Razprava na 10. dnevih nacionalne varnosti je odprla pomembno vprašanje o prihodnosti terciarnega izobraževanja na področju varnosti. Ob tem bi želel opozoriti na nekaj, kar v praksi zasebnega varovanja postaja vse bolj očitno: varnostno okolje se spreminja hitreje kot sistem izobraževanja in usposabljanja varnostnega kadra. Danes videonadzorni sistemi, kontrola pristopa in alarmne naprave delujejo prek informacijskih omrežij. Toda kaj se zgodi, če nekdo prevzame nadzor nad temi sistemi, prekine komunikacijo ali onemogoči njihovo delovanje? Kdo je odgovoren za prepoznavanje takšnih tveganj in kdo jih je usposobljen obvladovati? To niso več zgolj vprašanja informatikov, temveč vprašanja celovitega upravljanja varnosti.
Temu moramo dodati še umetno inteligenco, ki vse bolj vstopa tudi na področje varovanja. Omogoča analizo videoposnetkov, zaznavanje neobičajnih dogodkov, obdelavo podatkov in podporo pri odločanju. Vendar lahko ustvari tudi prepričljivo, strokovno zvenečo analizo, ki temelji na napačnih podatkih, neustreznih predpostavkah ali izmišljenih informacijah. Prav zato me ne skrbi toliko, kaj vse bo umetna inteligenca sposobna narediti, temveč predvsem, ali bodo njeni uporabniki dovolj usposobljeni, da bodo znali prepoznati njene napake.
Na področju varnosti ima lahko nekritično sprejemanje takšnih rezultatov resne posledice. Napačna ocena tveganja ali neustrezen predlog ukrepanja lahko neposredno ogrozita ljudi, premoženje in delovanje organizacij. Umetna inteligenca je koristno orodje, nikakor pa ne more nadomestiti strokovne presoje in odgovornosti človeka.
V Sloveniji imamo vzpostavljen sistem izobraževanja, strokovnega usposabljanja in licenciranja na področju zasebnega varovanja ter univerzitetne programe, ki obravnavajo različne vidike varnosti. Vprašanje pa je, ali pridobljeno znanje dovolj učinkovito povezujemo s potrebami sodobnega varnostnega okolja. Varnostni menedžer prihodnosti ne more biti zgolj strokovnjak za fizično in tehnično varovanje, organizacijo varnostnega osebja in poznavanje zakonodaje. Razumeti mora tudi kibernetska tveganja, tehnološko odvisnost varnostnih sistemov, zagotavljanje neprekinjenega delovanja ter možnosti in omejitve umetne inteligence. To seveda ne pomeni, da mora postati programer, strokovnjak za kibernetsko varnost ali razvijalec umetne inteligence. Mora pa znati prepoznati tveganja, kritično preveriti informacije, vključiti ustrezne strokovnjake in sprejemati odgovorne odločitve.
Zato menim, da bi morale univerze, pristojni regulator, strokovne organizacije in izvajalci zasebnega varovanja skupaj oblikovati sodoben kompetenčni model varnostnega menedžerja, ki bi fizično, tehnično in kibernetsko varnost, upravljanje tveganj ter odgovorno uporabo umetne inteligence obravnaval kot medsebojno povezana področja. Pri tem ne potrebujemo nujno novih nazivov, licenc ali dodatne birokracije. Potrebujemo predvsem jasno opredelitev znanj in kompetenc, ki jih mora imeti človek, odgovoren za varnost ljudi, premoženja in poslovnih procesov.
Kaj to pomeni v praksi?
Predlagam, da se v ustrezne terciarne izobraževalne programe sistematično vključijo vsebine s področja kibernetske varnosti fizičnih in tehničnih varnostnih sistemov, upravljanja kompleksnih varnostnih tveganj, operativne odpornosti, kriznega odločanja ter odgovorne uporabe umetne inteligence. Poseben poudarek mora biti na preverjanju verodostojnosti podatkov, razumevanju omejitev algoritmov in neodvisnem strokovnem vrednotenju rezultatov umetne inteligence. Enako pomembno je praktično usposabljanje. Študenti bi morali na konkretnih primerih analizirati posledice kibernetskega napada na varnostno-nadzorni center, izpada videonadzornega sistema, nedelovanja kontrole pristopa ali napačne ocene tveganja, ki jo pripravi umetna inteligenca. Ne zgolj opisovati pravilnih postopkov, temveč tudi dokazati, da znajo v takšnih okoliščinah sprejeti strokovno utemeljene odločitve.
