Pred upokojitvijo ste bili zaposleni v Slovenski vojski, zakaj ste se odločili za vojaško kariero?
Preden sem se zaposlil v obrambnih strukturah Republike Slovenije leta 1992 (takrat še TO in nato SV) sem 11 let delal v Kreditni banki Maribor. V tem času sem odslužil tudi vojaški rok, in sicer v Šoli rezervnih oficirjev pehote v Bileći. Vse od leta 1981 sem bil v rezervni sestavi, kjer sem opravljal različne dolžnosti, od poveljnika voda in čete, do operativnega častnika v bataljonu in sočasno namestnika poveljnika bataljona. Ker so me v Območnem štabu osebno poznali in mi zaupali, so me povabili, še pred začetkom vojnih delovanj, če se jim želim pridružiti v teh aktivnostih. Tako sem najprej opravljal naloge koordinatorja aktivnosti med 71. Območnim štabom TO in 7. Pokrajinskim štabom za Vzhodno-štajersko pokrajino pri varovanju 710. Učnega centra Pekre. Z začetkom spopadov pa sem prevzel naloge varnostnega častnika, ko sem organiziral obrambo Pokrajinskega in Območnega štaba TO (oba štaba sta bila na isti lokaciji). Menim, da sem svojo nalogo opravil odlično v zadovoljstvo obeh poveljnikov (pokrajine in območja), zato sem bil na koncu aktivnosti povabljen, če želim pomagati in prevzeti določene naloge pri nastanku nove, Slovenske vojske. Seveda mi je ponujeno bila čast, ki mi je predstavljala novi izziv in doživetja v novem, vojaškem poklicu. Naj omenim še, da sta mi bila, že kot otroku, uniforma in orožje nekaj posebnega, kar bi jaz želel obleči, imeti in bi predstavljalo mojo osebnost. In želje so se mi uresničile.
Za vami je kar nekaj mednarodnih operacij in misij (Nato, OZN, EU), kakšne naloge ste tam opravljali in katera vam je ostala najbolj v spominu in po čem?
Sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah (MOM) je bil vedno velik izziv za vse pripadnike Slovenske vojske, in sicer z vidika nabiranja izkušenj v mednarodnem okolju ter delovanja oz. komuniciranja predvsem v angleškem jeziku. Tako sem tudi sam prispeval svoj del k ustvarjanju stabilnosti in miru v svetu. Prvič sem se na pot v tujino podal kot pripadnik SV za delo v Avstrijo, Baden pri Dunaju, kjer smo skupaj s pripadniki vojska Avstrije, Švice, Slovaške, Madžarske in Romunije delovali v Načrtovalnem štabu Srednje-evropskih držav v podporo miru (CENCOOP/PlanStaff). Kljub zaključenem načrtovanju, ko naj bi aktivirali enote in poveljevali enoti do ranga brigade, se je politika leta 2000 odločila le sodelovanja teh držav na politični ravni tako da do aktiviranja enot ni prišlo.
Tako sem v septembru 2000 odšel na prvo misijo Nato v BiH, kjer so vojaki slovenskega kontingenta sodelovali v italijanski enoti SFOR/MSU (Stabilization Forces / Multinational Specialied Unit), častniki pa smo bili razporejeni na različne dolžnosti v poveljstvo polka. Sam sem prevzel vodenje oddelka analitike v okviru CJ-2 sektorja (obveščevalnega sektorja). Prvi stiki s pripadniki tujih vojska, še posebej če jim poveljuješ (beri vodiš) so mi pokazali, da lahko ohraniš avtoriteto in si pridobiš njihovo zaupanje le z znanjem, tako splošnim kot specialističnim – splošnim, mislim poznavanje celotnih razmer na območju delovanja; specialistično mislim poznavanje vseh postopkov svojega dela, vključno z usmerjanjem in vodenjem sodelavcev k izdelavi ključnih obveščevalnih ocen. Ta izkušnja mi je, po vrnitvi v Slovenijo, »zagotovila« postavitev na dolžnost v General štab SV, v sektor J-2.
