Obisk terapevta še vedno predstavlja neko stigmo, zato je ljudi sram priti po pomoč in pridejo šele, ko so res že v skrajni stiski. Koliko takšnih parov pa po vašem mnenju sploh poišče pomoč, preden se zgodi najhuje?
V splošnem se v času korone vsaj v večjih mestih na nas obrača več ljudi kot pred tem obdobjem. Seveda pa je še vedno na obrobnih krajih veliko tega občutka stigme, vendar pa ga je iz leta v leto manj. Glede vključitve posameznikov, ki so v odnosih nasilni in se prostovoljno obračajo na nas, moram povedati, da jih v bistvu skoraj ni, saj so prepričani v naslednje (to ni nasilje, sama je hotela to, žensko vidijo kot manjvredno, nasilje je sprostitev). Na nas pa se obračajo v primeru, da jih k nam napoti CSD ali sodišče, v nekaterih redkih primerih pridejo zaradi partnerke, ki se želi raziti. Je pa vključenih veliko žensk, ki so doživele nasilje in so zmogla iti vstran, veliko njih še vedo živi pod terorjem psihičnega in materialnega nasilja (ne plačujejo preživnin, goljufije glede kreditov, ki jih plačujejo ženske, ali drugih manipulacij, ki so prežete z grožnjami). Tako je v teh odnosih veliko manipulacij in groženj. Iz teh struktur se zgodi večina partnerskih umorov, največ, ko so v fazi razhoda ali so že ločeni. Največkrat gre za maščevanje, ljubosumje in dokazovanje svoje moči.
Seveda se v procese vključujejo tudi moški, ki se jim dogaja nasilje, ki je lahko maščevanje ženske, ki se kažejo na načine preprečevanje stikov, krive ovadbe o spolnih zlorabah in to celo otrok, do ostalih materialnih škod. V bistvu pa je v ozadju nepredelan odnos, ki se nikoli ni končal, saj je sovraštvo še globlji odnos kot ljubezen.
Običajno se vedno začne z majhnimi nasilnimi dejanji, morda iz ljubosumja, ki ne malokrat prerastejo v intimnopartnerske umore, kaj nam lahko poveste vi?
Nasilje ima več vidikov, in sicer ga delimo na psihično, fizično, spolno (večinoma vključuje psihično in fizično) ter materialno. Prav tako bi lahko rekli, da ne gre samo za nasilje moškega nad žensko, ampak je lahko tudi obratno. Če pogledamo globlje težava nastane v tem, da ti posamezniki, ki so nasilni, svojega dejanja ne vidijo kot njihovo težavo in iz tega vidika ne iščejo nobene pomoči. Svojo nasilje opravičijo s tem, da je ona kriv, ker ga je sprovocirala.
Storilec nasilja bo nasilje izvajal, kjer ga lahko in nikoli tam, kjer ga ne bo mogel, npr. nekateri ga v službi in so skrajno grobi do drugih, spet drugi ga doma. Seveda se nasilje ne začne dogajati čez noč, ampak je zato potreben čas. Najprej nasilnež svojo žrtev osami, ji zmanjša prostor svobode in jo izolira od družine in družbe in začne se kontrola nad žrtvijo, lahko je to ustrahovanje, ljubosumje ali pa čisto prijazna manipulacija »v imenu ljubezni«. Če želiš, da človeka zlomiš, si malo prijazen in v drugi vrsti nasilen in spet prijazen, seveda pa je vedno prisoten strah. Tako zvana žrtev mora postati odvisna od nasilneža in potem se njun ples lahko začne.
