V zadnjem delu prispevka se bomo osredotočili na vidik kriznega odzivanja ali spoprijemanja anketirane populacije in opredelili katere veščine in znanja bi ta rada vključila v vsakodnevni kurikulum.
Vključevanje veščin in znanj navezujočih se na varnost največkrat povežemo s namenskim izobraževanjem tako funkcionalno (vojska, policija, gasilci, ) kakor tudi akademsko (obramboslovje, varnostne vede). Vendar je bila tovrstna oblika izobraževanja v preteklosti dosti bolj sistematizirana in vključena v splošno izobraževanje, govorimo o konceptu »Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Koncept je temeljil na strategiji totalne obrambe, katera je predvidevala, da se v primeru krize (vojne, internih konfliktov, elementarnih nesreč itd.), v reševanje krizne situacije vključijo vsi, tako namenske sile, podporne sile in pa preostali del populacije. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je bila »Splošna ljudska obramba« usmerjena predvsem v izobraževanje z namenom samoohranitve posameznika in posedovanja osnovnih znanj bojnega delovanja, v kolikor bi prišlo do vojne. Medtem pa »Družbena samozaščita«, govori predvsem o ohranjanju prvin družbeno-socialnega sistema, na katerem je temeljila takratna družba in zaznavanju ter preprečevanju notranjih konfliktov. Gre za izrazito vojaško-centristični pristop, ki pa odseva glavni vir ogrožanja, kateri je bil prisoten v obdobju Jugoslavije in sicer, vojna. Pri tem pa je tudi izredno veliko vlogo igral strah pred uporabo orožij za masovno uničevanje, kar je imelo tudi veliko vsebinsko vlogo v omenjenih programih.
Pri tem se nam zastavi vprašanje ali je tovrstna oblika izobraževanja primerna tudi za sodobno družbo in pa varnostne izzive s katerimi se spoprijemamo? Odgovor na to vprašanje je kompleksen tako kot je kompleksno varnostno okolje v katerem se sodobna družba trenutno nahaja.
Da je koncept SLO in DS bil izveden v obliki kakršni je bil je prispevalo takratno varnostno okolje in viri ogrožanja kateri so bili takrat v družbi, državi in mednarodnem okolju prisotni. Posameznik je bil podrejen državni percepciji varnosti ter njenim varnostnim politikam in implementacijam varnostnih mehanizmov, v ospredju so bili predvsem vojaški viri ogrožanja. Ko pa govorimo o sodobnem varnostnem okolju je potrebno izpostaviti, da se to spreminja hitreje kakor v preteklosti. Pri tem prepleta več subjektov, horizontalno deluje čez večje število resorjev ter vertikalno čez nacionalno in mednarodno raven. Spremeni se tudi dojemanje družbe in posameznika, katero se premakne iz kolektivne percepcije družbene paradigme na bolj individualistično. Dodati je potrebno, da je v sodobno varnostno okolje vključena tudi informacijsko-kibernetska domena varnosti, katera v preteklosti ni bila. Razvoj informacijskih tehnologij pa vpliva tudi na razvoj sodobnega vojskovanja, to sedaj lahko doseže tudi posameznike in njihov habitus, četudi niso neposredno vključeni v vojno. Intenzivneje se srečamo tudi s konceptom »Hibridne vojne«, ta preko vojaških in nevojaških (socialno-družbenih, informacijskih, ekonomskih, … ) elementov dosega željene cilje in na posameznika vbliva bolj kakor v preteklosti.
Da bo potrebno več narediti na področju spoprijemanja s sodobnimi vir ogrožanja opredeljujejo strateški dokumenti kakor so Resolucija strategije nacionalne varnosti, Obrambna strategija RS, Vojaška strategija RS in Strategija civilne obrambe RS. Govorijo predvsem o celostnem pristopu k sodobnim virom ogrožanja, proaktivnemu delovanju v mednarodnih institucijah ter grajenju družbene odpornosti, tako na nivoju družbenih struktur, kakor tudi posameznika. Upoštevajoč dejstvo, da se število in kompleksiteta virov ogrožanja povečuje, moč služb obrambe, varnosti in zaščite pa zmanjšuje to nakazuje, da bo (v kolikor bomo želeli obdržati trenutni nivo varnosti) del te moral prevzeti posameznik. Tu ne govorimo o tem, da si bo posameznik moral sam zagotavljati varnost, temveč, da bo ta bolj vključen v procese zagotavljanja varnega okolja in kriznega odzivanja ter deluje kot podaljšek služb za obrambo, varnost in zaščito. Pri tem je največji »multiplikator« sposobnosti kriznega odzivanja definitivno izobraževanje. Saj se le na ta način zagotovi največja avtonomija posameznika in omeji odvisnost od državnih institucij.
