V Policijski akademiji v Tacnu je 20. junija 2016, generalni direktor policije Marjan Fank, skupaj z ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar, podelil medalje policije za požrtvovalnost in hrabrost.
Med prejemniki medalje policije za hrabrost ste bili tudi vi, za kar vam iskreno čestitamo.
Kaj vam pomeni tovrstna nagrada?
Zame je tovrstna nagrada dokaz, da lahko vsi ljudje, ustvarimo veliko dobrega v svojem življenju, kakor tudi, da lahko pomagamo rešiti težave drugih. Ponosen sem, da sem dobil nagrado za hrabrost in hvaležen, da se je vse skupaj dobro končalo.
Foto: osebni arhiv
Lani julija ste se sredi noči pogovarjali s psihičnim bolnikom, ki je želel razstreliti sebe, hišo, vse svoje imetje in tako izbrisati sledi za sabo. Ali nam lahko opišete, kaj se je takrat pravzaprav dogajalo?
Intervencija, na katero smo bili poslani policisti se je zgodila malo po tistem, ko se je občan načrtno zaletel v službeno vozilo policije in pri tem ubil policista, drugega pa je poškodoval. Prav zaradi tega se je bilo potrebno še bolj zbrati in zadevo speljati z veliko mero občutka ter poskrbeti za varnost vseh vpletenih. Ko sem s sodelavci prišel na kraj dogodka je bila noč. Občan, kateri je bil v danem trenutku obupan, se je zaklenil v svojo hišo, pred tem pa je ukazal ženi, da naj zapusti hišo. Povedal je tudi, da v kolikor se kdorkoli samo približa hiši, bo sprožil eksplozijo. Od njegove žene sem pridobil njegovo telefonsko številko ter ga poklical. Pričel se je telefonski pogovor, katerega ne bom nikoli pozabil. Seveda se ne spomnim besed, katere sem takrat uporabljal. Bil sem povsem miren in ga uspel po cca. 30 minutah prepričati, da me je spustil v notranjost hiše, od koder sem potem odstranil plinsko jeklenko. Seveda so se ostali policisti, kateri so sodelovali v intervenciji, ter žena in sosedje, pred vstopom v hišo umaknili na varno.
Koliko časa ste zaposleni v policiji in kaj je botrovalo k temu, da ste se odločili za poklic policista?
Kot mladostnik sem končal srednjo tehnično rudarsko šolo in se zaposlil v rudniku. Ker so rudnike kmalu zaprli in ni nihče potreboval rudarskega tehnika, sem se zaposlil drugje v gospodarstvu, kjer sem opravljal zelo različna dela. Nekega dne sem dobil informacijo od »nekje zgoraj«, da pa je čas, da bi se lotil študija. Končal sem višjo komercialno šolo. Leta 2008 sem se po celem nizu spletov okoliščin vpisal na policijsko šolo v Tacnu in kmalu spoznal kaj je moje pravo poslanstvo.
Katero delavno področje v policiji vas najbolj zanima?
Najbolj mi je blizu obvladovanje stresa, raziskovalno delo na področju ustvarjanja učinkovitejših modelov odkrivanja storilcev kaznivih dejanj in iskanje pogrešanih oseb.
S čim se ukvarjate v prostem času?
Moja velika strast je tudi šport. Včasih sem veliko tekel, igral košarko, sedaj pa sem zagret kolesar. Rad si ogledam različne športne prireditve. Pretekel sem Ljubljanski maraton, prekolesaril Franjo. Če imam priložnost rad zaigram na harmoniko in kaj zapojem. Včasih se udeležim kakšnega koncerta. Rad raziskujem nove kraje in spoznavam ljudi. Vsakodnevno meditiram in delam dihalne vaje. Fascinira me iskanje resnice našega obstoja in dela. Velikokrat pomagam z bioterapevtskimi metodami sodelavcem in njihovim bližnjim, da rešijo kakšno zdravstveno težavo. Med drugim pišem tudi priročnik o tem, kako si je potrebno zastaviti cilje in jih doseči, vendar se mi je zaradi veliko obveznosti, pisanje malo ustavilo. Vedno pa so posebni trenutki, katere lahko preživim s svojo družino in prijatelji.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
