Katere države so v zadnjih letih najbolj varne turistične destinacije?
Svetovni gospodarski forum vsako drugo leto pripravi Poročilo o konkurenčnosti držav na področju turizma in potovalne industrije v katerem analizira 141 držav. Države ocenjuje na 14 področjih in eno od teh področij je tudi Varnost v turizmu. Po indeksu varnosti v turizmu je v letu 2015 prvih 10 držav na svetu Finska, Katar, Arabski Emirati, Islandija, Avstrija, Luxemburg, Nova Zelandija, Singapur, Oman in Portugalska. Slovenija med 141 državami zaseda 14 mesto in je med evropskimi državami na 6 mestu, takoj za prej omenjeno Finsko, Islandijo, Avstrijo, Luxemburgom, Portugalsko ter Švico. V poročilu vsako državo na področju varnosti v turizmu ocenjujejo na podlagi 5 samostojnih kriterijev in sicer: ekonomski stroški, ki jih ima gospodarstvo in država zaradi terorizma, kriminala in nasilja, stopnje zaupanja v učinkovitost policijskih sil, stopnje verjetnosti terorističnega napada in stopnjo samomorilnosti. Zagotovo je zanimiv podatek, da je Slovenija po stopnji tveganja za teroristični napad leta 2015 ocenjena kot najbolj varna država med 141 državami na svetu, po kriteriju minimalnih ekonomskih stroškov zaradi grožnje terorizma pa je boljša zgolj Finska. Tudi v raziskavi Global peace index, ki jo izvaja Inštitut za ekonomijo in mir (The Institute for Economics and Peace – IEP) in v kateri merijo stopnjo miru med 163 državami na svetu, je Slovenija leta 2016 uvrščena na 10 mesto in pred njo so med državami EU zgolj Islandija, Danska, Avstrija in Portugalska. Države, ki jih v ospredje postavlja Svetovni gospodarski forum in Inštitut za ekonomijo in mir, so torej države, ki jih lahko ocenjujemo kot najbolj varne države za turiste in popotnike. Dejstvo pa je, da se lahko zaradi enega samega varnostnega dogodka, stopnja varnosti za turiste v posamezni destinaciji korenito spremeni.
Koliko po vašem mnenju pomembno vpliva delovanje nacionalno-varnostnega sistema na sam turizem v določeni državi?
Na percepcijo varnosti v posamezni državi poleg učinkovitosti delovanja nacionalno-varnostnega sistema, vpliva tudi stopnja vladavine prava, delovanje pravne države, sodstva, zdravstvenega varstva in vseh ostalih državotvornih organov. Kako delujejo sistemi v državi, ki je bila žrtev terorističnega napada, naravne katastrofe ali pa jo je prizadela epidemija je tisto, kar ocenjujemo potencialni turisti, ko se odločamo za potovanje in seveda odločilno vpliva na prihode tujih turistov. Če primerjamo primer Egipta in Francije, katerima je turizem pomembna gospodarska panoga, vidimo, da se turisti, kljub zmanjšanemu tveganju ne vračajo v Egipt, medtem ko za turizem v Franciji, teroristični napadi niso imeli katastrofalnih posledic. Turisti percepirajo Francijo kot državo v kateri delujejo vsi njeni sistemi in je sposobna zagotoviti varnost, medtem ko je Egipt, v katerem ne delujejo instituti pravne države, v kateri ni zaupanja v varnostne sile, skorajda izginil iz turističnega zemljevida. Zanimiv je tudi primer Izraela, kjer obstaja velika stopnja tveganja terorističnih napadov, pa imajo turisti očitno vseeno zaupanje v njene varnostne sile in sistem delovanja države, saj se trendi prihodov tujih turistov vsako leto povečujejo.
Kateri elementi ogrožanja delovanja in razvoja turistične dejavnosti so v zadnjih letih najbolj prisotni v Svetu in Evropi?
