Ste univ. dipl. pravnik, magister pravnih znanosti s področja ustavnega prava, upokojeni, v prostem času ljubitelj taichija in qigonga, strokovni vodja Inštituta za razvoj vključujoče družbe, nam zaupate idejo in vaše aktivnosti na tem področju?
Upokojen sem v začetku leta 2014 po ultimativni zahtevi »zloglasnega« ZUJF-a (smeh). Da bi ohranil stike z ljudmi in področji družbenega življenja, ki so mi še vedno pri srcu, sem se odločil, da se po dolgih letih službovanja v državni upravi preizkusim v vlogi aktivnega državljana. Ne, nisem zamenjal stran, le z drugega brega gledam tekočo reko življenja. V šali rečeno, med umiranjem na kavču in družbo sem izbral državljansko vzgojo in prostovoljsko delo. S tem namenom je bil leta 2014 ustanovljen Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD, kot nepridobitni zasebni zavod. Tako so mi predvsem domači, ki so me pri tem spodbujali, odprli vrata v svet vključujoče in varne družbe prihodnosti. Že naslednje leto, septembra 2015 pa so Združeni narodi in države podpisnice, med njimi tudi Slovenija, sprejele Agendo 2030. Njena nosilna misel ali nova svetovna paradigma trajnostnega razvoja ter miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti je bila in je še vedno ključnega pomena za poslanstvo in delo IRVD.
Med aktivnostmi bi najprej omenil sodelovanje v EU in nacionalni mreži za preprečevanje nasilne radikalizacije. Pri obeh sodelujemo z našim modelom uporabne javne etike in povezljivega, integrativnega pristopa k reševanju konkretnih družbenih vprašanj, problemov in izzivov vključevanja. Pri tem nam je v veliko pomoč teorija normativne integracije etičnih in pravnih vrednot, ki je v našem prostoru avtorstvo prof. dr. Albina Igličarja. Osebno pa sem najbolj srečen zaradi primerov, ko smo lahko mladim ljudem z mentorstvom in referencami, ki so jih pridobili na IRVD, pomagali do redne zaposlitve. Teh primerov žal ni bilo veliko, želimo si, da bi jih bilo čim več, a kot je nekoč zapisal pokojni dr. Trstenjak, če ti je vsaj enkrat dano, da si lahko komu vir veselja, si izpolnil smisel svojega življenja.
Naj ta uvodni del sklenem z odgovorom na del vašega vprašanja o taijiguanu in qigongu, kot moji posebni ljubezni v prostem času. Upokojensko življenje mi je tako rekoč v celoti prosti čas. In ves moj prosti čas je ena sama ljubezen (smeh). Za vse, kar mi že leta dajeta taijiguan in qigong, pa sem posebej hvaležen mojstru Chenu in učiteljici Tini iz Slovenskega združenja taijiguan – CNS hram Slovenija.
Ob 20. obletnici Resolucije VS ZN 1325 o ženskah, miru in varnosti načrtujete več aktivnosti, ali nam lahko več poveste o tem?
Najprej bi rad povedal, da je ozaveščanje o vlogi žensk pri zagotavljanju miru in varnosti eden od prvih projektov IRVD. V zvezi s tem smo že pred leti imeli zelo konstruktivno sodelovanje s pripadniki in pripadnicami Slovenske vojske. Tako smo leta 2016 na tradicionalnih Dnevnih varstvoslovja, ki jih vsako leto organizira Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, pripravili posebno sekcijo Uporabna vojaška etika pri zagotavljanju varne in vključujoče družbe na državni in lokalni ravni. Glavni namen je bil predstavitev tega vidika vojaškega etosa civilnemu, strokovnemu in širšemu delu javnosti. Znotraj sekcije je bil tudi prispevek odlične poznavalke in mednarodno priznane strokovnjakinje z naslovom Vloga vključenosti žensk pri zagotavljanju miru in varnosti.
Če navedeno pogledam v luči prenovljene Resolucije o strategiji nacionalne varnosti RS (ReSNV-2), sem resnično navdušen nad omenjenim sodelovanjem in izborom tematike. Ista vprašanja uporabne vojaške etike, enakosti spolov in vloge žensk pri zagotavljanju miru in varnosti, ki smo jih takrat obravnavali, so zdaj toliko bolj aktualna. Poleg tega, kar s celostnim in povezljivim, integrativnim pristopom izpostavlja ReSNV-2, so tesno povezana s sodobnim konceptom Zavezništva o približevanju vojske civilnemu delu družbe in lokalni skupnosti s prav tako poudarjeno enakostjo spolov in vlogo žensk pri zagotavljanju miru in varnosti. Več o tem govori aktualna Bela knjiga o obrambi RS do leta 2035.
