Kot zelo uspešen hrvaški odvetnik vam je poleg kariere uspelo narediti tudi zelo uspešno športno pot na področju taekwondoja (ITF), kjer ste nosilec črnega pas 8. dan, bili ste vrhunski tekmovalec in odličen trener. Kako in kdaj ste začeli s taekwondojem in zakaj ste izbrali ravno to disciplino?
Taekwondo sem začel trenirati leta 1968, čeprav sem imel namero, da se vpišem v karate klub Kata v Karlovcu, ki pa je ravno prehajal na taekwondo. To je bil prvi taekwondo klub v Jugoslaviji. V tem času pravzaprav nismo vedeli, kaj je taekwondo, verjeli smo, da gre za korejsko šolo karateja.
Leta 1974 ste bili viceprvak sveta in nato prvak Evrope. Kako ste se takrat pripravljali na tekmovanje in kako se ga spominjate?
V 70- ih je bilo težko priti do novega znanja. Ni bilo interneta ali Youtubea. Niti trenerja nisem imel. Preprosto bi sedli v avto in šli na turnirje ali seminarje, predvsem v Nemčijo, saj je bil takrat tam bolj razvit taekwondo in so imeli veliko število korejskih trenerjev. Vedno sem imel pri sebi beležko, v katero sem beležil vse, kar je bilo zame novo in kvalitetno. Npr. taktične variante v boju, inovacije v udarcih, metode usposabljanj itd. Hkrati sem preštudiral vse učbenike s Fakultete za fizično kulturo, povezane s splošno telesno pripravo in periodizacijo usposabljanja. Analiziral sem vse te podatke in eksperimentiral na svojih treningih in si malo po malo ustvaril svoj sistem usposabljanja.
Tako je na primer bilo prvo svetovno prvenstvo v Montrealu v Kanadi, kjer so se zbrali najboljši svetovni tekmovalci, ki so bili Korejci in Američani, ki ni bilo samo tekmovanje zame, ampak pravi rudnik novih zanj o taekwondoju. Vedno sem okoli sebe zbiral sparing partnerje in jim takoj prenesel najnovejše ugotovitve.
Bilo je veliko iskanja in tudi zgrešenega dela. Učenje skozi sistem lastne preizkušnje in napak je zelo drago, pa tudi najboljše učenje. Tako sem ustvarjal svojo kasnejšo trenersko bazo.
Foto: osebni arhiv
Po končanem služenju vojaškega roka ste se angažirali kot trener in selektor, vaša ekipa pa je ustvarila evropske in svetovne prvake v taekwondoju. V kakšni vlogi ste se osebno bolje našli, kot trener in selektor ali kot tekmovalec?
Rekel bi, da sem dal več kot trener, ker je bilo v samem začetku taekwondo od leta 1968 do 1980 malo konkurence. Vsi smo bili najbolj osredotočeni na pionirsko delo – širitev taekwondoja v Jugoslaviji in osebno sem pomagal ustvariti taekwondo na Madžarskem, Bolgariji, Češkem, Slovaškem in Poljskem. Rusi so začeli trenirati najprej po moji prvi knjigi o Taekwondoju. Ko sem postal selektor in trener nekdanje državne ekipe Jugoslavije (1978-1990), je bilo že več turnirjev. Imeli smo celo zvezno jugoslovansko ligo v taekwondoju.
Ko smo v hrvaški taekwondo federaciji leta 2018 praznovali 50 let taekwondoja, smo v več kot 50 letih točkovali športne rezultate vseh tekmovalcev in vseh trenerjev v ITF in WTF skupaj. Kot tekmovalec sem prejel srebrno medaljo časti, kot trener pa zlato medaljo časti. Čeprav sem pred 30 leti nehal biti nacionalni trener, sem imel največ točk. Šele na naslednjih olimpijskih igrah na Japonskem me bo verjetno premagal naš nacionalni trener Toni Tomas. Bil sem torej boljši trener kot borec, gledano na svetovni ravni.
Osvojili ste tudi naslov veterana svetovnega prvaka v taekwondoju, potem ko ste na prvenstvu v Uzbekistanu premagali predstavnike Kirgistana, Kazakstana in Avstralije. Nam lahko kaj več poveste o tem tekmovanju?
Zanimiva zgodba. Pri 58 letih sem si želel še enkrat iti skozi športne priprave in doživeti razburljivo tekmovanje kot v mladih časih. Težava je bila v tem, da sem bil v tem času podpredsednik Mednarodne zveze za taekwondo in nosilec črnega pasu 8. dan. Za moje kolege v ITF, še posebej Azijce, je bilo nepojemljivo, da je nekdo izmed funkcionarjev tako visokega ranga hotel tekmovati. Skrbelo jih je kaj, če me premaga nekdo od mlajših in brez ugleda. To se namreč ne sme zgoditi, saj bo celotna hierarhija ITF ogrožena. Samo na moje največje vztrajanje pri izvršilnem odboru ITF sem skoraj na silo pridobil dovoljenje. Rekel sem jim, da me noben veteran ne more premagati. Če se to zgodi, pomeni, da je boljši od mene. Čestital mu bom in ta poraz ne more škoditi mojemu splošnemu prispevku v zgodovini v taekwondoju.