Iz tega vidika je smiselno pogledati 9 stopenjski cikel nasilja: Fizični izbruh (nasilje posameznika). Kesanje (opravičevanje, npr. nikoli ne bom več, če žrtev gre, jo zalezuje, moleduje ali celo grozi, največkrat s smrtjo…). Iskanje krivca (seveda je kriva žrtev, »če ne bi ti … jaz tega nebi naredil« …). Zanikanje (»saj ni bilo tako hudo, saj sem se že navadila, da moram paziti… v bistvu je pa dober z mano«…). Ponovni medeni tedni (žrtev vidi nasilneža takšnega, kot si ga želi videti). Spoznanje (napetosti in spoznanje, da je vse enako in ni nič rešeno). Kopičenje napetosti (strah in teror se stopnjujeta, žrtev vse naredi, da ne bi prišlo do izbruha). Čakanja in kontrola (samo vprašanje časa je …). Ponoven fizični izbruh 9 stopenjski krog se zaključi.
V areni cikla nasilja, kjer je ženska že izolirana postane s storilcem globoko povezana in soodvisna od njega vsekakor tudi prestrašena in brez moči. Tako se iz te dinamike lahko razvije zasvojenost s tem vzdušjem, ker se, ko pride do nasilja, oba zelo umirita in je čas miru.
Če pogledamo še strukturo, iz katere izhajajo nasilni odnosi vidimo, da sta dve temeljni dimniki, in sicer je ena, ko gre za organski zaplet, ki ga mi še ne moremo dokončno raziskati. Drugi pa je seveda okolje, v katerem živimo, se pravi ne gre brez vpliva primarnih skrbnikov, kjer se naučimo osnovnega vzorca obnašanja.
Dandanes je vse več narcisoidnih struktur obnašanja posameznika. Narcisoidni vzorec za začne z zanemarjanjem dojenčka, otroka. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je izjemno pomembnih prvih 1000 dni otrokovega življenja in tukaj bi morala mati biti vedno čustveno prisotna in otroku regulirati njegova čustvena stanja, saj se na podlagi tega otrok lahko varno naveže in s tem se zmanjša možnost nastanka deviacij otrokovega razvoja. Zato je pomembno kako preživimo to najzgodnejše otroštvo. Ameriške raziskave kažejo, da se je varna navezanost skozi leta iz 75% posameznikov spustila na 55% varno navezanih posameznikov. Se pravi, da jih ima 45% povečano možnost, da razvije neko patološko obnašanje. Če je posameznik zavržen kot otrok, se regulativni sistemi vzpostavijo in to je eden glavnih razlogov za to deviantno obnašanje v odraslosti. Prav tako fantje veliko kasneje dozorijo kot punce in to se vidi že ob rojstvu, saj rabijo dolgo dozorevanje desne hemisfere. In če so zanemarjeni, so predmet divjih posmehovanj, nasilja iz okolja, se iz tega razvijajo motnje. Iz tega bi lahko prihajalo do antisocialnih in maščevalnih motenj. Hipotalamus ureja regulativne sposobnosti in pri fantih kasneje dozori, zato bodo zanemarjeni otroci težko umirili svoje notranje občutke. Prav tako bodo otroci, ki niso bili deležni empatije in so zanemarjeni, zelo nemirni, saj nujno potrebujejo norenje, da se sploh umirijo. Fantje bodo to kazali navzven, punce pa v lastni destrukciji (rezanje, depresije, samopodoba, kasneje v odraslosti spreminjanje telesa …).
Če je otrok zavržen in je npr. v igricah, posameznik izgubi sposobnosti za empatijo in bo lahko destruktiven do okolice. Zato se je pomembno soočiti s svojimi travmatičnimi izkušnjami in se naučiti regulacije svojih impulzivnih občutkov in biti za njih odgovoren. Dokler se ne soočimo, nas ti občutki podzavestno vodijo.
Nekatero podatki naj bi potrjevali tezo, da so v nasprotju s stereotipnim prepričanjem o nevarnosti ulice, za ženske najnevarnejši ravno dom in osebe, s katerimi imajo ali so imele intimno razmerje. Ali po vašem mnenju teza drži in zakaj menite, da je temu tako?
Če pogledamo nekatere statistične podatke, ki so nekako veljali za čas pred korono. Nekatere raziskave govorijo, da je ženska 17x pretepena prej, ko prvič pokliče ali prijavi nasilje. Prav tako je podatek, da je za 50 % žensk, ki so umorjene kriv partner. Nasploh je v 90 % žrtev nasilja v odnosu ženska, od tega gre še v 75 % za spolno nasilje. Pri samih umorih pa 20 krat več morijo moški od žensk.