Že decembra 2002, po uspešno zaključnem tečaju za vojaške opazovalce OZN v Nemčiji, Hammelburg, sem odšel na misijo UNTSO (UN Truce Supervision Organization) za vojaškega opazovalca OZN na Golansko planoto, kjer smo nadzorovali spoštovanje premirja izraelskih in sirijskih oboroženih sil. Tam sem po vseh opravljenih izpitih in po šestih mesecih dela, prevzel vodenje skupine opazovalcev Herman (po gori Herman), ki je bila odgovorna za izvajanje omenjenega nadzora na severnem delu okupiranega dela Golanske planote. Po enem letu se je zaključila tudi ta misija z izkušnjo, ne le dela kot vojaški opazovalec na območju misije, ampak tudi z izkušnjo priprav na vojno, ki se je začela marca 2003, ko so sile Nato napadle Irak. Sicer opazovalci nismo bili neposredno vpleteni v priprave na vojno, ampak smo bili posredno ogroženi, če bi Irak v povračilnih ukrepih z raketami, napolnjenimi z bojnim strupom, napadel Izrael, ko bi jih le ti prestrezali prav nad območjem Golanske planote in zato so bile potrebne tudi priprave nas samih. Kljub nevtralnosti, ki je bila pogoj za uspešno izvajanje mandata vsakega opazovalca, pa smo imeli neuradne stike s pripadniki IDF in SAAF. Tako sem na slovenski ambasadi, ob praznovanju Dneva državnosti srečal, danes že pokojnega predsednika Izraela, g. Simona Pereza, kar mi je bilo v čast in ponos.
Foto: osebni arhiv
Izkušnje na področju obveščevalnih zadev pa so mi dale prednost v izbiri med tremi kandidati leta 2004 za delo v Obveščevalnem oddelku Vojaškega štaba EU. V VŠEU sem, kot bi rekel v prispodobi: »Oral ledino!« za sodelavce, ki so me kasneje zamenjali na tem delovnem mestu. Ja, štiri leta obveščevalnega, analitičnega dela in nudenje podpore odločevalcem na najvišjem nivoju EU je bila »pika na i« v celotni vojaški karieri. Sodelovanja in odnosov do pripadnikov drugih vojska, ki sem se jih učil na misiji Nato/SFOR v BiH in misiji UNTSO Bližnji vzhod, so se tukaj razširili na sodelovanje s pripadniki obveščevalnih služb držav članic EU, ne le vojaških temveč tudi civilnih sfer ter njihovimi obveščevalnimi službami doma. Poleg tega je sodelovanje zajemalo tudi izmenjavo obveščevalnih podatkov med sorodnimi službami Nato in EU (v okviru Berlin+ sporazuma) in civilnimi (političnimi in diplomatskimi) službami v okviru EU (Sveta, Komisije, različnih EU odposlancev, itn.). Prav to sodelovanje in izmenjava podatkov je predstavljala dejansko osnovo za zgodnje opozarjanje (Early Warning) s katerim, sem se tu prvič srečal v tem terminu (izrazu).
Vsaka misija posebej mi je v spominu pustila svojo sled. Saj veste, slabe spomine pozabimo in naj nam bodo v opomin, dobrih se spominjajmo in jih obujajmo. Splošno me na prav MOM vežejo lepi spomini in spoštovanje mojega dela in odnos do produktov, ki so bili vselej upoštevani in v odločitvah odločevalcev omenjeni kot osnova, zakaj je bila takšna odločitev sprejeta. In odločitve so se sprejemale na strateškem nivoju, kar pomeni, da so rezultati analiz, ocene in mnenja bili na visoki ravni, strokovni in odgovorno pripravljeni. Prijetni spomini me vežejo tudi na predstavitve analiz in ocen pred Vojaškim odborom EU, ko sem bil v neposrednem stiku s 27 visokimi častniki, ki so se vedno odkrito zahvalili za podano predstavitev razmer. Žal pa izkušenj, ki smo si jih s kolegi pridobivali v tujini na MOM, v SV ne znajo ali nočejo izkoristiti za lastne potrebe.