Organiziral sem priprave, kot sem jih v starih časih. S skupino sparing partnerjev in tekmovalcev – veteranov, nekdanjih odličnih tekmovalcev, mojih študentov – Egina Majerja in Zorana Smardžije, sem odšel na Planino Bjelolasica in začel tri mesece priprav. Vse se je začelo z osnovnimi višinskimi pripravami in na koncu s sparingom z aktivnimi tekmovalci.
Priprave so bile očitno dobre, saj sem postal prvak sveta in bil imenovan za najboljšega tekmovalca turnirja. Kako je bil strah viden, kaže dejstvo, da ko sem bil povabljen na prvi boj, so bila vsa druga tekmovanja na desetih tekmovališčih ustavljena, vrh ITF pod vodstvom predsednika prof. Chunga pa je prišel prav na tekmovališče. Bil sem izjemno zadovoljen, ne predvsem z zmago na naslovu, ampak z dejstvom, da sem si dokazal, da pri 58 letih še vedno lahko intenzivno treniram 3-krat na dan in tako naprej nekaj mesecev.
Foto: osebni arhiv
Na svetovnem prvenstvu v Oklahomi ste spoznali tudi filmskega igralca Chucka Norrisa. Nam lahko kaj poveste o tem srečanju?
Chuck Norris je začel bolj resno delati v Holywoodu leta 1978. Skupaj z Bruce Leejem je posnel dva resna filma, «Enter The Dragon« in je bil bolj znan kot profesionalni tekmovalec, kot filmski igralec. Za eno TV hišo je bil takrat športni sokomentator. V odmorih in zvečer smo se malo družili, se pogovarjali o treningih, izmenjali izkušnje. Takrat je bil eden od nas. Šele kasneje je postal resnično velika filmska zvezda.
Foto: osebni arhiv
Ali vam je znanje taekwondoja, kdaj pomagalo pri osebni varnosti, da ste se morali kdaj braniti pred kakšnim nasiljem, uličnimi napadi ipd?
Ja, v mladosti velikokrat, najpogosteje pa bi se nasilje končalo brez fizičnih napadov. Taekwondo nam je dal eno gotovost, mirnost in energijo, ki jo bodo ljudje začutili. Pogosto je bilo dovolj, da se je pogledalo globoko v oči nasilneža in da se je ta umaknil. Zakaj je bilo to tako, ne vem, ampak bilo je tako.
Lahko rečemo, da smo v starih časih vzporedno trenirali taekwondo kot šport in borilne veščine. Danes ni več tako. Tisto, kar smo takrat vadili znotraj ” Hosinul” – samoobramba je najbližje današnjemu UFC z uporabo udarcev, ki so prepovedani v vseh športih, in ko se uporabljajo, če gre resnično za ”preživetje”. Na primer, vbod v oko, v žrelo itd.
Ali vam je duh taekwondo borca pomagal v karieri odvetnika in na kakšen način?
Da, absolutno, to je bila moja strateška prednost pred ostalimi. V taekwondoju se naučiš koncentracije, stopnje reakcije, izogibanja nasprotnikovemu napadu, dajanje nasprotnih udarcev, sprejemanju takojšnjih odločitev v nenadnih situacijah, mentalni nadzor nad nasprotnikom.Vse te značilnosti so pomembne tudi za sodne dvorane.
Taekwondo in odvetništvo sta si zelo podobna. V taekwondoju in v sodni dvorani imate prostor, kjer se dogaja boj. Imate dve nasprotni stranki – tožilca in odvetnika. Imamo sodnika na sredini in imamo pravila, po katerih vse poteka. Torej, je boj v sodni dvorani in na igrišču mentalno povsem enak, samo tehnike so drugačne. V taekwondoju je to udarec, v sodni dvorani pa pravni in dejanski argumenti.
Na koncu sodnik razglasi zmagovalca. Ne glede na to, ali se boste ubranili udarcu nasprotnika ali nasprotnikovem argumentu, in ali vas bodo udarili z nogo ali pravnim nasprotnim argumentom, je pravzaprav enak mentalni proces, samo tehnika je drugačna. Evo, odkril sem vam svojo ‘’veliko skrivnost’’ uspeha v sodni dvorani.
Foto: osebni arhiv
(K. K.) E: info@varensvet.si
