23. novembra praznujemo dan Rudolfa Maistra. Na ta dan je general Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s čimer je večji del slovenskega narodnostnega ter govornega območja prišel pod jugoslovansko oziroma slovensko upravo. Da ohranjajo dediščino generala Maistra in njegovih borcev za severno mejo, je bilo leta 1997 ustanovljeno društvo generala Rudolfa Maistra s sedežem v Ljubljani, ki je s širitvijo članstva in ustanavljanjem podružnic oziroma društev po vsej Sloveniji pripeljalo do potrebe po oblikovanju krovne organizacije Zveze društev general Maister leta 2005. Zvezi, v kateri je danes približno 1600 članov, že več let predseduje eden izmed pobudnikov in ustanoviteljev ter sin Maistrovega borca mag. Milan Lovrenčič. Pred bližajočim se državnim praznikom dnevom Rudolfa Maistra je za bralce revije SV spregovoril o vlogi in pomenu generala Maistra ter delovanju društev in Zveze društev general Maister, ki proučuje, sprejema ter posreduje njegovo sporočilnost.
Kaj je bil glavni razlog za ustanovitev organizacije in kako se je razvijala?
Pobudnik za začetek delovanja je bil akademik prof. dr. Anton Trstenjak, s katerim sem sodeloval in prijateljeval. Ob nekem pogovoru sem mu omenil, da je bil moj oče Ignac Lovrenčič Maistrov borec. Povzdignil je glas in rekel, da je sramota za Ljubljano kot glavno mesto Slovencev, da ne postavi spomenika največjemu sinu slovenske matere, ki je obranil pomemben del slovenskega ozemlja. V številnih pogovorih me je ta pobuda navdušila, zato sem jo z veseljem sprejel in začel delovati. Leta 1994 je bila dana pobuda, da bi postavili spomenik argentinskemu generalu, kar sem zavrnil s člankom v časopisu Delo pod naslovom Ne argentinskemu, slovenskemu generalu Rudolfu Maistru bomo v Ljubljani postavili spomenik. Mojo pobudo je sprejel tudi takratni ljubljanski župan dr. Dimitrij Rupel. Ustanovili smo odbor, v katerem sem kot podpredsednik operativno vodil delo. Prvotni cilj našega delovanja je bila postavitev spomenika, toda dr. Trstenjak je menil, da je treba trajno proučevati delovanje generala Maistra, zato smo se leta 1996 lotili ustanavljanja društva, ki je bilo registrirano naslednje leto. Prve naloge društva so bile postavitev spomenika, izbor lokacije in zbiranje denarja. V treh letih se je število članov v društvu povečalo na dvesto, zato smo organizirali podružnice, ki so sčasoma prerasle v društva, ta pa so se potem združila v Zvezo društev general Maister.
Kakšno je danes glavno poslanstvo organizacije, ki ji predsedujete, in koliko članov je v njej?
Temeljni namen društev in Zveze društev general Maister je proučevanje pomena delovanja ter domoljubne sporočilnosti generala Maistra in njegovih borcev. Zvezo sestavlja 27 društev, ki so samostojne pravne osebe, kar je tudi zveza. V organizaciji nas je danes približno 1600 članov.
Od kod se financirate in za kaj večinoma porabite zbrani denar?
Financiramo se večinoma iz sredstev Ministrstva za obrambo, s katerim podpišemo vsakoletni program dela. Denar porabimo predvsem za operativno delovanje društev in zveze, del pa namenimo za izdajo revije Maistrov glas, publikacij ter knjig. Tako smo v zadnjem letu izdali štiri knjige, in sicer biografijo Franja Malgaja, dr. Karla Verstovška, predsednika pokrajinskega sveta, dr. Franja Rosine, podpredsednika pokrajinskega sveta, ter Maistrovega pribočnika Edvarda Vaupotiča. Del denarja porabimo za organizacijo kulturnih in športnih dogodkov, na katerih iščemo predvsem stik z mladimi. Financiramo strokovne izlete, ki so namenjeni ogledu zgodovinskih krajev Kamnika, Zavrha, Maribora in drugih, kjer je potekala soška fronta. S pridobljenim denarjem plačujemo tudi stroške dejavnosti mladih v šolah, izvedbo natečajev in prireditev društev generala Maistra.
Kot ste dejali, vam je pri zagotavljanju finančne podpore v veliko pomoč Ministrstvo za obrambo. Kako drugače sodelujete z njim?
