo fizično enako močne kot moški, ampak v jamarstvu gre pogosto za tehniko, česar pa se lahko ženske naučimo prav tako kot moški. Zato se ženske v Jamarski reševalni službi počutimo normalno sprejete in enakopravne moškim.
Do sedaj sem bila na nekaj intervencij, katerih pa na srečo res ni veliko (5 do 10 na leto). Iz jam in ostalih težko dostopnih predelov rešujemo tudi živali, se podajamo na iskalne akcije, večkrat na leto imamo vaje reševanj iz jam, sten, sotesk in žičniških naprav. Redno sodelujemo z ostalimi reševalnimi službami in se podajamo na usposabljanja tudi v čez mejo.
Na intervencijah pride v ospredje predvsem naše timsko delo in dobra usposobljenost, saj so tovrstna reševanja lahko uspešna le, če celoten tim dobro sodeluje. In ravno zato na naših vajah vsakič določimo enega izmed nas, ki igra poškodovanca in ga tako tudi oskrbimo in ga po potrebi tudi damo v nosila ter ga s pomočjo vrvne tehnike izvlečemo iz jame ali ostalih težko dostopnih terenov.
Foto: osebni arhiv
Urejate svojo spletno stran Aktivna družina, kjer med drugim objavljate potovanja po tujini. Kako se pripravljate na potovanja in kako kot strokovnjakinja za varnost planirate varnostni vidik na teh potovanjih?
Potovanja so del naše družine že od nekdaj, saj sta potovala že stara starša, ki sta nas vpeljala v nekoliko drugačen način življenja. Stara starša sta opravljala z takrat eno večjih kmetij na Koroškem. Da so tovrstni ljudje poleg obilice dela še potovali, je bila to zgolj posebnost. A očitno je bila v njima ta popotniška žilica tako močna, da sta poleg kmetije uspela organizirati svoj čas tako, da sta utegnila še potovati, hoditi v hribe, na izlete in še marsikaj drugega početi. Na stara leta je babica (jaz sem ji pravila oma), po bolezni dedka za sopotnico na potovanjih izbrala mene. Tako sva šli na prvo skupno potovanje v času moje osnovne šole in od takrat dalje se vsako leto (17 let zaporedoma) podali vsaj na eno ali več potovanj. Začetki potovanj so seveda bili s turističnimi agencija, a ne prav dolgo. Kmalu sva začeli potovati v lastni organizaciji. Sprva blizu Slovenije, nato pa sva že kupili letalske karte in se podajali tudi na druge kontinente. Planiranje potovanja z babico je bilo enostavno, saj sem samo kupila letalske karte, najela avto, glede varnosti pa sem poskrbela predvsem pri izbiri destinacij in to, da sem naju dobro zavarovala. Vse ostalo sva planirali sproti. Neredko se je zgodilo, da sva šele na letalu v turističnih vodnikih in zemljevidih gledali, kaj vse bova v neki državi prepotovali. Seveda se je kdaj zgodilo, da sva kakšno neplanirano državo na poti tudi dodali, kot na primer, ko sva potovali v Kolorado in nato dodali še Utah, Novo Mehiko in celo Arizono. Ali pa, ko se je na eno izmed ominih potovanj pridružila tudi partnerjeva oma in smo namesto potovanja samo po Britanski Kolumbiji v Kanadi dodale še en čudoviti del Kanade, Alberto ter skočile še v ZDA v Montano, Idaho in Washington. Na samih potovanjih se z varnostjo nisem nikoli kaj preveč obremenjevala. Če bi veliko razmišljala o tem, kaj vse se mi lahko zgodi, bi marsikam ne odpotovala. Kljub temu pa je zavarovanje vedno to, kar nas spremlja na vsakem potovanju, saj so lahko stroški obiska zdravnika mnogo previsoki. Do sedaj sem samo enkrat koristila usluge zavarovanja in sicer na Kubi, ko sem pila njihovo vodo zmešano s sokovi in dobila neznosne prebavne motnje. Ker gre za bolj nerazviti del sveta, sem morala stroške kriti sama, zavarovalnica pa mi je vse povrnila, ko sem se vrnila in predložila dokazila. Hujši primer pa je doživela moja oma, ki jo je sredi noči iz spanja zbudila bolečina srca in tik sred Severne Amerike, v nekem odročnem motelu. Hitro sem jo odpeljala v najbližjo bolnišnico, kjer so naredili celo vrsto preiskav. A pokazalo ni nobenih nepravilnosti. Nakar sva z zdravnikom prišla do spoznanja, da je na njo slabo vplivala vožnja čez kar tri zaporedne prelaze višje od 3000 metrov. A zaključek pregledov je bil znesek 1600 ameriških dolarjev. Na srečo gre tam za razviti svet in že na daljavo smo se lahko dogovorili, da je vse stroške pokrila zavarovalnica.
