Ob dnevu šole smo v telovadnici pred učiteljskim zborom in dijaki prikazali, kaj smo se v okviru borilnih veščin naučili. Za demonstracijo sem izbral dva devetnajstletna mladeniča, ki sta že imela vsak po pet let redne vadbe in sta predstavljala najnaprednejšo skupino. Eden izmed njiju je izvedel napad z brco proti glavi, drugi pa je napad prestregel in prvega s tehniko pometanja, z višine približno metra in pol zrušil na plavajoči parket.
V hipu se je v telovadnici začutil val šoka – parket se je stresel, nekaj učiteljic je vidno pobledelo, ena je celo omedlela. Vprašujoči pogledi so bili uprti v fanta, ki je treščil ob tla. A ta se je zelo hitro pobral in se postavil v položaj za nadaljevanje akcije – brez poškodb in brez šoka. Z njegovega vidika akcija ni bila nič posebnega – bila je le del njegove vsakodnevne rutine. Njegovo telo je vajeno padcev, njegov živčni in motorični sistem sta trenirana za obvladovanje tovrstnih situacij.
Ta dogodek razgalja bistveno razliko v toleranci na stres med treniranimi posamezniki in tistimi, ki take priprave nimajo. Občinstvo, nevajeno takšnih prizorov, je dogodek zaznalo kot zelo travmatičen, ker ga ni znalo umestiti v lastne telesne sposobnosti in v ustrezen gibalni kontekst.
Seveda imajo ljudje pravico do rahločutnosti – toda njihova senzibilnost ne more biti standard za postavljanje norm v dejavnostih, na katere se ne spoznajo. Zato je ključnega pomena, da družba – in še posebej pravo – ne presoja borilnih spopadov in trening le-teh, skozi prizmo povprečnega gledalca, temveč s pomočjo strokovnega znanja o tem, kaj se v telesu in možganih človeka v stresni situaciji dejansko dogaja. In kakšna je moč in vzdržljivost športnega borca. Ta razkorak med zaznavo in realnostjo ni le epistemološki problem – lahko postane tudi pravna in etična zabloda.
Kako športni borec v borilnih veščinah ustvari vzdržljivo, eksplozivno in močno telo? In v ozadju še nadpovprečno senzibilen nevrološki aparat? Na kakšen način športnik pride do psihološke moči za boj, za neposreden fizični spopad z najmočnejšimi na svetu? Začne se s sistematičnim delom v športnih klubih, v še pred pubertetnem obdobju otroka. Starši predhodno preverijo, kateremu trenerju gre zaupati in potem se v trenerjevo delo ne vpletajo več. Od tam dalje trenerji gradijo otrokove rutine, ki so nujne za uspešno športno kariero. Gre za delovne rutine, psihološke rutine, športne rutine itd.
- Delovne rutine
Red, točnost, spoštovanje urnikov, sposobnost vztrajanja tudi takrat, ko motivacija ni prisotna. Tu se vzpostavlja delovna etika: sposobnost, da vsak dan znova vstopiš v napor, tudi ko ni aplavza.
- Gibalne in fiziološke rutine
Skozi učenje pravilnih borbenih tehnik in skozi njihovo ponavljanje, se razvijejo natančni motorični vzorci, ki počasi postanejo avtomatizirani. Telo postopno postaja eksplozivno, vzdržljivo, močno in elastično, saj se trenira po načelih progresivne obremenitve, funkcionalne moči in energetske ekonomije. Vzporedno se oblikuje živčni sistem: nevro-mišična koordinacija, hitra reaktivnost, preciznost, anticipacija. Treningi razvijajo nevrološko ostrino, saj mora borec prepoznavati gibe nasprotnika v delčkih sekunde.
- Senzorno-zaznavne rutine
Zelo zgodaj se začne urjenje v vizualni pozornosti, taktilnem občutku, orientaciji v prostoru, zaznavi premika težišča, hitrosti, časa in razdalje. Te zaznave so pogosto intuitivne – potekajo mimo racionalne analize, kar pomeni, da športnik deluje v načinu avtomatske zaznave in reakcije.
- Psihološke rutine
Otroci se učijo obvladovati napetost, frustracijo, strah, pritisk, razvijajo borbenost, samoregulacijo, disciplino in notranjo moč. Tu pride do razvoja notranje stabilnosti, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin, temveč temelji na občutku, da zmoreš prenesti težo boja – tako fizičnega kot psihološkega.
- Moralne in etične rutine
Vrhunski borec ni le dober tekmovalec – je tudi človek z integriteto. Že zgodaj se začne vzgajati spoštovanje do nasprotnika, zavedanje moči, samokontrola, ponižnost in čast. Prav te vrednote ločijo resnično vrhunske borce od zgolj brutalnih pretepačev.
- Taktične in strateške rutine
Učijo se brati nasprotnika, predvidevati namene, izkoriščati slepe pege (padci pozornosti), tempirati napad, zavajati, menjati ritme. Itn.
