Evropska raziskovalna skupina o vojski in družbi (ERGOMAS) na konferenci v Atenah (26.-30. junij 2017)

ERGOMAS (European research Group on Military and Society) – http://www.ergomas.ch/ – je združenje znanstvenikov, ki prvenstveno delujejo na področjih sociologije in politologije in obravnavajo problematiko vojske v povezavi z družbo, čeprav sčasoma postaja njihovo oziroma naše delovanje vedno bolj interdisciplinarno. Osnovano je bilo pred 30 leti kot evropsko združenje, danes pa vključuje znanstvenike z vsega sveta.

Delovanje v združenju poteka prek delovnih skupin in konference, ki je praviloma vsaki dve leti, organizira pa jo aktualni predsednik združenja s svojo mednarodno in lokalno ekipo. Delovnih skupin je trenutno trinajst, in sicer:

Morala, kohezivnost in vodenje
Javno mnenje, množični mediji in vojska
Spol in vojska
Vojaške družine
Vojaška profesija
Civilni nadzor nad oboroženimi silami
Vojaki v operacijah ohranjanja miru
Rekrutiranje in ohranjanje osebja
Odnosi med vojsko in policijo
Nasilje in vojska
Veterani in družba
Menedžment vojaških konfliktov in ekonomika miru
Kritične vojaške študije.

Znanstveniki se po lastnih raziskovalnih interesih vključujemo v delovne skupine, na konferencah pa se udeležujemo ne le predstavitev v okviru lastnih skupin temveč tudi predstavitev kolegov in kolegic iz drugih delovnih skupin.

Plakat konference v Atenah

Začetki ERGOMAS-a segajo 40 let v preteklost, formalizacija v obliki konferenc in delovnih skupin pa se je pričela po letu 1986. Leta 2002, ko je bil predsednik ERGOMAS-a prof. dr. Marjan Malešič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, je bila konferenca v Portorožu v Sloveniji. Žal je v tridesetletnem obdobju njegovega obstoja združenje občasno zastalo v delovanju, v zadnjem času pa je delovanje njegovih vodstev in članstva znova zelo zavzeto in živahno. Letošnja konferenca, ki je potekala od 26. do 30. junija v Atenah v Grčiji, je tako poleg otvoritve v Vojnem muzeju in začetnega plenarnega zasedanja vsebovala kar 50 panelov, na katerih je bilo predstavljenih 175 referatov. Vsekakor bogata bera aktualnih tem, raziskav, podatkov, dilem, vprašanj in razmišljanj o problemih, povezanih s sodobnimi vojskami. Vsa znanstvena zasedanja so potekala v prostorih Akademije grške kopenske vojske v Atenah. Na konferenci je bila prvič podeljena nagrada ERGOMAS-a za najboljšo knjigo, ki nosi ime po nedavno preminulem zelo aktivnem in dragim nam članom združenja Giuseppu Caforiu. Nagrado je prejela Esmeralda Kleinreesink za knjigo »On Military Memoirs. A Quantitative Comparison of International Afghanistan War Autobiographies, 2001-2010« (2016, BRILL).

Jutranja kava na vojaški akademiji, kjer je potekala konferenca

Vabljeni govorec dr. Joseph Soeters in drugi uvodni govorci konference

Akademija grške kopenske vojske v Atenah – utrinek iz upravne stavbe

Ker je na konferenci potekalo vzporedno več panelov, se je bilo nemogoče udeležiti vseh. Izbira, katere kolege in kolegice oziroma katere teme bom poslušala, je bila včasih kar težka. Še zlasti, ker se je pokazalo, da so vsi nastopi pripravljeni izjemno dobro in da lahko veliko izveš na kateremkoli panelu. Nekaj vsebinskih vtisov iz predstavitev:

Ključna dilema izobraževanja vojaških vodij: kako priti do človeka, ki bo druge prepričal, da delajo določene majhne stvari.
Primer raziskave na danskih vojnih veteranih – štiri podobe veteranov: profesionalni bojevnik, cenjena žrtev, pomemben zaposleni, kulturni avatar.
Opredelitev vojnih/vojaških veteranov je zelo različna po državah, tudi t.i. bojna izkušnja ima različne pomene;
Posameznike je treba integrirati v oborožene sile, toda po zaključku vojaške službe jih je treba tudi integrirati nazaj v civilno okolje.
Raziskava v britanskih rezervnih vojaških silah razkriva, da medijsko oglaševanje ne razlikuje dovolj med različnimi kategorijami vojaške službe; ista raziskava tudi kaže, da so ključni motivacijski dejavniki za vstop v rezervo potovanja, razburljive nove izkušnje, nove veščine za osebni razvoj, nekaj dodatnega denarja…, glavni odvračalni dejavniki pa »to ni za ljudi, kot sem jaz«, pomanjkanje prostega časa ipd.
v kanadski vojski imajo različne kategorije (razrede) služenja v rezervni sestavi – razlikujejo se glede na operativnost in rednost. Prehod med temi razredi je dokaj enostaven. Večina rezervistov meni, da jih kanadska vojska nima za pomembne, v večini tudi menijo, da so pripravljeni na udeležbo na operacijah.
Raziskava med rezervisti v britanski vojski in njihovimi partnerji kaže, da se rezervisti počutijo, da se žrtvujejo, njihovi partnerji/partnerke pa tega žrtvovanja ne prepoznavajo.
Primer Madžarske: ekonomska kriza ni povečala rekrutiranja v vojsko.
Primer Rusije: obstajajo notranja politična omrežja, vzporedno obstajajo tudi omrežja znotraj ruske vojske. Zato so reforma skoraj nemogoče.
Primer Švedske – projekt, kako zmanjšati delež odstopov in odhodov s temeljnega vojaškega usposabljanja. V začetku kandidati odhajajo zaradi poškodb, kasneje zaradi spoznanja, da pred vstopom na usposabljanje oziroma v vojsko niso dobili pravih informacij.
Primer Češke republike: glavni motiv za vstop v vojsko je zelo podoben motivaciji za zaposlitev na splošno, t. j. iskanje socialne in poklicne varnosti. Raziskovalci tudi ugotavljajo, da se v vojsko vsaj deloma vračajo institucionalne vrednote.
Primer Norveške (antropološka raziskava): prvi vtisi raziskovalke kažejo, da rekruti ne razmišljajo o dolgotrajni vojaški karieri, niti ne razmišljajo, da bi postali vodje, ampak se osredotočajo predvsem nase.
Primer Estonije: tisti, ki odstopajo z (obveznega) služenja vojaškega roka, so v povprečju manj nasploh zadovoljni s svojim življenjem kot pa ostali rekruti.
V Estoniji je zelo visoka javna podpora splošni vojaški obveznosti (tradicionalno je ta podpora okrog 90 %, v marcu 2017 je bila 93 %).
O nadzoru nad zasebnimi vojaškimi pogodbeniki – potreben je nadzor na več ravneh (nadzirati posameznika, institucijo, industrijo, državo in mednarodno okolje).
Primer Izraela: pomanjkanje kandidatov za zaposlitev v policiji. Privatna varnostna podjetja številčno že močno presegajo policijo.
Vojaški vodje morajo biti prilagodljivi strokovnjaki – adaptive experts (rutinski strokovnjak – routine expert ni ustrezen profil za današnje vojaške naloge). Rutinski ekspert je učinkovit v vsakodnevnih problemih v stabilnem okolju, adaptivni pa uporablja prejšnje znanje v novih situacijah.
Na Filipinih opravlja vojska predvsem notranje varnostne naloge.
Primer nizozemskih veteranov: ženske in moški so enako ponosni, da so veterani, vendar pa ženske tega ne kažejo tako izrazito.
Smiselno bi bilo, da namesto opozarjanja na PTSM uporabimo koncept moralne poškodbe, ki ne vključuje le zdravstvenega vidika, ampak tudi politični (priznavanje).
Primer Švedske: pomanjkanje častnikov. Beležijo velik razkorak med potrebami vojske in vlogami kandidatov.

Kolegica iz Češke republike govori o motiviranosti za vojaško službo

Kljub natrpanemu akademskemu programu smo udeleženci konference našli čas za druženje in okušanje grške kulinarike, za ogled muzeja na vojaški akademiji in show programa skupine vojaških kadetov ter za spoznavanje grške zgodovine in mesta Atene. Če smo bili zelo disciplinirani, pa smo našli še nekaj minut časa za morsko plažo.