Foto: osebni arhiv
Na 3. Dnevu nacionalne varnosti, ki bo 17.10.2018 v Ljubljani boste imeli predavanje na temo Obveščevalne dejavnosti v sistemu zgodnjega opozarjanja, ali nam lahko kaj več poveste o tej temi?
V slovenskem prostoru se termin zgodnje opozarjanje uporablja zelo redko, še manj pa se uporablja besedni sklop »sistem zgodnjega opozarjanja«. Tako sem se odločil, da preučim, analiziram zgodnje opozarjanje ter rezultate predstavim slovenski javnosti. Seveda pa o zgodnjem opozarjanju ne moremo govoriti brez obveščevalne dejavnosti, zato je v naslovu tudi obveščevalna dejavnost. Ni dovolj vse to preučiti in zapisati, pač pa je potrebno rezultate raziskav o obveščevalni dejavnosti in sistemu zgodnjega opozarjanja razširiti, da začnemo o tem govoriti, razmišljati in nenazadnje uvajati v NVS RS, saj bomo le tako uspešni pri zagotavljanju pričakovane varnosti državljank in državljanov Republike Slovenije.
Pri preučevanju tematike zgodnjega opozarjanja v RS sem si postavil vprašanje, »Ali bi lahko ublažili posledice ekonomske in finančne krize pri nas, če bi že takrat imeli vzpostavljen »sistem zgodnjega opozarjanja«? Menim, da bi vsekakor lahko bolj pripravljeni vstopili v krizo, če bi že takrat imeli delujoč sistem zgodnjega opozarjanja, saj bi bila politika bolje pripravljena, presenečanja ne bi bilo in vsi vzvodi za omejitev krize bi že lahko bili pripravljeni, ko smo spoznali, da je kriza potrkala tudi na naša vrata, morda pa bi jo lahko tudi toliko zajezili, da pravih posledic sploh ne bi bilo. Žal tega sistema v Sloveniji nimamo. Zgodnjemu opozarjanju se še najbolj približajo v ReSNV-1 in v študiji dr. Iztoka Prezlja Nacionalni sistem kriznega menedžmenta, napačno pa si zgodnje opozarjanje predstavljajo, ko ga omenjajo v okviru varovanja zdravja, v okviru zaščite pred naravnimi in drugimi nesrečami in v nekaterih zaključnih nalogah študentov.
Definicija zgodnjega opozarjanja je v dokumentu Euro-Atlantic Partnership Council, 2001 (v prevodu) opisana kot: » /…/ zgodnje opozarjanje lahko razumemo kot kakršnokoli informacijo od kateregakoli vira, ki govori o nekih nepredvidenih dogajanjih, ki se odvijajo počasi in postopno ali hitro in nepričakovano, so pa še vedno tako daleč, da lahko vlada ali mednarodna ali regionalna organizacija pravočasno in učinkovito reagirajo ter jim čas še vedno dopušča, da ukrepajo s preventivno diplomacijo ali uporabijo ostale ne-nasilne/ne-vojaške oblike preventive.«
Da bi lahko zagotavljali vse navedeno v definiciji, bi bilo potrebno poseči v organiziranost celotnega nacionalno varnostnega sistema (NVS) Republike Slovenije z redefiniranjem nalog, obveznosti in pristojnosti državnih subjektov NVS, predvsem pa v obveščevalno varnostne službe ter njih pravne podlage, da bi za odločevalce zagotovili pravočasne in verodostojne obveščevalne informacije ter, da k problemom pristopimo celostno (comprehensive approach). Le to želim predstaviti na 3. Dnevu nacionalne varnosti.
