Povzetek prispevka – Profiliranje storilca: uporabna metoda forenzične psihologije
Profiliranje storilca je forenzična tehnika, namenjena identifikaciji osebnostnih in vedenjskih lastnosti storilcev na podlagi analize njihovih kaznivih dejanj. Ta metoda zajema preučevanje osebnostnih značilnosti, vedenjskih vzorcev in demografskih dejavnikov, s čimer skuša razkriti motivacije in identiteto storilca. Profiliranje uporablja različne pristope, od intuitivnih kliničnih ocen do empiričnih raziskav, pri čemer med strokovnjaki ni enotnega soglasja glede najučinkovitejših metod. Tradicionalni pristop profiliranja, ki vključuje psihološko analizo prizorišča zločina in sestavljanje seznama značilnosti storilca, je v javnosti relativno priljubljen, vendar pogosto nezanesljiv. Klasično profiliranje temelji na vprašanjih “kaj, zakaj, kdo?” in predpostavlja, da so osebnostne lastnosti storilcev dosledne skozi čas in okoliščine. Vendar raziskave kažejo, da kontekst močno vpliva na vedenje posameznika, kar zmanjšuje zanesljivost teh ocen. Profiliranje se izkaže za uporabno predvsem pri specifičnih vrstah kaznivih dejanj, kot so mučenje ali spolna zloraba, kjer storilci izkazujejo patološke lastnosti. Ena izmed glavnih kritik te metode je predpostavka, da imajo storilci enakih kaznivih dejanj podobne osebnostne značilnosti. Sodobni psihologi pa poudarjajo, da na vedenje posameznika bolj vplivajo specifične situacije kot stroge tipološke značilnosti. Zagovorniki tradicionalnega profiliranja trdijo, da obstaja določena doslednost v vedenju storilcev med kaznivimi dejanji, še posebej pri spolnih zlorabah. Uspešnost profiliranja je pogosto odvisna od subjektivnih interpretacij policistov, ki nasvete forenzičnih psihologov prilagajajo svojim predpostavkam in pristranskostim. Ta fenomen je povezan z Barnumovim efektom, kjer posamezniki splošne informacije razumejo kot specifične za svojo situacijo. Kljub omejitvam je profiliranje napredovalo z vključitvijo naprednih statističnih metod in podatkovnih baz, kar je prispevalo k reševanju dolgo nerešenih primerov, sodobni pristopi, kot je podatkovno podprto profiliranje, so pomembno izboljšali natančnost in zanesljivost te tehnike. Vloga raziskovalnih novinarjev in posebnih enot pri profiliranju je ključna za vzbujanje zanimanja javnosti in ponovno odpiranje nerešenih primerov. Uporabnost profiliranja ostaja predmet razprave, zaradi različnih metod in neenotnosti podatkov je težko dokončno oceniti njegovo učinkovitost. Kljub temu sodobno profiliranje, čeprav še vedno občutljiv proces, predstavlja dragoceno orodje v kriminalističnih preiskavah, nadaljnje raziskave in optimizacija metod pa bi lahko v prihodnosti povečale natančnost in zanesljivost te tehnike.
Vir: Horvat, J. (2020). Profiliranje storilca: uporabna metoda forenzične psihologije. http://revijapanika.si/2020/06/16/profiliranje-storilca-uporabna-metoda-forenzicne-psihologije/
Katarina Štefanič
Uvodna fotografija: Pixabay
