Svojo profesionalno kariero ste ves čas gradili na področju notranjih zadev, in sicer ste se leta 1991 zaposlil v Policiji, kjer ste opravljali najprej naloge v uniformirani policiji, od leta 1996 do 2010 pa v Sektorju kriminalistične policije v Kopru, kjer ste kot višji kriminalistični inšpektor vodili oddelke za organizirano, gospodarsko in splošno kriminaliteto. Kako bi ocenili stanje na področju preprečevanja kriminalitete, s katero se je policija soočala takrat in s katero se sooča danes?
V času, ko sem začel svojo kariero v Policiji leta 1991, je bila Slovenija v procesu osamosvajanja, kar je pomenilo številne spremembe tudi na področju notranjih zadev. Takratno stanje na področju kriminalitete je bilo precej drugačno kot danes, tako glede pojavnih oblik kot tudi glede zakonodaje, organiziranosti in opremljenosti policije. V 90. letih smo se v veliki meri soočali s t. i. klasično kriminaliteto, torej kaznivimi dejanji zoper premoženje in nasilnimi kaznivimi dejanji oziroma krvnimi delikti. Zaznani so bil tudi že zametki resnega organiziranega kriminala, ki je pridobival na moči, predvsem na področju prepovedanih drog, trgovine z orožjem, organizirane prostitucije, ponarejenega denarja ter tihotapljenja ljudi. Poleg tega smo beležili tudi že prve preiskave t. i. korupcijskih deliktov v ožjem pomenu. Te oblike kriminalitete so bile pogosto posledica prehoda iz nekdanjega družbeno-političnega sistema v tržno gospodarstvo in odprtost meja. Policija je takrat delovala v precej zahtevnih pogojih.
Danes se kriminaliteta kaže v drugačni, bolj kompleksni obliki. Klasična kriminaliteta se je zmanjšala, medtem, ko so v ospredje stopile sodobne oblike kaznivih dejanj, kot so kibernetska kriminaliteta, gospodarska, finančna in korupcijska kriminaliteta ter mednarodni organizirani kriminal. Poleg tega so se povečala tudi tveganja, povezana z migracijami, terorizmom, kibernetskimi grožnjami, pojavom številnih novih vrst prepovedanih drog, medvrstniškim nasiljem in spletnimi goljufijami, kakor tudi kriminaliteto povezano z zlorabo evropskih javnih sredstev. Policija se v teh razmerah sooča s potrebo po stalni modernizaciji, pravočasnemu prilagajanju zakonodaje novim oblikam kriminalitete, okrepljenem sodelovanju z mednarodnimi institucijami ter razvoju specializiranih znanj in naprednih tehnologij.
Kriminaliteta v 90. letih je bila tako bolj lokalna in fizična, danes je bolj digitalna, prefinjena in globalna. V obeh obdobjih pa je bil ključ do uspešnega preprečevanja kriminalitete učinkovit in strokoven pristop policije, ki se mora znati prilagajati aktualnim razmeram in novim oblikam ogrožanja varnosti.
Izkušenj s preiskovanjem organiziranega kriminala, ekstremnega nasilja, terorizma, gospodarskega kriminala, korupcije, krvnih in seksualnih deliktov ter drugih najtežjih oblik kriminalitete vam ne manjka. Prav tako ste sodelovali v številnih domačih in tujih policijskih operacijah oziroma preiskavah. Kakšen model delovanja je po vašem mnenju in izkušnjah lahko najbolj uspešen proti tovrstnim kaznivim dejanjem? (ustrezna zakonodaja, dovolj motiviranega kadra, tehnična sredstva, dobro plačani preiskovalci, modeli policijskega dela, ki jih pozna tujina in pri nas še ne obstaja, politična volja itd?)
Na podlagi dolgoletnih izkušenj z delom v kriminalistični policiji in sodelovanjem v različnih preiskavah lahko rečem, da pri preiskovanju najtežjih oblik kriminalitete ni enega samega učinkovitega modela delovanja. Uspešnost temelji na prepletu več ključnih dejavnikov, ki morajo biti med seboj usklajeni in dolgoročno vzdržni. Seveda pa je uspešno odkrivanje in dokazovanje zahtevnih kaznivih dejanj, velikokrat odvisno tudi od znanja, izkušenj, idej, zlasti pa truda ter entuziazma, ki ga posamezni preiskovalci vložijo v konkretno policijsko preiskavo. Zato pa morajo ti imeti na voljo tudi ustrezna »orodja«, torej v prvi vrsti primerne normativne rešitve. Sodobna zakonodaja je namreč temelj vsake uspešne preiskave kaznivega dejanja, kjer ima v začetni, najzgodnejši fazi preiskave, ključno vlogo policija.
