Ste pravnik, psihoterapevt in avtor knjig o osebnem razvoju in medosebnih odnosih. Povejte nam več o sebi in svoji življenjski poti.
Že moje odraščanje je bilo prepleteno z veliko mero notranjih bolečin in predvsem dvomov vase. Sprva sem mislil, da je »nekaj narobe z menoj«. Kasneje pa sem ugotovil, od kod izvirajo težave. Dvomi vase so običajno posledica tega, da začenjamo verjeti v tisto, kar nam »družba« govori: »tega ne moreš«; »to ti ne bo uspelo«; »nisi dovolj dober za to«. V želji, da bi bolje razumel sebe in svet okoli sebe, sem začel pri 13 letih brati knjige o osebnem razvoju; dve leti kasneje sem bil že pri Aristotelu, ki mi je vlil ljubezen do antične filozofije. Opažam, da je tovrstne bolečine, kakršno sem sam izkusil, vedno več v naši družbi.
Ko sem želel študirati psihoterapijo, tega študija pri nas še ni bilo. Ker pa nisem imel poguma za študij v tujini, sem se odločil za študij prava. Kakorkoli, življenjska pot me je prek zanimivih ovinkov pripeljala do tega, kar sem si vedno želel. Moje sanje v tem smislu so se uresničile, ko sem pridobil dovolj znanja, da sem lahko začel izvajati psihoterapijo na profesionalnem nivoju in izdal svojo prvo knjigo, na katero sem še posebej ponosen in verjamem, da bo številnim ljudem, ki so v stiski in iščejo pomoč, tudi pomagala. Pomagala pa bo tudi tistim, ki iščejo in si želijo boljšega življenja.
Za seboj imam veliko težkih življenjskih preizkušenj, kljub vsemu pa sem ponosen, da sem sebe uspel razviti v človeka, kakršen pravzaprav danes sem, in da ostajam optimističen za svet, ki ga lahko razvijemo.
Kaj pa lahko naredimo, ko se počutimo slabo? Ko se počutimo depresivno, napeto, obupano, ko čutimo torej čustveno bolečino, ko nas »boli duša«.
Zagotovo se lahko zatečemo k psihologiji, psihoterapiji in filozofiji. Ravno filozofija je tista, ki je bila v antiki edina na razpolago. Filozofi pa so bili »zdravniki za dušo«. To je zame plemenito poslanstvo, ki ga dandanes opravljam tudi sam, in to z velikim veseljem. Kognitivna-vedenjska terapija (KVT), ki jo je začel razvijati Aaron Beck, ima svoje korenine ravno v antični filozofiji. KVT velja za eno izmed najbolj učinkovitih psihoterapij na svetu. Predvsem zato, ker so njeni izvajalci razvili izjemno veliko učinkovitih orodij, ki se uporabljajo za odpravo čustvene bolečine in bolj realnega pogleda na svet.
Temeljni koncept KVT je, da emocije sledijo mislim, misli pa sledijo prepričanjem. Ko spremenimo misli, spremenimo naše čutenje in čustvovanje.
KVT mi je pred približno 5 leti zelo pomagala ter mi na pomemben način rešila življenje in od takrat naprej se zelo poglobljeno ukvarjam z njo oz. specializiram s tega področja. Razvijam tudi svojo smer KVT, ki ji dodajam najboljša orodja sodobne psihološke znanosti ter globino vzhodnih duhovnih tradicij.
Ali mora po vašem mnenju biti terapevt popoln in ne imeti težav, da je lahko dober v svojem poklicu?
Z mojega vidika je vsekakor delo na sebi tisti prvi steber, ki ga mora vsak dober terapevt pri sebi predelati. V tej smeri sta za menoj 2 leti dela na sebi z odličnim terapevtom. Tudi tukaj sem iz prve roke lahko opazoval pomanjkljivosti drugih terapij in moč KVT, če jo znamo pravilno uporabljati. Izvajanje terapije je veščina, ki jo skozi čas nadgrajujemo.
Nihče seveda ni popoln, medtem ko je velika razlika, če delo opravljamo zgolj kot poklic ali pa z dušo in vsemi čutili – kot nekakšno poslanstvo –, kar je značilno pri mojem delu.
Veliko delam na sebi zaradi svojega razvoja kot tudi zaradi svojih otrok. Nek rek me je zelo spremenil, kajti moč besed je izjemna. Otroci vas bodo posnemali, ne pa poslušali vaših besed. In tega se držim, zato nenehno delam na sebi.
Pišete knjige, za kar je potreben tudi pogum, katerega pa omenjate že v naslovu vaše zadnje knjige. Od kod pravzaprav želja po pisanju knjig?
Zato, ker je knjiga še vedno najmočnejši medij, prek katerega lahko posredujemo znanje in pomembne informacije. Morda nekoliko sebično, pa vendar. Razlog, zakaj pišem knjige in razlog, da se tako trudim, da napišem dobro knjigo, je med drugim tudi v tem, da svojim otrokom zapustim vodiče, s katerimi bodo lahko našli samega sebe, bolje razumeli svet okoli nas in nenazadnje živeli bolj polno in s smislom prežeto življenje.