Zato upam, da se nam pri naših aktivnostih, ki jih načrtujemo v počastitev letošnje 20. obletnice Resolucije oz. Agende 1325 o ženskah, miru in varnosti tudi tokrat pridružijo pripadnice in pripadniki Slovenske vojske. Prav tako predstavnice in predstavniki Ministrstva za zunanje zadeve RS, ki v svetovnem merilu skrbijo za promocijo naše države na tem področju. Seveda tudi predstavnice in predstavniki drugih ministrstev in državnih organov, zlasti Slovenske policije, ki ima v prizadevanjih za enakost spolov in večjo vlogo žensk pri zagotavljanju miru in varnosti na svojem področju praktično isto vlogo kot Slovenska vojska.
Na IRVD smo medtem sprejeli ponudbo za pokroviteljstvo in mentorstvo pred kratkim ustanovljene skupine Ženske za mir in varnost. Ne morem govoriti v njihovem imenu, saj se bodo javnosti same predstavile. Lahko pa v izogib nesporazumu povem, da ne gre za nobeno »oboroženo žensko krilo« ali paravojaško skupino. Namera ustanoviteljic je, da z enakostjo spolov in vključevanjem dodatno spodbujajo skupni potencial raznolikosti moških in žensk. Ta pristop z razliko klasičnega premočrtnega razmišljanja o vlogi žensk in moških v družbi, ki ga spremljajo neproduktivne delitve in razprtije, ponuja neprimerljivo več možnosti za mir in varnost, napredek in trajnostni razvoj na vseh ravneh in področjih družbenega življenja (več o skupini na njihovi FB strani in zavihku Ženske za mir in varnost na spletni strani IRVD).
Kako s poslanstvom vključujoče družbe gledate na izobraževalni sistem, kaj lahko vaš pristop z uporabno javno etiko prispeva k vključujočem, varnem in spodbudnem učnem okolju ter šolskem prostoru?
Odgovor na to vprašanje nas vrača k poslanstvu vključevanja. Po mojem vedenju, se je naše šolstvo s tem začelo ukvarjati že med prvimi. Upoštevaje domače in primerjalne mednarodne vire in izkušnje, dognanja kognitivne znanosti in nevroznanosti o tem, kaj vse vpliva na učenje, mišljenje in socialne odzive, koncept sodobne šole v naprednih demokratičnih družbah namreč že desetletja gradi na istem pristopu čezdisciplinarnega povezovanja (integracije) in vključevanja (inkluzije). Kar lahko sam dodam, so naše skupne ugotovitve iz sodelovanja z Inšpektoratom RS za šolstvo in Zavodom RS za šolstvo pri pripravi publikacije Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja, ki je trenutno v sklepni fazi priprav za tisk. Javnosti bo predstavljena v septembru 2020, in sicer v okviru letošnje vseslovenske prostovoljske akcije »Dobro za ljudi in planet«. Več o našem prispevku in publikaciji je dostopno na spletni strani IRVD, povezava z naslovom Vrednote družbe znanja: vključujoč, varen in spodbuden šolski prostor. Sam naslov nam pove, da gre za neločljivo, integrirano celoto temeljnih družbenih vrednot, kar tako rekoč presega šolski prostor v ožjem pomenu. Celotno družbo poziva, da skupaj prevzamemo več odgovornosti za vrednote znanja, vzgoje in izobraževanja, saj to je nekako osnova naših skupnih želja in ciljev prehoda (transformacije) na višjo raven miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti.
Vključujoče, varno in spodbudno učno okolje je z vrednotami družbe znanja, vzgoje in izobraževanja neločljivo povezano (integrirano) v širši družbeni prostor, pravni sistem in družbeno moralo. Šolski sistem je s temi vrednotami med gradniki vrednotnega jedra družbe, skupnega dobrega in javnega interesa, družbene odgovornosti, javne varnosti in moralne identitete državljanov. To nas je na IRVD skupaj s soorganizatorji, avtoricami in avtorji spodbudilo, da smo se z omenjeno publikacijo, ki je naše skupno prostovoljsko in neodplačno delo, pridružili mnogim, ki si v šolstvu in širše prizadevajo za trajnostni razvoj ter miroljubno, vključujočo in varno družbo prihodnosti.
V zadnjem času smo priča številnim poročanjem o korupciji, načinih za njeno zmanjševanje ter zaščiti t.i. žvižgačev, ali nam lahko poveste kaj o tem?
Preprečevanje korupcije sicer ni naša primarna dejavnost. Zaradi atraktivnosti se zdi, da je precej drena na tem področju. V ospredje ne silimo tudi zato, ker je koncept preprečevanja in obvladovanja korupcije po Agendi 2030 precej drugačen. Na potrebo po drugačnem pristopu, ki temelji na povezljivosti (integrativnosti) Konvencije o preprečevanju korupcije – UNCAC in ciljev trajnostnega razvoja (SDG) so Združeni narodi opozorili že kmalu po sprejetju Agende 2030. Ne nazadnje, k temu nas kot državo zavezuje tudi ReSNV-2, saj preprečevanje korupcije postavlja v skupni okvir nacionalne varnosti.
