V torek, 11. novembra 2025, je v sklopu 9. Dnevov nacionalne varnosti, v avditoriju Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, potekala okrogla miza na temo izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Na okrogli mizi so sodelovali Denis Perše, generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zoran Remic, direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, dr. Danijela Mrhar Prelić, direktorica Uprave Republike Slovenije za probacijo in Marko Reberšek, vodja probacijske enote Celje. Okroglo mizo je vodil dr. Rok Hacin, izredni profesor na Fakulteti za varnostne vede, Univerze v Mariboru.
V okviru okrogle mize so sodelujoči razpravljali o naslednjih tematikah: (1) spremenjeni strukturi zaprtih oziroma obsojenih oseb, (2) vplivu sprememb v kazenski zakonodaji oziroma kaznovalni politiki, (3) obravnavi zaprtih oseb in oseb, ki opravljalo delo v skupnosti, (4) kadrovski problematiki in (5) izvrševanju kazenskih sankcij v prihodnosti. V nadaljevanju predstavljamo povzetke odgovorov sodelujočih po tematikah in institucijah (t.j., Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in Uprava Republike Slovenije za probacijo).
Spremenjena struktura zaprtih oziroma obsojenih oseb
V zadnjem desetletju se je v Republiki Sloveniji, kot posledica širših družbenih in varnostnih dogajanj, opazno spremenila struktura zaprtih oseb. Eden ključnih dejavnikov teh sprememb je porast števila obravnavanih tujih državljanov v kazenskopravnem sistemu. Ta pojav je povezan z okrepljenimi migracijskimi tokovi, čezmejno kriminaliteto ter večjo mobilnostjo prebivalstva v okviru Evropske unije in širše. Spremenjena demografska in nacionalna sestava zaprtih oseb predstavlja nov izziv za slovenski zaporski sistem, zlasti z vidika zagotavljanja varnosti in ustreznih bivalnih pogojev za zaprte osebe ter izvajanja programov obravnave in resocializacije. V praksi se zaznava več konfliktov med zaprtimi osebami zaradi medkulturnih razlik, sama obravnava tujcev pa je otežena zaradi pomanjkanja podatkov o teh osebah ter omejene komunikacije, saj večina izmed njih ne razume slovensko ali mednarodno razširjenih poznanih jezikov (npr. angleščina, italijanščina, nemščina). Poleg prisotnosti večjega števila tujcev, zaporski delavci zaznavajo povečano uporabo sintetičnih drog, katere je težje odkriti. Med odvisniki pa je zaznana nizka motivacija za spremembo vedenja, Povečan obseg izreka pripora, predvsem zaradi povečanega števila tujih državljanov (begosumnost in neurejen status), neposredno vpliva na povečevanje zasedenosti pripornih kapacitet in dodatno obremenjuje obstoječo zaporsko infrastrukturo. Posledično se v Sloveniji vse pogosteje pojavlja potreba po prilagajanju kapacitet pripora in zapora, kadrovskih okrepitvah ter razvoju specializiranih pristopov za delo z zaprtimi osebami iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij. Ti procesi niso zgolj organizacijski ali logistični, temveč imajo tudi širše varnostne implikacije, saj vplivajo na stabilnost zaporskega sistema, spoštovanje človekovih pravic ter učinkovitost izvrševanja kazenskih sankcij.
Eden izmed razlogov ustanovitve Uprave za probacijo je bila prezasedenost slovenskih zaporov. Statistični podatki so namreč izkazovali, da približno 50 % zaprtih oseb prestaja kazen zapora do dveh let, število zaprtih pa je konstantno naraščalo. Hkrati je slovenska kazenska zakonodaja imela že vrsto let uzakonjene možnosti skupnostnih sankcij (t.j., alternativne sankcije[1]), ki pa se v praksi niso pogosto izrekale. Namen tovrstnih sankcij je izvrševanje kazni in ukrepov v skupnosti, vendar pa se le-te ne morejo odobriti v primeru težkih, hudih ali nevarnih kaznivih dejanj. Osebam, ki so napotene v probacijo, se tako omogoča nadaljevanje čimbolj normalnega življenja, brez izvzetja iz družine in družbe, osebe prevzemajo razne družbeno sprejemljive vloge (zaposlitev, skrb za javno dobro, sprejemanje družbeno veljavnih pravil in norm, skrbi za družino idr.), hkrati pa se zmanjša stigmatizacija obsojencev. Glede spremenjene strukture oseb, ki so napotene v probacijo, pa se, enako kot v zaporskem sistemu, tudi v probaciji zaznavajo spremembe. Predvsem narašča število oseb, pri katerih so prisotne motnje vedenja in osebnosti, duševne motnje, imajo težave s (samo)kontrolo jeze in impulzivnosti ter imajo različne kognitivne sposobnosti, kar vpliva na komunikacijo, razumevanje navodil, nalog in obveznosti. Hkrati ima povečano število oseb v probaciji višjo toleranco do nasilja, oziroma so izvrševale nasilna kazniva dejanja ter imajo težave z uživanjem prepovedanih substanc.