Obenem s pisanjem knjig utrjujem svoje znanje, opravljam svoje poslanstvo, ki ga čutim v raziskovanju in posredovanju tega znanja.
Končno pa me te ideje in znanje delajo boljšega očeta, boljšega partnerja, boljšega terapevta, skratka boljšega človeka na sploh.
Kako pa vidite pojem varnosti? Obstajata zunanji, torej varnost v fizičnem pogledu, in notranji varen svet, ki nam pomaga pri spopadanju s samim seboj in z zaznavanjem varnosti v okolju. Kako si po vašem mnenju lahko človek pomaga, ko govorimo o t. i. notranjem varnem svetu?
Varnost v t. i. mirnem času je predvsem stvar miselnosti in nas samih. Predvsem je pomembna mentalna stabilnost, trdnost. Strah je del nas, ga čutimo v telesu, pri čemer nas seveda ne sme ovirati pri vsakdanjem življenju. Nekateri strahovi so normalni oz. zaželeni, ker nas zavarujejo, drugi so lahko škodljivi, če so intenzivni in jih je veliko. Če smo na primer v gozdu in nas lovijo nevarne živali, smo v nevarnosti – tukaj je čustvo strahu normalna reakcija. Ko pa želimo nekoga poklicati in imamo zaradi tega potne roke, pa ni to strah, ki bi bil »naraven« ali upravičen, zato je treba poiskati razloge zanj in jih odpraviti. To pa dosežemo z delom na sebi. Strah je celo lahko povezan s slabimi izkušnjami; recimo z nekom, ki je bil nasilen do nas, in tako nas lahko določen strah spremlja, da se nasilje v izkušnji s to osebo ne bi ponovilo.
Kaj pa lahko naredimo?
Pogledamo lahko stvari, ki so v naših rokah ali izven njih. Da nas bo nekdo napadel, je vedno možnost, torej se temu ne moremo popolnoma izogniti, lahko pa delamo na sebi, tako v mentalnem kot fizičnem smislu s pridobivanjem ustreznih samoobrambnih veščin. Torej, kombinacija samozavesti, mentalne trdnosti in znanja fizičnih veščin za osebno varnost je najboljša kombinacija.
Katere pa so emocije, ki kličejo po napadalcih/predatorjih?
Predvsem občutek nesamozavesti in krivde. Občutek krivde nas lahko naredi mile in podzavestno smo pripravljeni na »kaznovanje«, zato smo dovzetni za zunanje napade.
Obratno pa je zaupanje vase ali samozavest tista, ki napadalcev ne privabi, temveč jih celo odbije od nas. Usmerjenost in zaupanje vase nam da tisto notranjo moč in trdnost, ki si jo želimo, da bi se uspešno zoperstavili tako svojim strahovom kot tistim, ki nam jih povzročajo.
Kako lahko izboljšamo stanje, da se ne bojimo več oz. da strahov ne doživljamo tako intenzivno, da bi nas življenjsko ovirali?
Predvsem, da delamo na svojih strahovih. Stan Beechum, trener mentalne trdnosti, je modro rekel: »Med vami in vašimi cilji stoji strah – ali ni torej logično, da začnemo pri odpravi teh strahov?«
Tej temi se posvečam v svoji knjigi Pogum in premagovanje ovir, ki je ravno izšla in jo priporočam vsem, kajti strah je nekaj, kar nam je skupnega in hkrati to tako pridno prikrivamo ter iščemo vse možne izgovore, da se s strahovi ne bi soočili.
Mentalna trdnost je pri tem seveda ključni dejavnik. O tej temi pa še bolj poglobljeno pišem v novi knjigi, ki bo izšla naslednje leto.
Vsekakor so dobri primeri mentalne trdnosti elitni športniki. Ideje mentalne trdnosti so močno razvijali tudi stoični filozofi, ki so si za vzornika vzeli Herkula, ki se je boril z vedno večjimi izzivi. Podobno idejo lahko tudi sami razvijamo v naših življenjih.
Nato imamo sodobne bojevnike in elitne pripadnike Navy Sealsov in njihove tehnike, s katerimi si pomagajo. Ena izmed ključnih tehnik je recimo, da si iz besednjaka izbrišejo besedo: odnehati. Nato se osredotočajo na močan zakaj – ko jim je težko, se spomnijo na razloge, zakaj so sploh šli v delovanje.
Naši izzivi nas delajo močnejše, seveda, če tako gledamo na njih.
Kako pa kognitivna psihoterapija lahko pomaga pri mentalni trdnosti?