V svoji magistrski nalogi ste leta 2016 preučili trenutno strukturo in pripravljenost državnih organov za pravočasno ukrepanje ob pojavu groženj in tveganj nacionalni varnosti. Kaj so pokazale vaše ugotovitve?
Pri preučevanju subjektov NVS sem pozornost posvetil organiziranosti obveščevalno-varnostnih struktur s ciljem, da ugotovim, ali njihova trenutna organiziranost ustreza potrebam in zahtevam trenutnih sodobnih varnostnih izivov? Ali je in kako je, organizirano usmerjanje in sodelovanje teh struktur v nacionalnem in mednarodnem okolju ter kako poteka izmenjava obveščevalnih podatkov med subjekti NVS? Kot sem že ugotavljal v prejšnjih odgovorih, v RS zelo težko govorimo o zgodnjem opozarjanju, kaj šele o sistemu zgodnjega opozarjanja. Njihova organiziranost izpolnjuje pogoje za medsebojno sodelovanje in izmenjavo obveščevalnih podatkov, tako da bi analize in ocene lahko pripomogle k pravočasnemu ukrepanju ob pojavu groženj in tveganj NV. Potrebno pa je dodati, da žal prednosti, ki izhajajo iz omenjenega niso izrabljene v zadostni meri, tako da so moje ugotovitve, kot tudi razmišljanja drugih strokovnjakov (Črnčec, Podbregar, Anžič,….) o preoblikovanju obveščevalnih struktur, nujno potrebna. Iz tega lahko povzamem, da trenutna organiziranost lahko prispeva k pravočasnemu opozarjanju, a ni izrabljena dovolj. K neizrabljenosti resursov pa prispevajo slabo usmerjanje, slaba in zakasnela izmenjava obveščevalnih podatkov, medsebojno prikrivanje podatkov in informacij ter »medsebojno tekmovanje, kdo ima več, kdo je bolj pomemben, kdo je »boljši«, itn.« torej slabo sodelovanje, ki bi moralo izhajati iz SnaV, izvajati pa bi jo moral SSNaV. Če odpravimo vse ugotovitve, pa še vedno ne moremo govoriti o celostnemu pristopu k reševanju problema in razdelitvi odgovornosti na druge državne organe. Za rešitev tega problema, pa bom v predavanju na 3. Dnevu nacionalne varnosti RS predstavil moje zamisli o vzpostavitvi »sistema zgodnjega opozarjanja v RS«. Menim, da bodo ideje odlična podlaga za nadaljno razpravo in razmišljanja k vzpostavitvi le tega.
Pri preučevanju ste si pomagali z analizami in primerjavama z nacionalnovarnostnima sistemoma Slovaške Republike in Izraela, kako sta uspešni omenjeni državi na tem področju?
Analiziranje nacionalnovarnostnih sistemov Slovaške Republike in Izraela ter primerjava s slovenskim nacionalnovarnostnim sistemom me je pripeljalo do ugotovitev, da so vsi sistemi po pristopu in organiziranosti različni, z enakim ciljem – zagotavljati nacionalno varnost državljanov ter suverenost in teritorialno nedotakljivost države.
Izrael nima organiziranega nacionalnovarnostnega sistema po vzoru sodobnih držav, ampak nacionalnovarnostno politiko ureja okrog 20 pododborov, ustanovljenih v okviru parlamenta, katere koordinira nacionalno varnostni svet, ki je neposredno podrejen in odgovarja predsedniku vlade. Tudi nacionalnovarnostno strategijo preverjajo, obnavljajo in s spremembami sprejemajo po 30-letnih obdobjih, kar pomeni, da je strategija bolj splošna in težko sledi hitremu tempu nastajanja novih sodobnih groženj in tveganj varnosti. Glede na vrste varnostnih groženj pa njihovi viri temeljijo predvsem na vojaškem ogrožanju ter kriminalnih in terorističnih grožnjah.