Zakonodaja mora omogočati učinkovita preiskovalna pooblastila (npr. prikrite preiskovalne ukrepe, učinkovito mednarodno sodelovanje, zasege premoženja nezakonitega izvora ipd.), ki morajo biti primerljiva z ureditvami v drugih državah. Seveda mora zakonodaja ob tem zagotavljati tudi ustrezno varovanje človekovih pravic in pravne varnosti, tako žrtev kot storilcev. Žal ima trenutno slovenska policija v primerjavi z nekaterimi drugimi, razvitimi državami zelo omejene zakonske okvirje pri izvajanju določenih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so ključni za uspešno odkrivanje in dokazovanje najhujših deliktov. Osebno menim, da gre v tej zvezi trenutno za »akuten problem«, ki se izkazuje tudi na učinkovitosti slovenske policije v boju zoper najtežje oblike kriminalitete. Odkrivanje in preiskovanje te kriminalitete, brez ustreznih normativnih okvirjev na področju prikritih preiskovalnih ukrepov in učinkovitega mednarodnega sodelovanja, je v današnji moderni, digitalni družbi v bistvu nemogoče ali vsaj močno omejeno. Npr. že sama komunikacija med kriminalnimi združbami danes praktično ne poteka več po klasičnih komunikacijskih povezavah, ampak po različnih kriptiranih povezavah in družabnih omrežjih, kjer pa ima policija zelo omejene možnosti prestrezanja tovrstne komunikacije. Nedvomno pa gre v tej zvezi izpostaviti tudi različne tipe kazenskih postopkov, ki so v veljavi v različnih sosednih državah in v povezavi s tem tudi različne dokazne standarde, različne časovne omejenosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, različne pravne interpretacije instituta »določljivosti osebe«, kakor tudi različne roke hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, kar resno vpliva na uspešnost preiskav mednarodno organiziranih (resnih) kriminalnih združb.
Strokoven, izkušen in motiviran kader je prav tako ključen. Preiskovanje kompleksnih kaznivih dejanj zahteva preiskovalce z visoko stopnjo specializacije, znanja in integritete. Zato je nujno vlagati v stalno usposabljanje, zagotavljati kadrovsko stabilnost ter omogočati jasno in spodbudno karierno pot.
Nedvomno se slovenska policija v tem trenutku sooča tudi z edinstvenim izzivom oziroma vprašanjem, kako pri policistih povrniti občutek pripadnosti? Konkurenčno nagrajen sistem in delovni pogoji, ki omogočajo, da se najbolj usposobljeni kadri zadržijo v sistemu, so izjemno pomembni. Preiskovalec, ki dela na najzahtevnejših primerih, mora imeti za to ustrezno plačilo, podporo ter možnost poklicnega razvoja. V strokovni in laični javnosti velikokrat beremo o t. i. kariernem sistemu v policiji, vendar pa smo žal vse pogosteje priča primerom zasedbe najzahtevnejših delovnih mest v policiji, ki jasno dokazujejo, da bo moralo do resnične sistemske vzpostavitve kariernega sistema, preteči še veliko časa. In po moji skromni oceni je tudi to eden izmed razlogov, ki botrujejo trenutni kadrovski podhranjenosti slovenske policije, zlasti pa že zdavnaj »izpuhtelemu« občutku pripadnosti.
Nenazadnje pa tudi politična volja in širša družbena klima močno vplivata na učinkovitost organov odkrivanja in boj proti najtežjim oblikam kriminalitete. Brez jasne podpore vodstva države, neodvisnega pravosodnega sistema in zaupanja javnosti je vsak napor lahko kratkoročen ali celo neučinkovit. Ravno učinkovitost policije, ki je pomemben gradnik individualne in nacionalne varnosti, ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic in temeljih svoboščin, je namreč zelo pomemben segment delovanja vsake pravne države.
Leta 2010 ste se zaposlil na Ministrstvu za notranje zadeve, Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, kjer v nazivu sekretar vodite Sektor za sistemsko usmerjanje in nadzor policije. Kakšne naloge ima sektor in koliko oz. kako lahko vpliva na učinkovito delo policije?
Sektor za sistemsko usmerjanje in nadzor policije, ki ga vodim od leta 2014, že 25 let deluje kot osrednja organizacijska enota Direktorata za policijo in druge varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve. Odgovorna je za celovit in sistematičen nadzor nad nalogami in pooblastili policije, z jasnim poudarkom na zakonitosti, strokovnosti in spoštovanju človekovih pravic. Sektor je že od ustanovitve zavezan k zagotavljanju, da policija svoje naloge opravlja odgovorno, zakonito in skladno z najvišjimi etičnimi standardi, s čimer prispeva k javnemu zaupanju in zakonitosti policijskega dela.