Potovanja pa so se nekoliko spremenila, ko sta se na potovanje pridružila sprva samo hčerka, kmalu za tem pa še sin. Že kot dojenčka sta začela potovati. Sedaj oba osnovnošolca imata za seboj že mnogo prepotovanih držav. Odkar sta na potovanjih tudi ona dva in nemalokrat tudi preostali del družine (starši, stari starši…), planiram potovanja vnaprej. To pomeni, da imamo organizirane nočitve ter vsaj okvirno oglede. Tako se izognemu temu, da bi kdaj kakšno noč ostali tudi zunaj, kar se je nama z omo ali pa samo meni v preteklosti že zgodilo.
Varnost na potovanjih na splošno smatram kot nekaj, s čimer se je smiselno čim manj obremenjevati. Ker če razmišljamo o tem, kaj vse se nam lahko zgodi, najverjetneje ne bomo šli nikamor. Vsaka izmed držav ima nekaj, kar bi lahko nekoga odvrnilo. V velikih mestih je ogromno žeparjev, za kar poskrbimo tako, da imamo torbice za pod oblačila in pas z notranjo zadrgo za denar, dokumente. V velikih mestih se običajno tudi izognemo določenim predelom, ki so odsvetovani. Izognemo se tudi ostalim predelom, ki se odsvetujejo. Pred vojno v Izraelu in Palestini smo imeli tam čudovito potovanje. Četudi je v mnogih medijih pisalo, da naj se Golanski planoti ne približujemo, smo jo mi z lepimi spomini prepotovali. Za to smo se odločili, ker so nam vsi domačini svetovali, da za Golansko planoto ni nobenih ovir. Vsakič raje poslušamo domačine kot medije, saj le ti iz prve roke vedo, kaj in kje je varno. Prav tako smo potovali po Palestini in se izognili le nekateri predelom, kjer so Palestinci povedali, da tam pa res ne vidijo radi avtomobilov z Izraelsko registrsko (mi smo avto najeli v Izraelu).
Skozi leta izkušen s potovanji, sem se o varnosti na tem področju veliko naučila. Nikoli ne puščam v avtu vrednih stvari, saj smo popotniki lahko pogosta tarča za nepridiprave. V nekaterih mestih ob večerih ne hodim na ulice (primer Manila). Pred potovanje se o državi dobro pozanimam, na internetu poiščem podatke kam se obrniti na pomoč v primeru, da bi le to potrebovala, poskrbim kar za celoletno turistično zavarovanje in seveda preverim kaj vse to zavarovanje krije (zato ima naša družina še posebno zavarovanje za hribe).
V mnogi mestih, predvsem v bolj nerazvitih državah je na ulicah mnogo policije, vojske in ostalega varnostnega osebja. Že samo to kaže na to, da je mnogo več kriminala. Nekatera mesta imamo tako dobro pokritost s tovrstnim osebjem, da izgleda kot da je celotno mesto prekrito z njihovimi pogledi. Tu je primer Lima.
Moje izkušnje so nas torej pripeljale do tega, da se je pred potovanje potrebno zavarovati, vsaj približno splanirati potovanje, najti kontakte za pomoč v primeru potrebe po tem, se pozanimati o državi predvsem v smislu, kako je tam za popotnike in potovanje bo skoraj zagotovo čudovito.
Foto: osebni arhiv
Če bi imeli to možnost/moč, kaj bi naredili in kako bi to naredili, da bi bil Svet (bolj) varen in boljši?
Če bi imela na tem področju kaj besede in moči, bi prepovedala uporabo oziroma onemogočila dostop otrokom do spleta. Kako bi bilo to najlažje storiti, je prepoved uporabe v šolah, ozaveščanje staršev, kazniva uporaba le tega za otroke (kazen za starše). Večino vsega pri ljudeh izvira iz otroštva in če bi bili otroci drugače vzgojeni, bolj povezani z naravo in manj oziroma nič s spletom, bi zagotovo bil tudi svet bolj varen. Otroci imajo dandanes preko spleta dostop do vsega, kar si poželijo. Zagotovo prizori nasilja in še marsikaj drugega na otroke vpliva drugače kot na odrasle. Danes pa je žal prišlo do tega, da so vsi otroci povezani s spletom, žal tudi moja dva otroka. Družba je pripeljala do tega, da jo že zaradi drugih ne morem popolnoma odrezati od tega, saj družba tako vpliva na to, da kot mama ne želim, da se iz njiju norčujejo, ker ne vesta kdo so glavni liki npr. v nekih poznanih risankah, ki se vrtijo samo na youtubu… Njima pa z možem veliko bolj omejujeva te dostope, predvsem s tem, da sta zaposlena z drugimi stvarmi kot je glasba, šport, izleti, potovanja…
Svet bi bil mnogo lepši tudi, če ljudje ne bi spremljali negativnih novic ter na socialnih omrežjih ne spremljali zadev ali oseb, ki jih nervirajo, spravljajo v slabo voljo. Morda se tega marsikdo ne zaveda, kako lepše bi bilo njihovo življenje, če bi se ognili vsemu temu.
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
