Za varnost šole je med drugim pomembna tudi njena umestitev v prostor. Kako ocenjujete vaš šolski okoliš in šolsko infrastrukturo z vidika prometne in splošne varnosti ter umestitve šole v prostor?
Šolski okoliš Osnovne šole Košana vključuje več razpršenih vasi, kar pomeni, da številni učenci prihajajo v šolo s šolskim kombijem ali jih pripeljejo starši. Prometna varnost je zato zelo pomembna. Dostop do šole je dobro urejen, saj poteka večina poti po manj prometnih lokalnih cestah. V okolici šole ni izrazito gostega prometa, kar pozitivno vpliva na varnost otrok, predvsem pešcev. V bližini šole so jasno označeni prehodi za pešce in opozorilne table, ki opozarjajo na prisotnost otrok. Hitrost prometa v okolici šole je večinoma omejena, kar povečuje varnost šolarjev. Osnovna šola Košana je umeščena v mirno in naravno okolje, kar pomeni, da ni izpostavljena industrijskemu onesnaženju ali hrupu. V neposredni bližini šole je narava, kar omogoča izvajanje dejavnosti na prostem, naravoslovne dneve, športne aktivnosti in druge oblike pouka izven učilnic. Objekt je varovan z video nadzornim sistemom, kar pomembno vpliva na preventivo in varnost. Obenem je šola v času trajanja pouka zaklenjena, kar dodatno zmanjšuje tveganje, da bi v šolo vstopile neznane ali nepooblaščene osebe, ki bi lahko predstavljale varnostno grožnjo. V notranjosti šole so evakuacijske poti jasno označene, redno potekajo vaje evakuacije in varnostni pregledi. V šoli se spodbuja pozitivna klima in varno medosebno okolje, kar pomembno vpliva na splošno počutje in varnost učencev ter zaposlenih. Osnovna šola Košana torej deluje v urejenem, varnem in mirnem okolju. Infrastruktura je primerna, prometna varnost pa dobra, a bi jo bilo mogoče še izboljšati z dodatnimi prometno-varnostnimi ukrepi, kot na primer kolesarske poti, ki so večinoma odsotne, kar omejuje možnost varnega prihoda učencev s kolesi, zlasti iz bolj oddaljenih vasi.
Pri doktorskem študiju ste zagovarjali doktorsko disertacijo z naslovom »Zaznavanje in posledice stresa pri vzgojiteljih in učiteljih v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah«. Do kakšnih ugotovitev ste prišli in kaj svetujete za izboljšanje razmer na tem področju?
V svoji doktorski disertaciji sem raziskovala, kako vzgojitelji in učitelji v slovenskih vrtcih in šolah zaznavajo stres, katere so njegove najpogostejše posledice ter kakšni so dejavniki, ki prispevajo k večjemu ali manjšemu občutku obremenjenosti. Raziskava je temeljila na kvantitativnih in kvalitativnih podatkih, zbranih iz različnih vzgojno-izobraževalnih ustanov po Sloveniji. Učitelji in vzgojitelji so poročali o zmerni do visoki ravni stresa, ki ga doživljajo predvsem zaradi administrativnih obveznosti, časovnih pritiskov, dela z zahtevnimi starši in učenci z vedenjskimi težavami. Vse to vodi do utrujenosti, izgorelosti, motenj spanja, tesnobe in drugih psihosomatskih težav. Strokovni delavci so pogosto poročali tudi o težavah z motivacijo in občutkom poklicne neizpolnjenosti. Pri tem je pomembno poudariti, da je zaznava stresa in sposobnosti soočanja s stresom v veliki meri odvisna od posameznikovih osebnostnih lastnosti, od načinov spoprijemanja s stresom ter od delovne klime.
Po mojih ugotovitvah k zmanjševanju stresa bistveno prispevajo kakovostni odnosi v kolektivu, podpora vodstva ter možnosti za strokovno izpopolnjevanje. Obenem bi posodobitev in racionalizacija birokratskih postopkov omogočila več časa za pripravo na pedagoško delo. Predlagala bi tudi možnost psihološke pomoči za zaposlene, supervizijo, timsko svetovanje in redne pogovore s strokovnjaki za duševno zdravje, ki naj obenem postanejo del delovne kulture.
Že v času študija bi morali uvajati vsebine s področja čustvene pismenosti, obvladovanja stresa in veščin za spoprijemanje z zahtevnimi situacijam, v delovni dobi pa bi to moralo postati kot del stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na nujnost usposabljanja ravnateljev in vodstvenega kadra za prepoznavanje stresa pri zaposlenih in za ustvarjanje spodbudnega delovnega okolja. Stres v vzgojno-izobraževalnih poklicih je realnost, ki ima lahko resne posledice, če se je ne prepoznava in ne obvladuje. Le s celostnim pristopom – sistemskim, organizacijskim in osebnim – lahko prispevamo k boljši kakovosti delovnega življenja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, kar se ne posredno odraža tudi v boljšem počutju otrok in učencev.