Sektor pokriva vse ključne vidike policijskega dela. Naši uslužbenci izvajajo redne, izredne in ponovne nadzore, katerih cilj je oceniti zakonitost in skladnost policijskih aktivnosti z varstvom človekovih pravic. Posredno sektor izvaja nadzorno dejavnost tudi prek t. i. zahtev za poročanje, v okviru katerih se ocenjujejo posamezni policijski postopki. Policisti imajo namreč z zakonom predpisana številna pooblastila, s katerimi včasih tudi zelo globoko posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je za učinkovito in zakonito delovanje sistema notranje varnosti ključno, da je njihovo delo podvrženo ustreznim nadzornim mehanizmom. Sicer pa sektor pripravlja tudi ključne dokumente, kot so temeljne usmeritve za izdelavo srednjeročnega načrta razvoja in dela policije, letne usmeritve, ki se nanašajo na izdelavo letnega načrta dela policije in posamične usmeritve, s katerimi ministrstvo določa operativne prednostne naloge slovenski policiji. Naše usmeritve omogočajo, da se policija učinkovito prilagaja trenutnim varnostnim izzivom, obenem pa ohranja osredotočenost na dolgoročne strateške cilje notranje varnosti. Poleg tega opravljamo tudi številne aktivnosti s področja normativne dejavnosti, sodelujemo v različnih medresorskih delovnih skupinah, pripravljamo in usklajujemo različne odgovore ministrstva zunanjim institucijam ter izvajamo druge strateške naloge s področja notranjih zadev. V zadnjem obdobju se aktivno vključujemo tudi v izobraževalni proces policije, vse z namenom strokovnega in zakonitega izvajanja policijskih pooblastil in nalog.
Naš vpliv na delo policije ni neposreden v smislu operativnega vodenja, temveč sistemski, strateški in nadzorni. Prek usmeritev in predlogov izboljšav vplivamo na to, da policija deluje v skladu z zakonodajo, da je pri tem učinkovita, transparentna ter odgovorna javnosti. Ključno pri tem je tudi sodelovanje z drugimi deležniki, tako znotraj ministrstva kot tudi z drugimi državnimi organi. Sodelavci Sektorja za sistemsko usmerjanje in nadzor policije so visoko usposobljeni strokovnjaki s področij policijskega, ustavnega, kazenskega in prekrškovnega prava ter drugih področij notranjih zadev, ki si s svojim delom vsakodnevno prizadevajo za dvig strokovnosti dela policije in posledično zagotavljanje splošne varnosti ter zaupanja v pravno državo. Stopnja zaupanja v pravno državo je namreč pogojena tudi z učinkovitostjo državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in zagotavljajo pregon tistih, ki nezakonito posežejo v pravno zavarovane pravice drugih.
Leta 2021 vas je Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje imenoval v naziv predavatelja višje šole (Policijska akademija), in sicer za predmeta kazensko procesno pravo ter osnove kriminalistike. Kako pomembno je za policijsko delo oz. za vse bodoče policistke in policiste znanje s področja kazenskega procesnega prava in kriminalistike?
Policija je nosilec aktivnosti v t. i. policijskem predkazenskem postopku. Upoštevaje kazensko procesno doktrino mora ob podani najmanjši stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja ter zberejo potrebni dokazi za uspešen pregon. To je ena temeljnih nalog (poslanstvo) policije, ki je opredeljena tako v kazensko procesni, kot v policijski in drugi zakonodaji. V fazi odkrivanja, zlasti pa v začetni fazi preiskave kaznivega dejanja, ima namreč policija ključno vlogo in kot taka predstavlja pomembno institucijo pravne države ter z njo povezane nacionalne in individualne varnosti. Za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ima na voljo številna procesna in varnostna pooblastila, s katerimi pogosto zelo intenzivno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. V strokovni javnosti te policijske aktivnosti uvrščamo v sklop t. i. policijske preiskave, ki se prične ob že omenjeni zaznani najmanjši stopnji suma, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje in zaključi z zaključnim dokumentom (kazenska ovadba ali poročilo), ki ga policija pošlje državnemu tožilcu. V vsem tem času policija izvaja številne aktivnosti in pooblastila v predkazenskem postopku, katerih namen je odkritje storilca kaznivega dejanja, pridobitev dokazov ter uspešna izvedba nadaljnjega kazenskega postopka. Pooblastila, ki jih policisti samostojno uporabijo v (policijskem) predkazenskem postopku ali na podlagi usmeritev državnega tožilca, ki je gospodar (»dominus litis«) predkazenskega postopka, pa morajo v prvi vrsti temeljiti na strogih zakonskih predpostavkah, sicer so lahko dokazi, ki jih v tej fazi pridobijo predmet izločitve v nadaljnjem postopku. To pa še zlasti velja v primerih, ko policija za pridobitev le-teh globoko poseže v osebnostne pravice posameznika, pri čemer je stopnja posega v te pravice pogojena s predhodno podano stopnjo verjetnosti oziroma dokaznim standardom.