Da je tovrstni problematiki potrebno posvetiti posebno pozornost, priča tudi dejstvo, da je kaznivo dejanje umora najhujše kaznivo dejanje znotraj kriminalitete in najhujša oblika zločina, ki jo človeštvo pozna, saj gre za zavesten odvzem najvišje vrednote, ki jo človek ima, to je življenje. Koliko po vašem mnenju je pomembna vloga države in skupnosti, namreč nacionalna varnost je na nek način lahko ogrožena, če v lastni državi nasilno umirajo ljudje, ženske itd?
Če pogledamo globlje, pa je verjetno najbolj pomembno, da to preprečimo v kali se pravi, da se začnejo izobraževanja staršev, ki dobijo otroke, nadalje v samih šolah z učenci, saj imamo zelo dobre nekatere preventivne programe. Pomembno je, da govorimo o nasilju in otroke vzgajamo, da se ne udari nikoli (majhni otroci udarijo, ker je to v njihovi naravi), zato jih moramo naučiti, da se ne udari. Pomembna je regulacija otrokovih čustev-emocij, ki pridejo impulzivno, prav tako varna navezanost na mamo in kasneje na očeta ter okolico.
Tudi terapevtsko delo v veliki večini prepreči najhujše in posledično zmanjša stroške državnega proračuna, vsaj tako kažejo nekatere raziskave na področju ZDA. V naši lastni raziskavi smo ugotovili, da se izboljša zadovoljstvo z življenjem. Prav tako ugotovitve kažejo, da se skozi procese predeluje in spodbuja psihosocialni razvoj posameznika, se pravi, da se posledično predeluje in regulira čustva-emocije, ki povzročijo impulzivno vedenje.
Mlada dekleta in ženske, ki iščejo partnerja za skupno življenjsko pot, s katero naj bi poiskale srečo in varen svet, kaj jim svetujete, kako in na kakšen način lahko najdejo pravo osebo, da se ne bodo ujele v zanko psihopatov?
Partnerja vedno najdemo na podlagi tako zvane valentnosti (se pravi nekaj nas privlači). Strokovnjaki so ugotovili, da se zavohamo in vedno se posledično zaljubimo v pravo osebo. Nikoli se ne zaljubimo v osebo, ki nam ne prebudi naših domačih občutij. Se pravi, da nam druga ni privlačna, saj nam ne daje občutka »domačnosti«. Ljudje, ki so doživeli težke travme, spomin odpišejo in potem se na podlagi tega podzavestno odločajo za te ljudi, da so jim privlačni nasilneži. Vsaka disociacija, vsaka travma, ki je nepredelana, te nagovarja ob teh ljudeh, ki te potihem zapeljejo na začetku z zelo veliko razumevanja in prijaznosti. Žrtve, ki so predelale te odnose, rečejo »če je preveč lepo, da bi bilo res, sigurno ni«.
Vsekakor pa je pri tem pomembno zavedanje, ko udari prvič ne bo odnehal in je pomembno, da se nekaj v odnosu spremeni oz. da se odide iz odnosa in se začne predelovati, kaj se je v resnici zgodilo. Vedno je za nasilje odgovoren tisti, ki nasilje povzroči in ga nihče ne more sprovocirati do te mere, da udari ali še kaj hujšega. Ni izgovorov.
Andrej Omulec je mag. zakonskih in družinskih študij, družinski terapevt, supervizor, doktorand in tudi bivši poklicni športnik. Skozi desetletne izkušnje s terapevtskim delom dnevno dela z otroki, mladostniki in odraslimi. Redno sodeluje v različnih taborih, izvaja predavanja in delavnice na področju medosebnih odnosov. Zadnja leta je zaposlen na ZPM Moste – Polje, kjer vodi preko deset terapevtov in sodeluje v ostalih programih.
Naslovna fotografija: osebni arhiv
K. K. E: info@varensvet.si