[1] Obsojenec namesto kazni zapora do dveh let lahko zaprosi za delo v splošno korist, kazen zapora do devetih mesecev pa se lahko izvrši v obliki hišnega zapora.
Vpliv sprememb v kazenski zakonodaji oziroma kaznovalni politiki
Zaostrovanje kaznovalne politike na področju migracij je v zadnjih letih postalo izrazit odziv države na zaznane varnostne, politične in družbene pritiske. V tem kontekstu se institut priznanja krivde uveljavlja kot procesni mehanizem za pospeševanje kazenskih postopkov in razbremenitev sodnega sistema. Čeprav institut zasleduje cilje učinkovitosti in ekonomičnosti kazenskega pregona, pa njegove posledice za izvrševanje kazni zapora, zlasti v povezavi z namestitvami v milejše, odprte režime, odpirajo vrsto praktičnih in sistemskih vprašanj. Priznanje krivde praviloma vodi v hitrejši zaključek postopka na sodišču in pogosto tudi v izrek relativno kratkih zapornih kazni, vendar težava nastane zlasti pri odločanju o namestitvi v odprte ali polodprte oddelke. Institut priznanja krivde sam po sebi ne zagotavlja zadostnih informacij o osebnostnih lastnostih obsojenca, njegovih dejanskih motivih, stopnji tveganja ali pripravljenosti na sodelovanje v obravnavi. V praksi to pomeni, da zaporska administracija pogosto razpolaga z omejenim naborom podatkov, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno presodila primernost za milejši režim ali zapor ob koncu tedna. Posledično v praksi večinoma prevlada previdnostni pristop, ki vodi v nameščanje teh oseb v strožje režime, tudi kadar objektivni varnostni razlogi za to niso nujno podani. Takšna praksa ima večplastne posledice, saj: (1) povečuje obremenjenost zaprtih oddelkov in poslabšuje prostorske ter kadrovske razmere v zaporih, (2) spodkopava temeljno penološko načelo individualizacije izvrševanja kazni in (3) odpira vprašanje skladnosti med procesnimi cilji kaznovalne politike in dejanskimi zmožnostmi zaporskega sistema, da te cilje uresničuje na način, ki je hkrati učinkovit, pravičen in varnostno vzdržen. Pri kaznivih dejanjih, povezanih z nezakonitimi migracijami (npr. prepovedano prehajanje meje ali pomoč pri tem), gre nemalokrat za tujce brez stalnega prebivališča, brez socialnih vezi v Sloveniji in z omejenimi možnostmi vključevanja v resocializacijske programe. Takšen profil obsojencev predstavlja poseben izziv za zaporski sistem, ki je normativno in organizacijsko zasnovan na postopni diferenciaciji obravnave in individualni oceni tveganj. Hkrati je treba izpostaviti vprašanje učinka zaostrovanja oziroma višanja kazni, ki ga je uvedla sprememba 308. člena Kazenskega zakonika, saj za razliko od zanesljivosti in hitrosti kaznovanja, zvišanje kazni ne vpliva na zmanjšanje kriminalitete. V prihodnje bi bilo zato smiselno razmisliti o bolj celostnem pristopu. Ta bi moral vključevati dopolnitev ocenjevalnih mehanizmov ob priznanju krivde, večjo vlogo strokovnih služb pri zgodnji oceni tveganja ter prilagoditev kriterijev za razvrščanje v režime, ki bi upoštevali specifičnost kaznivih dejanj s področja migracij. Le tako bo mogoče zagotoviti, da zaostrovanje kaznovalne politike ne bo vodilo v nepredvidene in kontraproduktivne učinke znotraj zaporskega sistema.