V Evropi predstavljajo varnostna tveganja predvsem teroristične grožnje in naravne katastrofe, kot so potresi, poplave ali pa izbruhi vulkanov. Samo spomnimo se, kako je leta 2010 izbruh vulkana Eyjafjallajokull na Islandiji ustavil skoraj celoten letalski promet nad severno Evropo. Tudi v svetu omenjena tri varnostna tveganja najbolj vplivajo na turizem. Obenem pa ne smemo pozabiti tudi na druga varnostna tveganja, kot so zdravstvene krize v obliki epidemij in pandemij, primer ptičje gripe v Aziji, kriminal in nasilje v Mehiki in nekaterih državah južne Amerike, državljanske vojne v Severni Afriki, različne industrijske nesreče, kot je bila jedrska nesreča v Fukushimi leta 2011. Vedno večje tveganje predstavljajo posledice podnebnih sprememb, ki se kažejo v obliki orkanov, kjer je bil v preteklih letih izpostavljen Mehiški zaliv ali pa cunamijev, zagotovo še nismo pozabili katastrofalnih posledic, ki jih je cunami povzročil leta 2008 v Indoneziji in Tajski in zahteval več kot 240.000 smrtnih žrtev, med njimi je bilo veliko število prav turistov.
Ali obstajajo kakšne raziskave, koliko teroristični napad v določeni državi ali mestu vpliva na upad turizma?
Na Fakulteti za turistične študije Turistica smo izvedli raziskavo o vplivu terorizma na turizem, pri kateri smo merili prihode turistov na destinacije, ki so bile v zadnjih 15 letih tarče terorističnih napadov. Terorizem predstavlja resno globalno grožnjo, ter s sabo prinaša strah, uničenje, žrtve, politične in ekonomske spremembe. Varnost je v sodobnem času ena od ključnih kriterijev pri odločanju za potovanje in dopust. Teroristični napadi nedvomno vplivajo na določeno regijo, saj turisti spremenijo ciljno destinacijo, kar pa ne pomeni, da so prenehali potovati. Turisti pri odločanju o destinaciji, hotelu ali transportu upoštevajo tri kriterije: ceno, kakovost in varnost. Če varnostna situacije na turistični destinaciji ni stabilna, potem je to osrednji kriterij za odločitev o potovanju. Še tako ugodne cene in visoka kvaliteta storitev ne bosta prepričala turiste, da bodo obiskovali nevarno destinacijo.
V zaostrenih varnostnih razmerah se turisti raje odločajo za bližnje destinacije, kot za oddaljene. Dosedanje izkušnje kažejo, da imamo turisti slab spomin in kmalu po umiritvi razmer spet začnemo obiskovati destinacijo, ki je bila tarča terorističnega napada . V raziskavi smo preučevali vpliv terorističnega napada na prihode turistov na destinacijo (državo) v kateri se je zgodil teroristični napad. Preučevali smo destinacije na različnih delih sveta v zadnjih 15 letih: New York (2001), Bali (2002), Madrid (2004), London (2004) Tunizija (2005), Istambul (2011), Bangkok (2015). Preučevali smo podatke o prihodih turistov 3 leta pred napadom, v letu napada in 3 leta po napadu ter spremljali trende. Ugotovili smo, da ne moremo pavšalno govoriti o zmanjšanju turistov na proučevanih destinacijah, kjer so se zgodili teroristični napadi. Na nekaterih destinacijah je kljub terorističnemu napadu število turistov še vedno naraščalo, medtem ko na drugih destinacijah prvo leto pa napadu število turistov za malenkost upade, nato pa v naslednjih letih ponovno narašča. Na proučevanih destinacijah torej teroristični napadi niso negativno vplivali na prihode turistov, obenem pa je tudi potrebno poudariti, da lahko v tem obdobju zaznavamo nenehne in izrazite svetovne trende povečevanja potovanj. Turizem v zadnjih 15 letih zgolj pridobiva, saj vedno več ljudi potuje, ne glede na varnostna tveganja.
Kako dojemamo varnost nekega kraja, je odvisno tudi od tega, kako potujemo: če smo sami, si upamo več, če z družino, imamo višje zahteve po varnosti. Značilno je tudi, da varnost dojemamo v odvisnosti od oddaljenosti. O tem imamo nazorno izkušnjo iz časov vojne na Hrvaškem, ko smo Slovenci hodili letovat v Istro, Dalmacijo, jadrali smo mimo Zadra, ko so tam padale bombe, Američan pa si zaradi vojne v Jugoslaviji ni upal priti v Evropo. Enako se je zgodilo z napadi v Parizu in Bruslju, saj so videli Kitajci, Avstralci ali Japonci te kot napade v Evropi in ne napade v Franciji in Belgiji. Raziskava je odprla pomembno vprašanje na katerega bi bilo potrebno odgovoriti in sicer, kakšna je bila nacionalna struktura turistov pred in po napadih. Ali se je po napadih povečalo število turistov iz regije ali je ostala struktura enaka? To bo zagotovo izziv pri nadaljnji raziskavi o vplivu terorističnih napadov na turizem določene destinacije.