Pri zagotavljanju nacionalne varnosti v Izraelu veliko pozornost in veljavo namenjajo obveščevalnim in varnostnim službam, ki so organizirane in delujejo tako na domačem ozemlju kot v tujini. Med ugotovitvami naj omenim tudi, da so obveščevalne discipline organizirane posamično, tako da samostojno delujejo in izvajajo svoj del odgovornosti v svojih okvirih. Glede na primarno vojaško ogrožanje pa največjo težo na notranjem prostoru namenjajo vojaški obveščevalni službi. Za svojo varnost pa skrbijo z varnostnimi službami že zunaj meja Izraela z agenti, ki delujejo na principu prikritega delovanja. Obveščevalne in varnostne službe Izraela odlikuje tudi opremljenost s sodobnimi napravami za prestrezanje in pridobivanje informacij ter odlično komunikacijsko-informacijsko infrastrukturo.
Z razliko od Izraela, pa je nacionalnovarnostni sistem Slovaške organiziran po vzoru sodobnih držav. In sicer, nacionalnovarnostna strategija Slovaške temelji na sprejeti varnostni politiki iz leta 2005, ki sledi spremembam po končanih integracijskih procesih v EU in Nato in temelji na nevojaških grožnjah, kjer izstopa verjetnost terorističnih napadov in uporaba orožja za množično uničevanje. Sicer pa v strategiji opredeljujejo tudi izzive in grožnje, ki izhajajo iz etničnih napetosti, ekonomska kriza, politična nestabilnost, organizirani kriminal in zloraba informacijske tehnologije. Tako so vire groženj razdelili v dve skupini, in sicer na globalne vire groženj in izzive ter strateške vire groženj in izzive.
Za zagotavljanje varnosti (odkrivanje in soočanje z viri groženj) uporabljajo v obrambnem sistemu vzpostavljeno vojaško obveščevalno-varnostno službo in v varnostnem segmentu civilno obveščevalno-varnostno službo in policijo, ki oboji aktivno sodelujejo v mednarodnem okolju. Tudi sicer pa Slovaška daje velik poudarek mednarodnemu sodelovanju, ko se opirajo na prijateljske odnose z ZDA, od držav članic EU pa v tem kontekstu izstopa vpliv Francije, Velike Britanije in Nemčije.
Ko razmišljam o uspešnosti pri zagotavljanju nacionalne varnosti primerjanih držav, ne morem mimo ugotovitev, da nobena od primerjanih držav dejansko nima vzpostavljenega sistema zgodnjega opozarjanja, čeprav ga vse na nek način izvajajo. Tako npr. kljub varnostnim razmeram, ki tarejo Izrael glede na odnose s sosednjimi državami, relativno uspešno izvaja zaščito izraelskega ozemlja, zaščito državljank in državljanov Izraela, predvsem z organiziranostjo in delovanjem obveščevalnih in varnostnih služb doma in v tujini. V primeru Slovaške ugotavljam, da glede na način delovanja, ki je značilen za manjše države (tudi Slovenijo), uspešno zagotavlja varnost svojih državljanov in suverenost države. Pri tem pa ji v veliki meri pomaga odprto sodelovanje v mednarodnem okolju in pomoč držav partneric, kot sem navedel v prejšnjih odgovorih.
Naj zaključim, v sodobnem mednarodnem varnostnem okolju se pojavljajo novodobne, transnacionalne grožnje, ki zahtevajo stalno spremljanje razmer, da bi bili ustrezno in pravočasno pripravljeni na ukrepanje in zagotavljanje pričakovane varnosti državljankam in državljanom Slovenije. Zato je vzpostavitev »sistema zgodnjega opozarjanja« še toliko bolj potreba.
P. D. E: info@varensvet.si