Z vodstvom MO, SV in Generalštabom SV sodelujemo vzorno. Manj intenzivno je sodelovanje z vojaki. Vsako leto ob praznovanju rojstnega dneva generala Maistra in državnem prazniku dnevu Rudolfa Maistra povabimo na te prireditve pripadnike SV, ne le vodstvo, vendar nas je na teh dogodkih vedno manj. Šele letos je obrambna ministrica Andreja Katič s svojo avtoriteto pripeljala pred spomenik generalu Maistru precejšen del sodelavcev z MO in Generalštaba SV. Želimo si, da bi te praznike praznovali skupaj in tako izrazili svojo domoljubno naravnanost. Pogrešam petje državne himne na dogodkih, ki jih organizira SV. Mi imamo svojo himno Slovenec sem. Na vseh prireditvah poleg državne himne vsi naši udeleženci zapojejo tudi društveno himno.
General Maister je bil narodni heroj in znana osebnost, lahko rečemo tudi eden izmed največjih Slovencev 20. stoletja. S svojimi borci mu je uspelo obraniti našo severno mejo za številne prihodnje generacije Slovencev. Kako ga vidite vi kot sin Maistrovega borca in predsednik zveze?
Neprecenljivo je delovanje generala Maistra in njegovih borcev. Ali si lahko zamišljamo Slovenijo brez Štajerske, brez Maribora, Ptuja, Ljutomera, Ormoža in Gornje Radgone? Nekatere pomembne zgodovinske dogodke smo zamudili ali smo se nanje slabo odzvali, primer Koroške in Istre, na nekatere pa dobro, kot sta Maistrovo delovanje in uspešna združitev Prekmurja, za katero imajo Maistrovi sodelavci odločilno vlogo, sicer ne na bojnem polju, temveč za diplomatsko mizo, za kar gre posebna zasluga dr. Slaviču, dr. Kovačiču in še nekaterim drugim.
General Rudolf Maister je bil vojskovodja, poleg tega pa tudi pesnik in predvsem velik domoljub. Verjel je v svoj narod in to, da se je zanj vredno boriti. Prav domoljubje kot temeljna vrednota obstoja slovenskega naroda v današnjem času nima več takega pomena kot takrat. Kaj bi morali narediti, da bi se mlajši rodovi bolj zavedali svojih korenin in kako pri mladih okrepiti to domoljubno vzgojo?
General Maister je svoje domoljubje izkazal kot dejaven Slovenec. Zaznal je zgodovinski trenutek in tudi dejavno deloval kot pesnik ter vojak. Danes je domoljubje nekoliko minilo, tudi zato, ker nam je končno uspelo pridobiti svojo državo. Zdaj menimo, da si ni treba več prizadevati za dobro države in domovine. Premalo smo ponosni na svojo domovino, geografske, zgodovinske, kulturne in športne danosti. V nas se je pojavilo splošno nezadovoljstvo, da nam domovina ne da, kar smo od nje pričakovali, ne vprašamo pa se, kaj smo mi naredili zanjo, da bi bila boljša, da bi bili potem z njo bolj zadovoljni. V naši zvezi si prizadevamo prek šolskega sistema, medijev in javnega nastopanja spodbuditi zanos ter narodni ponos in negovati tako imenovano aktivno državljanstvo, zato delujemo v šolah, društvih in medijih, torej povsod, kjer imamo priložnost, da nas kdo posluša in se nam pridruži.
Ko govoriva o pomanjkanju čuta domoljubja pri Slovencih, lahko omeniva konkreten primer, ko vaši pobudi, da bi poslanci ob državnih praznovanjih zapeli slovensko himno in da bi se ob koncu oddaj na nacionalni televiziji predvajala državna himna, nista bili sprejeti. Pomanjkanje domoljubja tako ni le težava slovenske družbe, temveč tudi slovenske politike in medijev.
Že več let si prizadevamo, da bi na proslavah v državnem zboru zazvenelo domoljubje. Želimo si, da bi državno himno izvajali orkestralno in bi jo zapeli vsi na sejah, torej poslanci ter gostje. Za zdaj nam to še ni uspelo, zato smo predlagali državnemu zboru, da bi na proslavo povabil otroški ali mladinski pevski zbor, ki bi zapel himno, drugi pa bi prav tako peli. Odločno smo proti solističnemu izvajanju državne himne, saj je to skrunitev himne, ki je namenjena poklonu in počastitvi domovine. Nedopustno je, da tako priložnost izpuščamo in se namesto nas domovini s solističnim nastopom pokloni pevec ali pevka. Taka praksa se je razširila tudi po šolah.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi se v družbi povečalo zavedanje o Maistrovih plemenitih dejanjih?