- Specialne vaje in trenerski prijemi
Športnikova telesa morajo biti maksimalno vzdržljiva za nasprotne napade, za padce, za reševanje. Zato borci poleg običajnih vaj za eksplozivnost, delajo še vaje za specifiko borilnega športa. Trenerji utrjujemo njihovo mišičevje z metanjem nekaj kilogramske medicinke v različne dele njihovega telesa. S to vajo se krepi mišični steznik in organizem postane manj občutljiv na udarce. Pri karateju lahko trenerji, kadarkoli v času treninga – nepričakovano torej, sprožijo udarec s pestjo v vitalno točko, v področje trebuha ali prsi. To je varovancem vnaprej predstavljena rutina, s katero se krepi njihov mišični steznik in skrajšuje se reakcijski čas – hitra prepoznava nenadnega napada in aktiviranje stabilizatorjev trupa. In v nevrološkem smislu – pridobivanje anticipacije. Trenerji tudi permanentno posegamo v držo in v izvajanje tehnike, če opazimo napake v izvedbi, še posebej, če varovanci niso avdio ali vizualni tipi – torej jim je treba do prepoznanja napake pomagati kinestetično, z udarcem roke ali vadbene palice, ki je trenersko orodje, ki smo ga mnogi trenerji v borilnih športih prevzeli po gimnastičnem vzoru.
Iz predstavljenih postavk je jasno, da mora biti trener ali več njih, vrhunski strokovnjak v različnih znanstvenih disciplinah – ne le v dotičnem športu. Takšni trenerji so redki, kot so redke tudi olimpijske medalje. Tudi športnikov organizem, njegova vztrajnost in njegov notranji nevrološki sistem mora vsemu slediti. Naštete rutine so temelj – dostopne so vsakomur, ki vstopi v resno športno vadbo. Toda tisti, ki premikajo meje – tisti, ki se borijo z najboljšimi na svetu – imajo nekaj več. Nekaj, kar ne piše v priročnikih. Nekaj, kar še ni prišlo v učbenike.
Faktor X – neulovljivo jedro vrhunskosti
To je faktor X – skupek trenerjevih skrivnosti, tehničnih inovacij, psiholoških prijemov in nevroloških fines, ki jih strokovna literatura pogosto beleži z desetletnim zamikom. Dokler je tekmovalec še aktiven, se te metode ne razkrivajo. To je razumljivo. Na najvišji ravni so tudi treningi oziroma priprave na pomembne tekme, znotraj trenerjevega zaupnega kroga. Trenerji, ki so razvili določeno mentalno pripravo, zaporedje vaj ali način prenosa fokusa, tega ne delijo. Ne še. Vrhunski šport ni le fizični in tehnični napor – je tudi psihološka operacija. In tu nastopi druga plat trenerjevega dela: ciljna manipulacija psihološkega stanja športnika. Beseda »manipulacija« se morda sliši trdo, vendar je v kontekstu vrhunskega športa nujna. Na dan tekme, ko so vse sposobnosti že izgrajene, prihaja v ospredje mentalna razpoložljivost borilnih vzorcev. Vse, kar je bilo natrenirano, se mora v odločilnem trenutku tudi aktivirati. Zgodi se tudi, da znanje ostane »zaklenjeno« – da se kljub pripravi ne izrazi. Zato mora trener športnika pripeljati do točke, kjer njegovo telo deluje brezhibno, um pa je osredotočen, stabilen in povsem predan nalogi.
Za dosego tega se uporablja vse – od ritualov, dotikov, prikritih sugestij, čustvenih izzivanj, ustvarjanjem mikrostresa, do nenadnih aktivacij agresivnosti (tudi klofut ali stiskanja in lasanja zatilja), s katerimi se aktivirajo nižje in hitrejše možganske strukture – ustvarja se bojni fokus. Gre za vklop stanja, v katerem športnik ne dvomi, ne analizira, ne zmrzne – temveč eksplodira v silovito akcijo. Vrhunski trener je zato vodnik med športnikovim telesom in njegovo zavestjo. Njegova naloga ni le uriti, temveč svojega varovanca tudi voditi skozi nevrološko in psihološko divjino pred bojem – do meje, kjer se strah pretvori v energijo, dvom v ostrino, in zbranost v napad.
V luči te kratke predstavitve obžalujem, da se je ob zadnji aferi kar nekaj medijskih strokovnjakov s pomanjkljivim strokovnim znanjem lotilo komentiranja nečesa tako specifičnega kot so trenerski pristopi v borilnih športih. Anekdota z začetka teksta jasno kaže, da imajo športniki v borilnih športih, ne le močan mišični steznik, ampak so vsi po vrsti bolečinsko desenzibilizirani. In njihove akcije ter trenerski tretmani ne morejo biti predmet presoje visoko senzibilnih ljudi. Zato izjave kot so »ničelna toleranca do psihičnega in fizičnega nasilja« izrečene s strani »strokovnjakov« s titulami ali celo s strani uradne judo zveze, ki je očitno klonila pod pritiskom medijskega stampeda in »kulture odpovedi«, delujejo zelo amatersko in zgrešijo bistvo borilnega športa: Zdržati vse fizične in psihološke pritiske ter jih preobraziti v zdravo agresivnost in v okviru športnih pravil premagati nasprotnika. Poglejte si vse naše judoistične nosilke olimpijskih medalj. Vse po vrsti so poslovno uspešne in sproščene, komunikativne osebnosti. Naj jih naštejem, Urška Žolnir, Lucija Polavder, Tina Trstenjak, Ana Velenšek in nazadnje še Andreja Leški. Vse so zmogle pustiti športno agresivnost na tatamijih in so v post športnem življenju povsem normalne osebe. To je jasen znak, da se je v njihovem športno tekmovalnem obdobju delalo prav.
Avtor: Rado Krušič je mojster borilnih veščin, raziskovalec in publicist
Uvodna fotografija: Pixabay