Kot pojasnjeno uvodoma, je bil eden od razlogov ustanovitve Uprave za probacijo prezasedenost slovenskih zaporov, nikakor pa ne edini. Pomemben cilj ustanovitve Uprave za probacijo je bil tudi pogostejše odločanje tožilcev oziroma sodnikov za ukrepe oziroma sankcije, ki se izvršujejo v skupnosti, s ciljem nadomeščanja krajših zapornih kazni z eno od alternativnih oblik. Navedeni cilj je bil dosežen, tako kot drugje po Evropi in svetu pa je opazen t.i. pojav mass supervision, kar pomeni, število izrečenih sankcij narašča tako v zaporskem kot v probacijskem sistemu. V okviru probacijskega je treba izpostaviti institut priznanja krivde. V samem institutu so prepoznane določene prednosti, predvsem za določeno skupino posameznikov, kot so osebe, ki so prvič kaznovane in niso nevarne za okolico. Če izhajamo iz predpostavke, da je storilec kaznivega dejanja ozavestil škodljive posledice le-tega, je smiselna uporaba alternativne sankcije, saj s tem vplivamo na število zaprtih oseb v samem zaporskem sistemu, hkrati pa je tudi možnost ponovitve kaznivega dejanja manjša, saj se posameznih zaveda resnosti posledic in škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Težava uporabe instituta pa lahko nastopi v primerih, če posameznik krivdo prizna, ker je prepričan, da bo zaradi navedenega prejel nižjo kazen. Ena izmed nalog po Zakonu o probaciji je tudi priprava poročil za sodišče zaradi odločitve o izbiri kazenske sankcije in varstvenega nadzorstva oziroma za državnega tožilca kadar odloča o odstopu ovadbe ali obtožnega predloga v postopku poravnavanja in pripravo sporazuma, o odložitvi kazenskega pregona. Uprava za probacijo je skozi leta izvrševanja probacijskih nalog prepoznala potrebo po zakonodajni spremembi, tako da je novela Zakona o probaciji predvidela tudi možnost priprave poročila za sklenitev sporazuma o obdolženčevem priznanju krivde.
Obravnava zaprtih oseb in oseb, ki opravljajo delo v skupnosti
Zaporski delavci delujejo v okolju, kjer se prepletajo varnostna tveganja, psihosocialne stiske zaprtih oseb in zahteve po spoštovanju človekovih pravic. Trenutno se v slovenskem zaporskem sistemu soočamo s tremi ključnimi izzivi. Prvič, povečano heterogenostjo zaporske populacije, vključno z osebami z duševnimi motnjami, odvisnostmi, radikaliziranimi posamezniki ter tujci z različnimi kulturnimi in jezikovnimi ozadji. K omenjenim skupinam lahko prištejemo še starostnike in osebe, ki potrebuje intenzivno zdravstveno nego ter nasilne zaprte osebe. Vse omenjene skupine zahtevajo specifično obravnavo, ki predstavlja problem za okrnjeno kadrovsko strukturo. Slednja skupaj z organizacijsko omejenostjo predstavlja drugi izziv. Pomanjkanja kadra in prezasedenost zavodov pogosto vodi v preobremenjenost zaposlenih in zmanjšuje možnosti za individualizirano obravnavo zaprtih oseb. Kot tretji ključni izziv pa lahko izpostavimo varnostna tveganja, ki niso omejena zgolj na fizične incidente, temveč vključujejo tudi psihološki pritisk, grožnje in izgorelost zaposlenih. Našteti izzivi oziroma dejavniki zahtevajo visoko stopnjo strokovne usposobljenosti, psihološke odpornosti in etične zrelosti zaporskega osebja, kar se dosega s kontinuiranim usposabljanjem in poudarjanjem integritete zaposlenih.