O generalu Maistru in njegovih borcih je zapisano veliko, vendar nikoli ni dovolj. Težava je, da je premalo tega, kar je napisano, prebrano, zato si prizadevamo, da imamo predavanja in okrogle mize o pomembnih dogodkih. Dograjujemo muzej v Kamniku, odpiramo novega v Zavrhu, dobro pa je organiziran tudi v Mariboru. Ne izpustimo nobene priložnosti, da ponudimo podatke o generalu Maistru in njegovem delovanju.
Tudi SV časti pomen generala Maistra, saj se po njem imenuje mariborska vojašnica, prav tako pa pod Maistrovim imenom v organizaciji SV poteka tradicionalna likovna kolonija, na kateri svoja umetniška dela ustvarjajo številni slikarji, med njimi tudi pripadniki SV. Ali SV izraža dovolj spoštovanja do generala Maistra?
To, da se vojašnica SV imenuje po generalu Maistru, je premalo. Več ga moramo imeti v duši in svojih dejanjih. O Maistru bi se bilo treba več pogovarjati z vojaki in njega ter njegove borce bolj predstaviti kot vzor. Vojak, ki v sebi nima domoljubja, ne bo branil domovine. Dober je črnogorski pregovor, ki pravi, da puška strelja s srcem. Prizadevati si torej moramo, da imajo pripadniki SV domoljubje v svojem srcu. Moramo jim zagotoviti materialne pogoje in jih motivirati za negovanje domoljubja. Tudi mi smo uvideli, da ni dovolj le postaviti spomenike, temveč da je treba dejavno ohranjati in spodbujati domoljubje. Želim si, da bi imeli urejeno in zadovoljno SV, ki bo s svojim zgledom negovala domoljubje ter branila slovensko državo.
Kakšne so vaše želje in načrti za delo Zveze društev general Maister?
Želimo si v svojo organizacijo vključiti čim več mladih. Ni pomembno, koliko članov imaš, pomembno je, kako dejavni so in kje so se izkazali kot dejavni državljani za reševanje svojih težav ter izzivov okolja in države. Nekoliko me skrbi zamenjava generacije, ki je dvajset let vodila društva in zvezo, verjamem pa, da bodo prišli novi ljudje, ki bodo s svežimi zamislimi ter zanosom ob uporabi sodobnih medijev uspešno vodili delovanje naprej. Tako bomo najbolj odgovorili akademiku prof. dr. Trstenjaku in odpravili sramoto, da Slovenci dolga desetletja nismo vrednotili ter spoštovali delovanja generala Maistra. S svojim delom bomo dokazali, da njegovo sporočilnost sprejemamo in ji sledimo.
23. novembra praznujemo državni praznik dan Rudolfa Maistra v spomin na dogodek leta 1918, ko je Rudolf Maister s svojimi borci razorožil zeleno gardo oziroma nemško varnostno stražo in prevzel vojaško oblast v Mariboru. Kako dobro se zavedamo pomena tega praznika?
Lahko rečem, da se pomena osebnosti generala Maistra in njegovih borcev ter tudi tega zgodovinskega dogodka vse bolj zavedamo, vendar še ne dovolj. 23. november nam je uspelo razglasiti za državni praznik, ki sicer ni dela prost dan. Ta dan izkoristimo za predstavitev in počastitev Rudolfa Maistra ter njegovih borcev. Država se je odločila, da bi ta dan praznovali vsako peto leto, mi pa smo se odločili, da ga praznujemo vsako leto. Ta praznik je postal tradicionalen, slovesen in medijsko odmeven, saj njegovo praznovanje neposredno prenašata nacionalna televizija in radio. Bolj zadržani so drugi mediji, ki pa jih spodbujamo tako, da jih naprej opozorimo na ta praznik in jim pošljemo ustrezna sporočila. Tako slovesno kot pretekla leta bomo ta dan praznovali tudi letos, saj bo dan pred praznikom ob 16. uri v Velenju osrednja proslava ob dnevu Rudolfa Maistra, neposredno pa jo bo prenašala tudi RTV Slovenija. Na njej bo slavnostna govornica ministrica za obrambo Andreja Katič.
Besedilo: Marko Pišlar / Fotografija: Bruno Toič
Intervju je bil objavljen v reviji SV, št. 11, november 2017
Revija SV je dostopna na tej povezavi.