Pri zaščiti prijaviteljev, t.i. žvižgačev je trenutno najbolj žgoče vprašanje, kako v nacionalno okolje implementirati področno Direktivo EU iz lanskega leta. Ta določa skupni okvir in obveznosti zaščite oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. O tem je bilo veliko špekulacij v samem postopku za sprejem Direktive. Očitni so bili poskusi lobiranja in pritiski, da se model prikroji nekaterim pričakovanjem in posebnim interesom, vendar jim pristojni očitno niso podlegli, niti nacionalne niti EU institucije. Veliko je tudi zavajanj o tem, kako naj bi Direktiva prinesla »čarobno palico« zaščite prijaviteljev. Slovenija pa naj bi bila praktično »gola in bosa« na tem področju. Na IRVD smo se zgodaj vključili v javno razpravo Evropske komisije in Parlamenta EU o pripravah omenjene Direktive. Slovenija še zdaleč ni začetnica na tem področju. Ponovil bom znano dejstvo, da je bila naša ureditev tega področja pred leti ocenjena kot ena od štirih najboljših v Evropi. Seveda pa je treba zakone izvrševati in jih z izkustvom iz prakse dograjevati.
Če sklenem z vključevanjem IRVD v omenjeno razpravo o predlogu Direktive EU, eden od naših poudarkov je šel v smeri, da je treba institut zaščite prijaviteljev poenotiti in se izogniti večstranskemu in neproduktivnemu podvajanju. Glede tega, lahko pritrdim tistim, ki pravijo, da je Direktiva korak v pravo smer. Kar je od naši prizadevanj ostalo zunaj Direktive, je zaščita prijaviteljev pri preprečevanju nasilne radikalizacije in terorizma. Direktiva tega ne ureja iz objektivnih razlogov, saj gre za področje, ki zadeva posebnosti nacionalne, državne in javne varnosti. Pri nas se bomo o tem verjetno morali pogovarjati v okviru nastajajoče, de lege ferenda ureditvi o celostni zaščiti »žvižgačev«. Od tega je namreč odvisno tudi uresničevanje nekaterih ciljev ReSNV-2 ter nove Nacionalne strategije za preprečevanje terorizma in nasilnega ekstremizma.
Če na koncu obravnavo vsebin pri prejšnjih vprašanjih pogledamo skozi vidik ustavnih vrednot in uporabno etiko domoljubja oz. ustavnega patriotizma, ali je to mogoče povezati in na kašen način?
Strinjam se, da to vprašanje po sistematiki prispevka spada na konec, da nekako zaokroži celoto. Po vsebini in vrednotnem pomenu pa pritrjujem vaši ugotovitvi, da sicer sodi v sam vrh razprave o vključujoči in varni družbi, saj gre za prvovrstno vprašanje odnosa do temeljnih družbeni vrednot. Tako smo na IRVD praktično začeli naše poslanstvo. V soorganizaciji z Inštitutom za ustavno pravo v Ljubljani in ob podpori Državnega sveta RS ter seveda z neprecenljivim prispevkom govork in govorcev smo v marcu leta 2015 organizirali čezdisciplinarni posvet na temo Vključujoča družba: vrednote in izzivi.
Koncept ustavnega patriotizma je sicer Jürgen Habermas povzel in nadgradil po politični teoriji Dolfa Sturm-Bergerja. Nastal je v obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je veliki nemški narod spopadel z globoko travmo in razklanostjo tedanje nemške družbe spričo tragičnih izkušenj z nacističnim režimom. Poenostavljeno povedano, ustavni patriotizem s pripadnostjo, zvestobo ali ljubeznijo do domovine stavi na uporabno etiko in ustavne vrednote. Zato se na IRVD pri poslanstvu vključujoče in varne družbe dosledno navezujemo na temeljena načela in vrednote Ustave Republike Slovenije, vključno s tistimi, ki jih je naša država sprejela kot sestavni del splošnih načel in obveznosti mednarodnega prava ter prava Evropske unije. Tako že od vsega začetka poudarjamo, da je naš skupni evropski način življenja tudi pri najhujših grožnjah najbolj zaščiten takrat, ko skupaj, Združeni v raznolikosti vztrajamo pri tem, kar v etičnem duhu in kulturnem izročilu Evrope predstavlja politični in pravni ideal vladavine prava. Njegova vsebinska, humanistična ali etična plat je primerljiva s tem, kar praviloma razumemo, ko govorimo o etiki ustavnega patriotizma in ustavnih vrednotah pravne države.