Kognitivna psihoterapija ima korenine v stoični filozofiji, ki je klasičen primer treniranja metalne trdnosti. Stoični filozofi so verjeli, da tako, kot treniramo naše telo, lahko treniramo tudi našo mentalno mišico. Predvsem so uporabljali mentalne tehnike, s katerimi so trenirali svoj um, da so bili pripravljeni na življenje. Klasičen primer je recimo Epiktet, ki je rekel: »Pričakujte udarce v življenju in ne bodite vrsta boksarja [prispodoba za bojevnika v vsakdanjiku], ki odneha ob prvem udarcu, ki ga prejme.«
Tako tudi sam pomagam ljudem, svojim strankam, da razvijejo odpornost na življenjske udarce. Kognitivna psihoterapija pa pozna prijeme, s katerimi zelo zmanjšamo strahove ali jih celo odpravimo. Odvisno od človeka in odvisno, kaj je njegov cilj, kaj si želi doseči.
S tehnikami kognitivne psihoterapije pomagamo ljudem, da vidijo življenje veliko bolj realno, in s tem ko vidijo življenje realnejše, imajo realnejša čustva. Taka čustva pa vodijo seveda k boljšemu in varnejšemu svetu, torej notranjemu svetu, ki je del nas. Banalen vsakdanji primer: »Če se šef ne bo bal za svojo pozicijo in bo imel zaupanje vase, se bo počutil varnega; če se bo počutil varnega, ne bo imel potrebe po tem, da nadira sodelavce in tlači podrejene.« Na ta način se bo celotna organizacija počutila varneje in bo čustvena energija šla iz nerganja, ustrahovanja (negativnih emocij) v kreativne emocije in kreativno energijo – kar bo rezultiralo tudi boljše rezultate dela in varnejšo delovno okolje. Seveda pa to ni samo težava posameznika, temveč celotne organizacije, ki gradi notranjo klimo.
Ali tehnike, o katerih govorite in pišete, dejansko delujejo?
Tehnike dejansko delujejo! Da, tehnike, o katerih govorim in pišem, delujejo – vidim pri sebi. Vidim ne le pri svojem razvoju, ampak tudi pri razvoju strank, s katerimi delam. Nenazadnje se o učinkovitosti lahko prepričamo tudi z branjem neštetih zgodb, ki jih zasledimo na spletu.
Ljudje mislijo, da imamo terapevti popolna življenja! Kot bi lahko sklepali, da bo mehanik imel popolno vozilo, kar seveda ne drži. Ima pa mehanik znanje, da lahko vozilo popravi. Eden izmed prvih konceptov, ki se jih moramo zavedati, je, da nihče ni popoln. Kar tudi pomeni, da terapevti nimamo popolnih življenj. Življenja so toliko dobra, kolikor vlagamo vase in naš osebni razvoj.
V življenju so dobri in slabi trenutki. Recimo, da pride obdobje, ko se počutim za 2–3 (na lestvici od 1 do 10). Običajno se mi je dogajalo, da se je to obdobje vleklo več dni, tednov ali celo mesecev. Sedaj mi običajno zadostuje 30 minut, da izvedem določene miselne vaje na papirju – in počutje se mi hitro dvigne na 7–9. Kar je izjemen dosežek! V preteklosti si ne bi drznil sanjati, da je to mogoče!
Ko pomislim, koliko ljudi trpi po nepotrebnem, ker se niso uspeli seznaniti s temi miselnimi orodji, mi gre kar na jok. Zato želim dati prispevek k temu, da zmanjšamo svetovno bolečino med ljudmi.
Od česa je torej odvisna sreča posameznika?
Mislim, da je leta 2008 luč ugledala študija WHO, ki je predvidela, da bo do leta 2020 drugi vodilni razlog smrti v svetu, med odraslimi, depresija, pa tudi druga čustvena stanja in njihove posledice. Čustveno zdravje je nedvomno zelo pomembno!
Raziskave kažejo, da je približno 50 % sreče odvisne od genetske zasnove posameznika, 10 % od zunanjih okoliščin (status, premoženje, služba itd.) in 40 % od našega pogleda na svet. Zanimivo je to, da se nas večina osredotoča na tistih 10 % in pozablja na 90 % dejavnikov. O tistih 40 % pišem v svoji knjigi in v njej sem zbral najmočnejše tehnike, ki sem jih uspel zbrati in preizkusiti do sedaj. Zanimivo pa je tudi to, da so najnovejše raziskave začele kazati, da lahko prek naših misli in delovanja na pomemben način vplivamo na to, kako se naši geni izražajo navzven – epigenetika. To so zelo dobre novice za vse, ki trpijo zaradi čustvenih bolečin.
Na kratko: luksuz nam ne bo kupil sreče. Srečo nam bo dalo zgolj delo na sebi, grajenje dobrih odnosov s seboj in z ljudmi, ki nam veliko pomenijo, ter življenje, prežeto s smislom.
Kje se Rok Petravič vidi čez 10 let?
Predvsem izstopa želja, da bi moje življenje imelo globlji smisel. Želim si, da bi imel možnost ter privilegij prek knjig, predavanj ter terapij dotakniti se src ljudi in jim pomagati širom sveta.
K. K. E: info@varensvet.si
