Opozicija pred ofenzivo 2024
Od začetka sirske državljanske vojne uporniške sile nikoli niso tvorile enotnega bloka, temveč so bile raznolika koalicija različnih milic. Nekatere so imele močno ideološko osnovo, druge so temeljile na plemenski, etnični ali verski pripadnosti, spet tretje pa so bile v resnici zgolj kriminalne združbe. Te milice so se skozi leta združevale in razpadale, kar je dodatno zapletlo razmere na terenu.
Milice so se razlikovale tudi po načinu delovanja – nekatere so delovale kot podtalne celice, medtem ko so druge nadzorovale določena območja, kjer so uspele vzpostaviti vsaj delno obliko oblasti, reda in celo osnovne institucije civilne družbe.
V tem kaosu sta se oblikovali dve glavni uporniški združenji: Svobodna sirska vojska (FSA) in Sirske demokratične sile (SDF).
Svobodna sirska vojska (FSA)
FSA je sestavljena iz več različnih frakcij. Najmočnejša med njimi je bila organizacija Hayat Tahrir al-Šam, ki je zadnjih sedem let vojne nadzorovala pokrajino Idlib.
Drugi pomembni deli FSA vključujejo:
- Južne celice v Dári, ki jih večinoma sestavljajo pripadniki skupnosti Druzov.
- Območje al-Suwajde, kjer delujejo mešane sile Druzov, kristjanov in sunitov.
- Manjša enota pri ameriški bazi al-Tanf, ob meji z Jordanijo in Irakom.
- Sirska nacionalna armada (SNA) na severu ob turški meji, ki jo močno podpira Turčija. Zaradi tega jo pogosto omenjajo kot »Turško podprta Svobodna sirska vojska«. Njeni člani so večinoma Turkmeni, ki se osredotočajo predvsem na boj proti kurdskim milicam.
Sirske demokratične sile (SDF)
Druga velika uporniška sila so Sirske demokratične sile (SDF), ki jih večinoma sestavlja kurdska milica YPG (Ljudske obrambne enote – Yekîneyên Parastina Gel). Delujejo v okviru širše koalicije, ki vključuje tudi druge manjšinske skupnosti: Arabce, Turkmene, Asirce in Armence. SDF so se med vojno borile tako proti režimskim silam kot tudi proti nekaterim frakcijam Svobodne sirske vojske.
Slika november 2024: Situacija v Siriji tik pred ofenzivo novembra 2024
Ofenziva – konec Asadove vladavine
Ob zori 27. novembra 2024 so uporniške sile pod vodstvom Hejʿat Tahrir al-Šam sprožile obsežno ofenzivo na severu Sirije. V nekaj dneh so se jim pridružile še sile z juga, režimske enote pa so se hitro umikale proti Damasku. Ključen odpor so uporniki srečali 5. decembra v Hami, kjer je obrambo vodil Maher al-Asad, brat predsednika. A tudi ta obramba je kmalu padla. 7. decembra sta Bašar al-Asad in njegova žena pobegnila iz države – najprej v rusko bazo v mestu Hmejmim, nato naprej v Moskvo. S tem se je končalo 53-letno obdobje vladavine družine al-Asad.
Uspeh ofenzive je omogočila oslabljena podpora ključnih zaveznikov režima. Rusija je zaradi vojne v Ukrajini zmanjšala prisotnost v Siriji, Iran in Hezbolah pa so se zaradi konflikta v Gazi preusmerili v boj proti Izraelu.
Po skoraj 14 letih krvave vojne, ki je terjala več kot pol milijona življenj, se Sirija zdaj sooča z novim poglavjem – obnovo države. Svet dogajanje spremlja z upanjem, a tudi previdnostjo.
Slika december 2024: Situacija v Siriji po padcu režima.
Po revoluciji
Tranzicijska vlada
8. decembra 2024 so uporniške sile brez večjega odpora vkorakale v Damask. V dneh po zavzetju mesta je dejansko oblast prevzel Ahmed al-Šara (znan tudi kot Abu Mohamed al-Džolani), vodja Hayát Tahrír al-Šám (HTS). Že 10. decembra je razglasil oblikovanje začasne vlade in odstavil dotedanjega premierja Husseina Arnousa. Do 20. decembra je bil imenovan prehodni ministrski kabinet, v katerem je HTS združil politične zaveznike iz različnih opozicijskih frakcij, a še vedno brez večjih predstavnikov alevitov, Druzov ali Kurdov.