Poznamo različne sodelovalne pristope in metode, ki omogočajo razvoj vzgojno-izobraževalnih ustanov v prostor učenja, učinkovitega sodelovanja in ustvarjalnega raziskovanja. Kakšne so prednosti tovrstnih pristopov in metod?
Sodelovalni pristopi in metode imajo v vzgoji in izobraževanju izjemno pomembno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega in razvojno usmerjenega učnega okolja. So ključnega pomena za sodoben vzgojno-izobraževalni proces, saj ustvarjajo učno okolje, ki spodbuja aktivno udeležbo, ustvarjalnost, raziskovanje in medsebojno sodelovanje. Namesto tradicionalnega, enosmernega prenosa znanja, postavljajo v ospredje učenca kot aktivnega soustvarjalca učnega procesa. Ena izmed največjih prednosti teh pristopov je razvoj socialnih in komunikacijskih veščin. Učenci se učijo poslušanja, izražanja lastnih stališč, reševanja konfliktov in skupinskega odločanja. To pomembno prispeva k razvoju strpnosti, empatije in spoštovanja različnosti. Poleg tega sodelovalno učenje krepi kritično mišljenje, saj učenci pri skupnem delu pogosto analizirajo informacije, iščejo rešitve in oblikujejo lastne zaključke.
Sodelovalne metode omogočajo povezovanje teorije s prakso ter spodbujajo radovednost in raziskovalni duh. Učenci postajajo bolj motivirani, saj se čutijo vključene in odgovorne za potek učenja. Tak pristop spodbuja samostojnost in inovativnost, hkrati pa razvija občutek pripadnosti skupnosti. Tudi za učitelje predstavljajo sodelovalne metode priložnost za razvoj. V takšnem okolju učitelj ni zgolj prenašalec znanja, temveč mentor, opazovalec in usmerjevalec, ki spodbuja refleksijo, sodelovanje in profesionalno rast. Na ta način se krepi tudi kolektivna strokovna kultura znotraj šole. Nazadnje pa tovrstni pristopi pozitivno vplivajo na šolsko klimo. Vzpostavlja se prostor zaupanja, spoštovanja in varnosti, kjer se vsak počuti slišanega in pomembnega. Šola tako postane skupnost učenja, ki spodbuja razvoj posameznika in kolektiva.
Kako lahko po vašem mnenju vzgojitelji in učitelji prispevajo k dobremu počutju otrok v vrtcih in šolah?
Dobro počutje otrok v vzgojno-izobraževalnem okolju je temelj njihovega celostnega razvoja, uspešnega učenja ter oblikovanja pozitivne samopodobe. Vzgojitelji in učitelji imajo pri tem eno izmed najpomembnejših vlog, saj so otrokom vsakodnevno blizu in s svojim ravnanjem neposredno vplivajo na njihovo izkušnjo vrtca ali šole.
Eden ključnih pogojev za dobro počutje otrok je občutek varnosti, tako fizične kot čustvene. Vzgojitelji in učitelji lahko z jasno strukturo, predvidljivim potekom dneva, doslednostjo in toplim pristopom ustvarijo okolje, v katerem se otroci počutijo varno, sprejeto in razumljeno. Pozitiven odnos, ki temelji na spoštovanju, razumevanju in empatiji, omogoča otrokom, da razvijajo zaupanje vase in v druge. Poleg varnosti je za otrokovo dobro počutje pomemben občutek pripadnosti. Otroci morajo čutiti, da so del skupine, da so sprejeti takšni, kot so, ter da so njihova mnenja in čustva upoštevana. Vzgojitelji in učitelji lahko to dosegajo z vključevanjem otrok v skupinske aktivnosti, odločanje ter z ustvarjanjem prostora za izražanje mnenj in čustev. Tako razvijajo otrokovo samostojnost, odgovornost in občutek kompetentnosti.
Pomembno vlogo igra tudi spodbujanje pozitivne samopodobe in notranje motivacije. Otroci potrebujejo občutek, da zmorejo, da so uspešni in da njihova prizadevanja štejejo. To lahko dosežemo z iskreno pohvalo, opazovanjem napredka in podajanjem spodbudne povratne informacije. Kritike, če so potrebne, naj bodo usmerjene v vedenje, ne v osebnost, in naj vodijo k izboljšanju, ne k občutku manjvrednosti. Vzgojitelji in učitelji morajo znati prepoznavati posameznikove potrebe, posebnosti in meje. Individualni pristop, prilagojen otrokovemu razvoju, zmožnostim in čustvenemu stanju, omogoča vsakemu otroku, da se razvija v svojem tempu in v svoji smeri. Nenazadnje je dobro počutje otrok povezano tudi s kakovostnim sodelovanjem med šolo/vrtcem in družino. Vzgojitelji in učitelji, ki sodelujejo s starši odprto, spoštljivo in partnersko, lahko bolje razumejo otroka in nudijo ustrezno podporo, s čimer prispevajo k bolj stabilnemu in spodbudnemu okolju.