Kot primer sodobnega pristopa k tovrstnim oblikam izobraževanja lahko izpostavimo izbirni predmet URSZR »Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami«, za potrebe osnovnošolskega izobraževanja. Učni program se celovito loti spoznavanja naravnih nesreč, odzivanja nanje, vloge organizacijskih struktur, preventivnega delovana ter razvijanja varnostnih vrednot. Kurikulum je zastavljen celostno je pa potrebno izpostaviti, da ker gre za izbirne vsebine tovrstni predmeti ne morejo parirati s stalnim predmetnikom, tako po obsegu ur kakor tudi po teži katero imajo na izobraževanje posameznika. V kolikor želimo dvigniti nivo varnostne kulture, preventive ter družbene odgovornosti posameznika bomo morali dati več poudarka na tovrstnem izobraževanju.
Kako pa na varnostno izobraževanje gleda anketirana populacija? Anketirani populaciji je bilo zastavljeno vprašanje, katere veščine in znanja bi izbrali in bi se jih radi v sklopu svojega srednješolskega izobraževanja naučili. Pri posamezni temi je anketirana populacija izbirala med vrednostjo med 1 (sploh me ne zanima) in 10 (zelo me zanima), predstavljene so povprečne vrednosti.
V kolikor se osredotočimo na prvih 5 mest z najvišjim povprečjem vidimo, da so teme osredotočene predvsem na saniteto in samoobrambo.
Če to povežemo s preteklimi ugotovitvami vrednot in virov ogrožanja lahko najdemo povezavo in sicer med najvišje ocenjenimi vrednotami so bile svoboda, razumevanje s partnerjem in družina. Zmožnost zagotavljanja prve pomoči se lahko poveže z vidikom svobode, kot oblika samostojnosti ali neodvisnost posameznika, medtem pa je to tudi veščina s katero poskrbimo za svoje bližnje v kolikor potrebujejo pomoč. Ta trend se nadaljuje pri opredelitvi virov ogrožanja, kjer so v ospredju grožnje bolezen družinskih članov, prometne nesreče, psihični pritisk in slaba zdravstvena slika, zato ne preseneča, da je med prvimi veščinami, katere bi se anketirana populacija naučila prva pomoč. Temu sledita oživljanje in reševanje v primeru prometne nesreče.
Samoobrambo in preživetje v naravi, lahko povežemo s vidikom samoohranitve. Pri tem pa bi bilo v nadaljnjih študijah potrebno opredeliti predvsem vidik samoobrambe. V anketnem vprašalniku ta ni bila podrobneje razčlenjena vendar spekter samoobrambe zajema tako »klasično« dojemanje samoobrambe (borilne veščine) kakor tudi bolj »abstraktno« kakor je na primer odzivanje na neko konfliktno/krizno situacijo (de-eskalacija konflikta).
Z zadnjim prispevkom smo pridobili vpogled še v razumevanje kakšne oblike kriznega odzivanja oz. znanja in veščina so za anketirano populacijo zanimiva in pomembna. Pridobljen vpogled v razumevanje vrednot, virov ogrožanja in odzivanja nanje skozi oči mladostnika je tema s katero bomo morali v prihodnosti bolj raziskovati in proučevati. Dejstvo je da se naše varnostno okolje spreminja, mi kot družba pa ne sledimo vsem spremembam, da bi s trenutnim načinom »odzivanja« na varnostno situacijo v Evropi obdržali status »quo«. Sprejeti je potrebno dejstvo, da bomo morali na tem področju biti bolj proaktivni, predvsem pa to velja za mladino, saj gre za njihovo prihodnost. Mi pa jim moramo biti opora, vodilo predvsem pa vzor.
Avtor: Matej Jug, mag. obr.
Uvodna fotografija: Pixabay