Ali po vašem mnenju subjekti turističnih organizacij v Sloveniji na področju preventive dovolj dobro sodelujejo z ostalimi subjekti varnostnega sistema?
Sodelovanje turističnih organizacij z varnostnimi službami v Sloveniji poteka na zelo različnih nivojih. Zagotovo je primer dobre prakse na regionalnem nivoju sodelovanje Policijske uprave Koper s turističnimi subjekti na Primorskem v času turistične sezone. V okviru sodelovanja je vsako leto pred začetkom sezone organizirana okrogla miza oziroma posvet, kjer se obravnavajo aktualna varnostna vprašanja in izmenjajo informacije in stališča. Na posvetu poleg policije sodelujejo tudi različni deležniki v turizmu: lokalna turistična organizacija, hotelirji, turistične agencije, gostinci, Portoroško letališče, Marina, Fakulteta za turistične študije in nenazadnje lokalna skupnost. Na lokalnem nivoju poteka konstruktivno sodelovanje na področju zagotavljanja varnosti pri različnih športnih in kulturnih dogodkih, ki potekajo v času turističnih sezon in imajo obeležje turistične prireditve.
Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami dobro varnostno situacijo na področju kriminala in splošne javne varnosti. Dejavnikov za takšne razmere je veliko, želel pa bi izpostaviti izjemno uspešno obliko policijskega dela, ki sistemsko še vedno obstaja, operativno pa izgublja na svoji veljavi in jo imenujemo »v skupnost usmerjeno policijsko delo«. Gre za pokrivanje lokalnih skupnosti s strani policista, ki so ga v preteklosti poimenovali kar »rajonski« policist oziroma uradno vodja policijskega okoliša. Njegova temeljna vloga je bilo preventivno delo in zbiranje informacij v okviru sodelovanja in pogovorov z občani, lokalno skupnostjo, lokalnimi nevladnimi organizacijami, šolami, vrtci in podjetji na njegovem »rajonu«. Policist je tako praktično poznal celotno dogajanje v lokalni skupnosti in je znal tudi preventivno svetovati. Če bi imeli v predelih Pariza in Bruslja, ki jih lahko imenujemo tudi »geta«, v zadnjih 20-30 leti vzpostavljen inštitut v skupnost usmerjenega policijskega dela, potem verjamem, da bi bila tveganja terorističnih napadov v teh mestih mnogo manjša. To obliko policijskega dela, ki jo v zadnjih 15 letih intenzivno promovirajo v državah zahodne Evrope z izrazom »Community policing«, poznamo v Sloveniji že od 50 let prejšnjega stoletja. Na žalost se tudi v Sloveniji, zaradi kadrovske podhranjenosti Policije, zmanjšuje operativni pomen te oblike policijskega dela. Ko so se ustanavljala občinska in mestna redarstva je bila njihova vloga mišljena predvsem kot oblika preventivnega organa, ki bi razvijal različne oblike preventivnega dela na področju varnosti.
Na žalost pa se je izkazalo, da občine mestne in občinske redarje uporabljajo večinoma za sankcioniranje in polnjenje občinskih proračunov. Ne pomnim, kdaj bi nazadnje v medijih prebral primer preventivnega dela občinskih in mestnih redarjev, kar je velika izpuščena priložnost za področje varnosti. V zadnjem obdobju zaznavamo korenite spremembe in trende povečevanja pooblastil občinskim in mestnim redarjem. Nesorazmerno in brez slehernih analiz, se povečujejo njihova pooblastila na področju uporabe prisilnih sredstev, plinskih razpršilcev in fizične sile, ki jih uporabljajo proti občanom, kar seveda nima nobene povezave z preventivnim delom. To priča zgolj o tem, da tudi država razume njihovo vlogo, kot vlogo izključno represivnega organa, še zdaleč pa ne prvenstveno preventivnega organa. Zamujena je bila priložnost, da mestni in občinski redarji od policije prevzamejo štafeto preventivnega dela v lokalnih skupnostih. Glede na trenutne trende, gre verjetno zgolj samo še za vprašanje časa, kdaj bo država mestnim in občinskim redarjem podelila pooblastilo za uporabo strelnega orožja. Ko ljudje nek organ prepoznajo kot izključno represivni organ, mu zelo težko zaupajo in prav to se je v Sloveniji zgodilo na področju občinskega in mestnega redarstva.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