Že iz zgoraj opisanih pravno teoretičnih izhodišč je jasno, da je poznavanje kazenskega prava in kriminalistike, ki med drugim vključuje tudi metode ter tehnike samega preiskovanja, izredno pomembno za zakonito in strokovno opravljanje policijskih nalog. V mislih imam seveda predvsem poznavanje pooblastil v t. i. policijskem predkazenskem postopku oziroma policijski preiskavi, saj je lahko v nasprotnem primeru ves trud, ki ga policisti vložijo v odkritje storilca in pridobivanje dokazov, zaman. Tu je še zlasti potrebno izpostaviti dobro poznavanje tistih pooblastil in preiskovalnih dejanj, ki jih policija pogosto opravi že v zgodnji fazi preiskave kaznivega dejanja (npr. hišna in osebna preiskava, zaseg predmetov, ogled kraja kaznivega dejanja) ter morajo biti opravljena po strogih formalnih predpostavkah, sicer so tako pridobljeni dokazi lahko v nadaljnjem kazenskem postopku izločeni. Nadalje je potrebno poudariti, da policija pri preiskavi kaznivih dejanj pogosto posega tudi v ustavno zavarovano osebno svobodo posameznika, kar predstavlja enega izmed (naj)invazivnejših posegov države v ustavno zagotovljene osebnostne pravice, posledično pa mora biti policijski odvzem prostosti izveden ob strogih pogojih in po postopku, ki ga določa kazensko procesni zakon. V nasprotnem primeru je namreč odvzem prostosti lahko nezakonit, to pa nima za posledico le ekskluzije pridobljenih dokazov, ampak tudi kazensko in delovno pravno odgovornost policista, ki je nezakonito posegel v osebno svobodo. Posebno mesto v fazi policijske preiskave pa ima tudi pridobivanje t. i. testimonialnih dokazov, kjer mora policija med drugim dosledno spoštovati tudi enega izmed temeljnih jamstev kazenskega postopka, tj. privilegij zoper samoobtožbo, do česar pa je seveda zavezana tudi pri pridobivanju drugih (materialnih) dokazov. Tu pa so seveda tudi različni prikriti preiskovalni ukrepi, ki jih tožilec oziroma preiskovalni sodnik odredi za odkrivanje in preiskavo najtežjih deliktov, policija pa mora poleg poznavanja metodike in taktike tovrstnega delovanja, dosledno spoštovani zakonske prepovedi ter omejitve, ki izhajajo iz izdanih tožilskih oziroma sodnih odredb. Sicer pa morajo policisti zelo dobro poznati tudi druga pooblastila v predkazenskem postopku, s katerimi sicer ne tako intenzivno posegajo v osebnostne in druge pravice posameznika (npr. zbiranje obvestil, pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, omejitev gibanja, fotografiranje oseb, odvzem prstnih odtisov ter ustne sluznice ipd.), kljub temu morajo biti ta izvedena v skladu z zakonskimi predpostavkami in pravili kriminalistične stroke. Kot sklepno je potrebno izpostaviti tudi, da je za vse predhodno opisano ključno, da policist pozna tudi vsaj teoretične osnove mešanega modela kazenskega postopka, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji, saj je to ključno za razumevanje posameznih segmentov le-tega in vloge, ki jo ima policija v predkazenskem postopku. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, da poznavanje (vsaj osnov) kazenskega prava ni pomembno le za policiste, ki se prioritetno ukvarjajo s preiskavo kaznivih dejanj, temveč za vse policiste. Vsak policist je namreč, upoštevaje policijsko zakonodajo, dolžan ukrepati vedno, ko zazna nezakonito dejanje ali nevarnost, ki ogroža življenje zdravje, osebno varnost ali premoženje ljudi, in to neglede ali je v službi ali ne. Zato je poznavanje kazensko procesnega prava in kriminalistike izredno pomembno za zakonito in strokovno opravljanje temeljnih policijskih nalog.