Delo z osebami, napoteno v probacijo, je usmerjeno v proučevanje vseh dejavnikov, ki so vplivali na izvrševanje kaznivih dejanj, ob tem pa se osebe obravnava celostno – s ciljem, da se vključijo v socialno okolje brez ponavljanja kaznivih dejanj. Probacijski svetovalci imajo v velikem deležu v obravnavi zahtevne primere, ki zahtevajo poglobljeno obravnavo na osebni ravni, kot tudi v skupnosti. Delo probacijskega uslužbenca se ne odvija zgolj in samo v pisarni, velik delež njihovega dela zajema terensko delo, kar predstavlja še dodatno izpostavljenost različnim oblikam nevarnosti. Terensko delo vključuje obiske na domu, obiske pri izvajalcih sankcij ter izvajanje nadzora nad izvrševanjem skupnostne sankcije. Praksa kaže, da so pri probacijskih osebah obiski na domu izjemno pomembni, saj na ta način probacijski svetovalec dobi vpogled v družinsko dinamiko, naveže stike z družinskimi člani in s tem zmanjša tveganje za ponovitev kaznivega dejanja. Sodelovanje z izvajalci sankcij, ki so ključni partner za izpeljavo dela v korist skupnosti, je nujno, saj se te vrste sankcij ne morejo izvrševati brez sodelovanja skupnosti. Tako se pri napotovanju oseb k izvajalcem sankcij skuša izbrati takšnega, ki bi osebi, poleg opravljanja dela v splošno korist, omogočil tudi podporo in večjo socialno vključenost. Pri tem je treba biti pozoren tudi na vrsto kaznivega dejanja, ki ga je oseba izvršila. Težava, s katero se srečujejo probacijske enote na terenu, je pomanjkanje izvajalcev sankcij. Predvsem tistih izvajalcev, ki so pripravljeni omogočiti opravljanje dela v splošno korist invalidom, osebam, ki so v preteklosti storili več kaznivih dejanj in osebam, ki imajo težave na področju odvisnosti in romski populaciji. Enako kot zaporski sistem se tudi v probaciji zaznavajo spremembe v populaciji, predvsem z vidika določenih osebnostnih značilnosti posameznikov, specifičnih potreb in kulturnih raznolikosti. Pri tem pa tudi zaznavamo povečanje ravnanj posameznikov, zaradi katerih so probacijski uslužbenci izpostavljeni različnim pritiskom, grožnjam, izsiljevanju ter verbalni nevarnosti. Osebe, napotene v probacijo, se lahko prosto gibljejo za razliko oseb, ki kazen prestajajo v zaporu, kar pa pomeni, da so probacijski uslužbenci izpostavljeni raznim pritiskom tudi izven delovnega okolja in izven delovnega časa.
Kadrovska problematika
Z vidika nacionalne varnosti je treba poudariti, da zaporski sistem predstavlja pomemben element notranje varnostne arhitekture države. Dolgotrajno zanemarjanje kadrovskih potreb v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij zmanjšuje institucionalno odpornost, povečuje tveganje za izredne dogodke in spodkopava zaupanje zaposlenih v sistem. V takšnih razmerah zapori vse težje opravljajo svojo dvojno vlogo (t.j. zagotavljanje varnosti in izvajanje resocializacije zaprtih oseb). Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij se že vrsto let sooča s kroničnim pomanjkanjem kadra, ki ne prizadene zgolj posameznih poklicnih skupin, temveč celotno organizacijsko strukturo zaporskega sistema. Čeprav v javnih razpravah pogosto v ospredje stopajo pravosodni policisti in inštruktorji, je dejansko stanje bistveno širše in vključuje tudi strokovne delavce ter vse podporne službe, brez katerih učinkovito, zakonito in varno delovanje zavodov ni mogoče. Pravosodni policisti ostajajo ključni steber zagotavljanja varnosti in reda v zaporih, njihovo pomanjkanje pa neposredno vpliva na operativno sposobnost zavodov. Vzporedno pa primanjkuje tudi inštruktorjev in delovnih inštruktorjev v Prevzgojnem domu Radeče, ki so nosilci delovnih in izobraževalnih programov. Zmanjševanje teh programov vodi v povečano neaktivnost zaprtih oseb, kar ima neposredne varnostne posledice. Zaskrbljujoče je tudi pomanjkanje strokovnih delavcev (t.j. psihologov, socialnih delavcev, pedagogov, pravnikov in drugih specialistov), ki izvajajo individualno obravnavo zaprtih oseb. Ti kadri so ključni pri ocenjevanju tveganj, pripravi osebnih obravnavnih načrtov, odločanju o ugodnostih, režimih prestajanja kazni ter pri preprečevanju