Januarja 2025 je bil al-Šara s potrditvijo v Narodni skupščini razglašen za predsednika države, čeprav številne mednarodne organizacije, vključno z OZN, volitev niso priznale kot legitimnih. Mednarodni pritisk se je okrepil po izjavi visokega predstavnika EU Josepa Borrella 3. februarja, ki je pozval novo oblast, naj “vključi vse ključne etnične in verske skupine” ter oblikuje vlado narodne enotnosti. Kljub začetnim pomislekom so ZDA in več članic EU 24. februarja suspendirale sankcije, s čimer so omogočile sprostitev nekaterih razvojnih sredstev in olajšale humanitarno pomoč.
Nova oblast se sicer poskuša prikazati kot legitimna in funkcionalna, a njena dolgoročna stabilnost bo v veliki meri odvisna od sposobnosti vključevanja marginaliziranih skupin ter vzpostavitve zaupanja doma in v tujini. Če HTS ostane dominantna brez širših reform, grozi nadaljnja polarizacija in odpor na terenu.
Gospodarska kriza in uničena infrastruktura
Po skoraj 14 letih spopadov je Sirija gospodarsko na kolenih. Inflacija je v začetku leta 2025 presegla 700 %, sirska lira pa je v januarju padla na zgodovinsko nizko vrednost – 15.000 SYP za ameriški dolar. Ključna industrijska središča, kot sta Alep in Homs, so v ruševinah. 12. januarja je nova vlada objavila oceno škode, ki je po podatkih sirskega Ministrstva za načrtovanje presegla 420 milijard ameriških dolarjev.
Velik izziv za novo oblast je tudi nadzor nad naravnimi viri. Naftna polja v regiji Deir ez-Zor so še vedno pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki jih podpirajo ZDA. Poskus HTS, da bi 5. februarja prevzeli nadzor nad poljem al-Omar, je sprožil oborožene spopade z lokalnimi kurdskimi silami. Ti dogodki so dodatno oslabili zaupanje v vladno sposobnost obnove.
Evropska unija je 28. februarja izrazila pripravljenost za pomoč v višini 1,2 milijarde evrov, a le ob izpolnjevanju pogojev glede preglednosti, boja proti korupciji in politične inkluzivnosti. Hkrati je Savdska Arabija 3. marca napovedala podporo v višini 500 milijonov dolarjev, a tudi ta sredstva ostajajo pogojena s politično stabilnostjo.
Gospodarska obnova bo zahtevala ne samo tehnično obnovo infrastrukture, temveč tudi verodostojen pravni in politični okvir. Brez sodelovanja z mednarodnimi donatorji in lokalnimi akterji bo Sirija ostala ujetnica razdrobljenosti in gospodarske stagnacije.
Humanitarna kriza in begunci
Humanitarna situacija ostaja ena izmed najbolj perečih. Po podatkih UNHCR iz marca 2025 je več kot 5,3 milijona sirskih beguncev še vedno v tujini – največ v Turčiji (3,4 milijona), Libanonu (850.000) in Jordaniji (660.000). Hkrati je okrog 6,9 milijona ljudi notranje razseljenih. V provinci Idlib, kjer je skoraj polovica prebivalstva beguncev, so humanitarni pogoji kritični. 15 januarja je OZN opozorila na resno pomanjkanje hrane v begunskih taboriščih Bab al-Hawa in Atmeh. V Alepu je 21. februarja izbruhnila epidemija hepatitisa A, saj številne soseske še vedno nimajo dostopa do čiste vode. Zdravstvene organizacije opozarjajo, da brez mednarodne pomoči grozi izbruh večjih nalezljivih bolezni.