Kot gostujoči predavatelj tudi predavate na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani, in sicer predmet kazensko procesno pravo, katerega nosilec je doc. dr. Miroslav Žaberl. Glede na vaše področje, kjer ste tudi zagovarjali doktorsko disertacijo s področja kazenskega prava, poleg tega pa ste tudi mojster borilnih veščin (juda), kakšno je vaše stališče do silobranske prakse, je ustrezno urejeno ali bi lahko v sodne primere vključili tudi druge strokovnjake, torej psihologe, nevrologe, psihiatre in druge profile?
Silobran je institut kazenskega prava, ki izključuje drugi element kaznivega dejanja – protipravnost. Gre za dejanje, ki sicer izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, a je kljub temu skladno s pravom. Naš Kazenski zakonik ureja institut silobrana, kot obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Obramba, izvršena v silobranu, mora biti tudi sorazmerna z intenzivnostjo napada. V praksi pa se pogosto pozablja, da se silobran lahko izvrši tudi na pasiven način – to pomeni, daj ni nujno, da je obramba vedno aktivna oziroma napadalna. V zadnjem času je v strokovni javnosti zaslediti polemike, da sodna praksa pri presoji obstoja instituta silobrana redko vključuje strokovnjake, kot so psihologi, psihiatri in borilni strokovnjaki, ki bi lahko pomembno prispevali k oceni psihofizičnega stanja napadenega in presoji, ali je bil odziv pravno dopusten. Tudi sam sem mnenja, da so tovrstni pomisleki sicer upravičeni, vendar moramo biti pri tem previdni. Sodišče je namreč tisto, ki mora presoditi, ali je bil odziv napadenega skladen s splošnimi »silobranskimi« določbami, torej ali je šlo za protipraven napad in istočasno obrambo, ter ali je bila obramba sorazmerna in nujna. Poleg tega mora presoditi, ali dejanje napadenega sploh izpolnjuje pogoje silobrana. Zakon o kazenskem postopku tudi ne nalaga sodišču obvezne uporabe sodnih izvedencev pri ugotavljanju psihofizičnega stanja napadenega, zato velja načelo proste presoje dokazov, ki sodniku omogoča, da sam presodi, katere dokaze bo izvedel na glavni obravnavi in ali bo angažiral sodnega izvedenca. Naloga sodišča je, da pri presoji krivde (v primeru domnevno prekoračenega silobrana) ugotovi ali se je napadeni zavedal posledic svojih dejanj. V primeru, da se zaradi izrednega psihofizičnega stanja (npr. stresa, strahu, šoka) ni mogel zavedati posledic in je bila zato obramba nesorazmerna z napadom, se lahko krivda izključi, napadeni pa je lahko oproščen. Ugotavljanje psihofizičnega stanja storilca sodi torej pod tretji element kaznivega dejanja – krivdo, in tu bi bila dobrodošla pogostejša vključitev strokovnjakov kot so psihologi, psihiatri, strokovnjaki s področja borilni veščin ipd. Predvsem slednji imajo posebna znanja tudi glede neposredne izvedbe samoobrambnih ukrepov. Npr., samoobramba pri tehnikah juda ali ju-jutsa, predstavlja enega ključnih principov teh borilnih veščin, katerega cilj je v obrambi racionalno uporabiti moč/agresijo nasprotnika na način, da ne pride do poškodb. V bistvu gre pri tem za eno od dveh osnovnih načel juda, t. i. »Seiryoku Zenyo«, ki pomeni »optimalna uporaba energije« ali »dobra uporaba telesa in duha« (slednje izhaja že iz pomena izraza »judo«, ki v prevodu pomeni »mehka pot«). Zaradi tega je vključitev omenjenih strokovnjakov še zlasti pomembna v primerih, ko je zaradi domnevno prekoračenega silobrana, prišlo do poškodb. Sicer pa je pri ugotavljanju dejanskega stanja največkrat ključnega pomena tudi odgovor na vprašanje ali sta bila napad ter obramba istočasna, torej ali je podan eden izmed temeljnih pogojev (elementov) za zakonitost silobrana. In tudi to presojo bi bilo koristno dopolniti tudi z vidika psihološke in borilne stroke, ki ima do konkretnega primera morebiti nekoliko drugačen pogled kot izključno pravna stroka. Namen silobrana je namreč omogočiti obrambo določenih kazenskopravnih dobrin (življenje, telesna celovitost ipd.), zato je za natančno ugotovitev dejanskega stanja v posameznem primeru ključno, da sodišče v okviru zakonsko določenih možnosti izkoristi vse razpoložljive strokovne vire in s tem zagotovi celovito ter pravično presojo.
Portal Varensvet E: info@varensvet.si