radikalizacije, samopoškodovanja in nasilja med zaprtimi osebami. Njihova preobremenjenost ali odsotnost pomeni, da se obravnava zaprtih oseb vse pogosteje zmanjša na administrativni minimum, s čimer se izgublja temeljno načelo individualizacije izvrševanja kazni. Kadrovska podhranjenost se hkrati odraža tudi v podpornih službah, kot so zdravstvena oskrba, tehnično-vzdrževalne službe, logistika, kuhinje, informatika in administracija. Te službe sicer pogosto ostajajo nevidne v varnostnih razpravah, vendar njihovo pomanjkanje neposredno vpliva na vsakodnevno delovanje zavodov. Motnje v zdravstveni oskrbi, vzdrževanju infrastrukture ali informacijski podpori lahko hitro prerastejo v varnostne incidente ali kršitve človekovih pravic. Celotna slika postane še bolj problematična v kontekstu zaostrovanja kaznovalne politike, zlasti na področju migracij. Povečan pripor in izrek zapornih kazni za kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami, dodatno obremenjuje že tako podhranjene kadrovske kapacitete, saj se zaporski delavci soočajo z večjim številom zaprtih oseb, ki pogosto zahtevajo specifično strokovno obravnavo (jezikovne ovire, kulturne razlike, psihosocialne stiske), ki presegajo trenutne kadrovske kapacitete. Reševanje kadrovske problematike v slovenskem zaporskem sistemu zato zahteva celostno in strateško obravnavo. Ta mora vključevati vse poklicne skupine ter preseči zgolj kratkoročne kadrovske ukrepe. Brez sistemske okrepitve kadrovskih kapacitet obstaja resno tveganje, da bo zaporski sistem postal ozko grlo kaznovalne politike, s tem pa tudi dejavnik, ki lahko negativno vpliva na širšo varnostno stabilnost države.
Kadrovska problematika predstavlja največjo vrzel, s katero se sooča Uprava za probacijo. Če izhajamo iz ciljev skupnostnih sankcij, je potrebno upoštevati osnovno doktrino skupnostnih sankcij. Temeljni cilj dela z osebami v probaciji ni obravnava na splošno in zgolj samo to, da je probacijska naloga zgolj opravljena (torej opravljena v roku, ter izpolnjene naloge in obveznosti), temveč celosten in kakovosten pristop v obravnavi. Pri tem je treba zasledovati tako človeško dostojanstvo, upoštevaje človekove pravic ter položaj probacijskega uslužbenca, za kar ni dovolj le ustrezna izobrazba in usposobljenost kadra, ampak tudi pogoji dela probacijskega uslužbenca. V to je vključena primerna in ustrezna obremenitev, ki omogoča izvrševanje probacijskih nalog. Pri prekomerno obremenjenem probacijskem svetovalcu, ki nima časa za poglobljen razgovor z upoštevanjem dinamike posameznega delovnega odnosa, oseba ne bo deležna bistva svetovalnega, podpornega in strokovnega dela. V primeru preobremenitve se probacijski svetovalec ne more dovolj posvetiti najpomembnejši oziroma glavni vsebini dela probacijskega svetovalca (svetovanje, vodenje, nadzor, resocializacija, odvrnitev od ponovitve kaznivih dejanj, prepoznavanje dejavnikov tveganja, spreminjanje in prepoznavanje neustreznih vedenj ipd.), zato se posveča najnujnejšim delovnim nalogam. Vse od ustanovitve Uprave za probacijo se izpostavlja kadrovska podhranjenost organa. Vse do leta 2025 se Uprava za probacijo s kadrovskim načrtom ni približala niti kadrovski popolnitvi, ki je bila predvidena v akcijskem načrtu ter ob sprejemu Zakona o probaciji v letu 2017, tj. 56 kvot. V prvi polovici leta 2025 se je zgodil premik in se je kadrovski načrt povečal za 10 (skupaj na 64), tako da so v teku postopki zaposlovanja. Glede na sedanje število probacijskih nalog in trende od pričetka delovanja organa, saj organ že od začetka svojega delovanja beleži naraščanje števila zadev, pa bodo nujno potrebne dodatne zaposlitve. Poleg navedenega bo potrebno celovito urediti položaj probacijskega uslužbenca, predvsem z vidika ustreznih dodatkov zaradi nevarnosti dela, ki ga opravljajo in dodatnih dni dopusta. K navedenemu mora država sistemsko pristopiti, saj preobremenjenost in izpostavljenost različnim pritiskom in nevarnostim vodita tudi v izgorelost, stres, izčrpanost, povečan obseg bolniškega staleža idr., in ne omogočata zasledovanje cilja zagotavljanja rehabilitacije in varnosti družbe.