Čeprav nova oblast napoveduje začetek repatriacijskih programov, je napredek počasen. 18. marca je sirsko Ministrstvo za notranje zadeve objavilo načrt za prostovoljno vrnitev 50.000 beguncev do konca leta, vendar so številne organizacije izrazile dvom o izvedljivosti zaradi varnostnih tveganj. Humanitarna kriza predstavlja tempirano bombo, ki lahko ob naraščajočem nezadovoljstvu in slabih življenjskih pogojih znova sproži val nestabilnosti. Dolgoročna rešitev bo mogoča le s sistematično obnovo infrastrukture, vključujočim pristopom oblasti ter z mednarodnim nadzorom nad repatriacijo.
Izraelske operacije v Siriji
Izraelske vojaške operacije v Siriji so se po padcu Asadovega režima okrepile. Izrael je med 5. in 7. januarjem 2025 izvedel obsežne zračne napade na skladišča orožja v Damasku, Homsu in Dajr az-Zaurju. Po poročanju izraelskega obrambnega ministrstva so bili napadi usmerjeni proti Hezbolahu in iranskim silam, ki naj bi poskušale okrepiti svojo prisotnost v političnem vakuumu. Januarja 2025 je izraelska vojska objavila, da je izvedla racijo na gori Hermon in v celoti prevzela nadzor nad njenim sirskim delom. To je bil prvi izraelski kopenski premik v Siriji po več letih, ki je sprožil diplomatske proteste Libanona in Irana. Marca 2025 je pa izraelsko letalstvo uničilo domnevni iranski center za usposabljanje v bližini Latakije, pri čemer je bilo po nekaterih virih ubitih več kot 20 članov Hezbolaha. Izrael je kasneje potrdil, da bo nadaljeval s taktičnimi operacijami, dokler bo obstajala “grožnja iranske prisotnosti v Siriji”.
Izrael bo po vsej verjetnosti nadaljeval z operacijami, saj nov politični red v Siriji ne ponuja varnostnih zagotovil glede iranske prisotnosti. To pomeni, da Sirija ostaja prostor regionalnega rivalstva, z vsemi posledicami za civilno prebivalstvo in suverenost države.
Integracija oboroženih skupin
Sirija ostaja varnostno razdeljena. Čeprav so uporniške sile odstranile režim Bašarja al-Asada, se zdaj spopadajo z vprašanjem, kako združiti številne oborožene frakcije v enotno državno vojsko. Največje napetosti vladajo med SNA (Sirska nacionalna armada, pod turškim vplivom) in SDF (kurdske sile, pod zaščito ZDA). 2. januarja 2025 so v Manbidžu izbruhnili spopadi med SNA in SDF, podprti z zračnimi napadi turškega letalstva. V večdnevnih spopadih je bilo po podatkih Sirskega observatorija za človekove pravice ubitih več kot 60 borcev in civilistov. ZDA so poskušale posredovati pri pogajanjih v Erbilu, a so le-ta propadla.
V provinci Suvajda se 20. februarja Druzi niso odzvali na pozive nove oblasti k razorožitvi in so oblikovali lastne varnostne sile. V Latakiji, alevitski trdnjavi, pa so 3. marca izbruhnili protesti proti centralni oblasti, kar kaže na naraščajoče etnične napetosti.
HTS uradno zahteva integracijo vseh sil v “Narodno vojsko Sirije”, a hkrati ne priznava avtonomije SDF in Druzov. Če do dogovora ne pride, Siriji grozi libanonizacija – razdeljenost na konkurenčne milice brez enotne oblasti.
Zaključek
Sirija po padcu Asadovega režima leta 2024 ostaja globoko razdeljena in politično negotova. Nova oblast pod vodstvom Ahmeda al-Šare sicer poskuša vzpostaviti institucionalni nadzor in pritegniti mednarodno pomoč, a jo ovirajo gospodarska razbitost, etnične napetosti in prisotnost oboroženih frakcij brez skupnega cilja. Humanitarna kriza se poglablja, integracija beguncev ostaja počasna, medtem ko tuji akterji – zlasti Izrael, ZDA in Turčija – oblikujejo teren po svojih interesih. Sirija v letu 2025 še naprej ni država miru, temveč arena regionalnih konfliktov in neizpolnjenih obljub o enotnosti.
Matija Urankar