Smiselno bi bilo razviti tudi skupne interdisciplinarne module, pri katerih bi sodelovali študenti varstvoslovja, informatike, elektrotehnike in drugih relevantnih področij. V resničnem varnostnem okolju namreč ti strokovnjaki ne delujejo vsak v svojem svetu, ampak morajo sodelovati. Zakaj jih torej na tak način ne bi začeli izobraževati že med študijem?
Ob tem ne smemo pozabiti na strokovnjake, ki danes že opravljajo odgovorne naloge v zasebnem varovanju. Tudi zanje bi morali vzpostaviti dostopne programe nadaljnjega strokovnega izobraževanja, ki bi sledili tehnološkemu razvoju in spremembam varnostnih tveganj.
Posebej pomembno se mi zdi, da uspešnosti izobraževanja ne merimo zgolj s številom opravljenih izpitov, temveč tudi s sposobnostjo uporabe znanja v realnih okoliščinah. Študent, ki zna z umetno inteligenco v nekaj sekundah pripraviti oceno varnostnih tveganj, vendar ne zna preveriti njene pravilnosti, še ni usposobljen za odgovorno upravljanje varnosti.
Zato bi želel ob zaključku nasloviti tudi neposreden poziv pristojnim ministrstvom, regulatorju, univerzam in predstavnikom gospodarstva. Ne ostanimo zgolj pri ugotovitvah, da se varnostno okolje spreminja in da potrebujemo več interdisciplinarnega sodelovanja. To ugotavljamo že vrsto let. Čas je, da takšne razprave dobijo konkretne rezultate.
Predlagam ustanovitev skupne strokovne delovne skupine, ki bi v šestih mesecih opredelila ključne kompetenčne vrzeli in pripravila priporočila za posodobitev izobraževalnih vsebin. V naslednjih dvanajstih mesecih bi lahko v sodelovanju z izobraževalnimi institucijami in izvajalci zasebnega varovanja vzpostavili prve pilotne izobraževalne module, praktična usposabljanja ter merila za preverjanje pridobljenih kompetenc. Za takšne spremembe potrebujemo jasno določene nosilce, roke, sodelovanje stroke in merljive rezultate. Sicer bomo tudi na naslednjih strokovnih srečanjih ponovno razpravljali o istih težavah.
Ob tem se moramo vprašati: Če varnostni menedžer ne razume tveganj sodobnih tehnologij, kako lahko odgovorno upravlja varnost sistemov, ki so od njih odvisni? In če ne zna preveriti rezultatov umetne inteligence, na kakšni strokovni podlagi lahko sprejema odločitve, ki temeljijo na teh rezultatih?
Odločevalci morajo razumeti, da vlaganje v znanje varnostnih strokovnjakov ni zgolj vprašanje kakovosti izobraževanja ali interesov posamezne dejavnosti. Je tudi vprašanje odpornosti organizacij, zaščite ljudi in dolgoročne nacionalne varnosti. Tehnologija sama po sebi še ne zagotavlja varnosti. Prav tako uporaba umetne inteligence ne pomeni, da so naše odločitve pravilnejše. Na koncu je še vedno človek tisti, ki mora razumeti tveganje, preveriti informacije in prevzeti odgovornost za odločitev.
Če želimo odgovorne in kompetentne varnostne strokovnjake, jim moramo zagotoviti izobraževanje, ki bo ustrezalo svetu, v katerem bodo dejansko delovali, ne svetu, kakršnega smo poznali pred dvajsetimi leti.
In če smo si na 10. dnevih nacionalne varnosti zastavili vprašanje, kakšno znanje potrebujemo za prihodnost, potem je čas, da od razprave preidemo k dejanjem.
Mitja Žnidarič, M. Sc.