Vzgojitelji in učitelji imajo izjemno odgovornost, a hkrati tudi veliko moč, da s svojim zgledom, odnosom in pedagoškim pristopom bistveno prispevajo k dobremu počutju otrok. Z ustvarjanjem varnega, vključujočega in spodbudnega okolja otrokom omogočajo, da razvijajo pozitivno samopodobo, medosebne odnose in notranjo motivacijo za učenje – kar je temelj za njihov uspeh in dobrobit v prihodnosti.
Kako lahko po vašem mnenju starši in skrbniki prispevajo k dobremu počutju otrok v vrtcih in šolah?
Dobro počutje otrok v vzgojno-izobraževalnem okolju je rezultat skupnega prizadevanja tako strokovnih delavcev kot tudi staršev in skrbnikov, ki imajo ključno vlogo v otrokovem razvoju. Vzgojno-izobraževalna ustanova je za otroka drugi pomemben socialni prostor, takoj za družinskim okoljem. Zato je za uspešno prilagajanje in razvoj otroka pomembno, da med družino in vrtcem oziroma šolo obstaja tesno, zaupanja vredno in spoštljivo sodelovanje.
Eden najpomembnejših načinov, kako starši prispevajo k dobremu počutju otroka, je ustvarjanje stabilnega, ljubečega in varnega domačega okolja, kjer otrok razvija temeljni občutek varnosti, zaupanja in samozavesti. Ti občutki otroka spremljajo tudi v vrtec in šolo, kjer nato lažje navezuje stike, sodeluje pri dejavnostih in se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi. Pomemben je tudi njihov odnos do vzgojno-izobraževalne ustanove, ki neposredno vpliva na otrokovo doživljanje le-te. Če starši izražajo pozitiven odnos do učenja, šolskih obveznosti in pedagoških delavcev, otroci to pogosto ponotranjijo in se v ustanovi počutijo bolj sproščeno in motivirano. Zelo pomembno je tudi aktivno sodelovanje staršev v življenju vrtca in šole. Udeleževanje na roditeljskih sestankih, govorilnih urah in drugih oblikah dogodkov, krepi sodelovanje in izmenjavo informacij med vrtcem, šolo in domom. S tem starši pokažejo otroku, da sta vrtec in šola pomemben del njihovega življenja in da jih zanima njegovo počutje ter napredek. Hkrati pa s tem prispevajo k bolj celostnemu razumevanju otrokovih potreb tudi s strani vzgojiteljev in učiteljev. Starši lahko k dobremu počutju prispevajo tudi z razvijanjem otrokove samostojnosti in odgovornosti, ki otroku pomagata, da se v vrtcu in šoli počuti kompetentno in samozavestno. Pomembno je, da otroka spodbujajo k izražanju svojih čustev, ga poslušajo in jemljejo njegove občutke resno. Čustvena opora doma krepi otrokovo psihološko odpornost, ki je ključna pri spoprijemanju z vsakodnevnimi šolskimi in socialnimi izzivi. Pomembna naloga staršev je tudi uravnoteženost med pričakovanji in podporo. Prevelik pritisk ali nerealna pričakovanja lahko vodijo v tesnobo, občutek neuspeha in nižjo samopodobo, zato je pomembno, da starši znajo prepoznati otrokove zmožnosti, ga spodbujajo pri napredku in ga sprejemajo tudi, ko dela napake. Nenazadnje starši vplivajo na otrokovo počutje z oblikovanjem zdravih življenjskih navad, kot so redna rutina, ustrezna prehrana, počitek ter skrb za gibanje in prosti čas. Vse to pozitivno vpliva na otrokovo telesno in duševno počutje ter ga pripravi na uspešno vključevanje v vrtec ali šolo.
Le z vzajemnim sodelovanjem, zaupanjem in odprto komunikacijo med domom in vzgojno-izobraževalno ustanovo, lahko otrokom zagotovimo spodbudno, varno in razvojno naravnano učno okolje, v katerem se bodo počutili dobro, sprejeto in slišano.
Foto: osebni arhiv
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
1 komentar
Pingback: Intervju z ravnateljico na TV VASCOM – Osnovna šola Košana