Izvrševanje kazenskih sankcij v prihodnje
Izzivi, s katerimi se danes sooča sistem izvrševanja kazenskih sankcij v Sloveniji, presegajo okvir posamičnih organizacijskih ali kadrovskih težav. Gre za strukturne spremembe v kaznovalni politiki, družbenih razmerah in varnostnem okolju, ki terjajo celovito prenovo krovnega zakona, ki ureja to področje. Obstoječi normativni okvir vse težje sledi realnim potrebam zaporskega sistema, kar se odraža v preobremenjenosti zavodov, kadrovski podhranjenosti ter omejeni zmožnosti učinkovitega in varnega izvrševanja kazni. Prihodnji razvoj sistema mora temeljiti na jasnem razmisleku o razmerju med zapornimi kaznimi in alternativnimi oblikami sankcioniranja. Pretirano zanašanje na zaporno kazen, zlasti pri kaznivih dejanjih z nižjo stopnjo nevarnosti, ustvarjajo pritisk na zaporsko infrastrukturo in kadre, ne da bi nujno prispevala k večji varnosti ali uspešnejši resocializaciji prestopnikov. Zato bi bilo treba v zakonodajni prenovi bistveno okrepiti vlogo alternativnih oblik sankcij, kot so delo v splošno korist, hišni zapor z elektronskim nadzorom, pogojne obsodbe z nadzorom ter druge oblike skupnostnih sankcij. Takšen premik zahteva tudi krepitev probacijske službe in tesnejšo povezavo med sodstvom, tožilstvom, izvrševanjem kazni in lokalnimi skupnostmi. Posledično je potreben sistemski pristop k razvoju programov, ki so se drugod izkazali za učinkovite, saj so številne raziskave pokazale, da kognitivno-vedenjski pristop obravnave prispeva k zmanjševanju stopnje povratništva. Uprava za probacijo tako vidi prihodnost v razvoju specializiranih individualnih in skupinskih obravnav znotraj probacije. Alternativne sankcije namreč niso zgolj „milejša“ oblika kaznovanja, temveč zahtevajo jasno strukturiran nadzorni in podporni okvir. Brez ustreznih kadrovskih, organizacijskih in finančnih virov obstaja nevarnost, da bi se alternativne sankcije izrodile v zgolj formalne rešitve brez realnega učinka. Ob tem je treba jasno poudariti, da model javno-zasebnega partnerstva pri izvrševanju kazenskih sankcij ne predstavlja ustrezne rešitve. Izvrševanje kazni zapora je izraz ene najintenzivnejših funkcij države (t.j. izvrševanja represivne oblasti) in kot takšno ne more biti predmet tržnih ali profitnih logik. Izkušnje iz tujine kažejo, da privatizacija zaporov pogosto vodi v konflikte interesov, zmanjševanje standardov obravnave in povečana varnostna tveganja, kar je z vidika nacionalne varnosti nesprejemljivo. Hkrati je treba poudariti, da storilci kaznivih dejanj niso samo odgovornost zaporskega in probacijskega sistema. Potrebno je pristopiti k oblikovanju strategije sodelovanja sistema izvrševanja kazenskih sankcij (zaporov in probacije) z drugimi deležniki v državi, torej s socialnim, zdravstvenim in izobraževalnim sistemom. Ob tem je seveda pomembno, da se strategija tudi uresničuje v praksi in da ne ostane zgolj in samo pri besedah. Celovita sprememba krovnega zakona bi morala zato slediti načelu, da je izvrševanje kazenskih sankcij javna, strokovno vodena in varnostno občutljiva dejavnost, ki mora ostati v izključni pristojnosti države. Reforma mora nasloviti vprašanja kadrov, infrastrukture, obravnave zaprtih oseb, alternativnih sankcij in nadzora nad izvajanjem kazni kot medsebojno povezan sistem, ne pa kot ločene probleme. Če zakonodajna prenova ne bo pravočasna in celostna, obstaja resno tveganje, da bo sistem izvrševanja kazenskih sankcij postal ozko grlo kaznovalne politike ter dejavnik, ki bo dolgoročno negativno vplival tako na notranjo varnost kot na zaupanje javnosti v delovanje pravne države. Prihodnost tega področja zato zahteva politični pogum, strokovno utemeljene rešitve in jasno zavedanje, da učinkovit zaporski sistem ni strošek, temveč naložba v varnost in stabilnost družbe.
Pripravil: dr. Rok Hacin, izredni profesor na Fakulteti za varnostne vede, Univerze v Mariboru
