Ste profesor praktičnega pouka samoobrambe in mojster borilnih veščin. Več kot štirideset let trenirate, raziskujete in razvijate različne pristope k borbam, samoobrambi in osebni rasti. Ste ustanovitelj Tenkido borilne veščine, ki je kombinacija različnih tehnik borilnih veščin, osredotočena na praktično samoobrambo, funkcionalno zaščito in učinkovito odzivanje v stresnih situacijah. Tenkido v okviru njegovih metod vključuje uporabo različnih tehnik, ki temeljijo na realističnem pristopu k obrambi, ter poudarja tako fizično kot tudi mentalno pripravo na konfliktne situacije. Ste ustanovitelj podcasta FajterSI in priznanja “Bojevnik”, s katerim želite povezati in izpostaviti najboljše posameznice in posameznike v slovenskem prostoru borilnih veščin. Na srednji šoli, kjer delate, dijake ne pripravljate zgolj na fizične izzive, temveč tudi na notranjo stabilnost. Kako danes mladi doživljajo potrebo po samoobrambi in kako se zavedajo pomena lastne varnosti?
V današnjem svetu, kjer se vsak dan srečujemo z različnimi izzivi in tveganji, je osebna varnost postala ena najpomembnejših vrednot. Znanje samoobrambe ni le veščina, ki jo pridobimo za zaščito sebe v primeru fizičnega napada, temveč tudi simbol samozavesti, neodvisnosti in pripravljenosti na nepredvidljive situacije. Znanje samoobrambnih veščin nam omogoča, da se zaščitimo pred nevarnostmi, ki nam grozijo na ulici, v javnih prostorih ali celo v domačem okolju. Včasih se lahko znajdemo v situaciji, ko je edina možnost za ohranitev življenja ali zdravja, učinkovito ukrepanje in zavrnitev agresije. Ko poznamo osnovne tehnike in strategije samoobrambe, smo bolj pripravljeni na takšne situacije, kar nam daje občutek varnosti in kontrole. To pa spodbuja tudi našo samozavest, saj vemo, da imamo orodje, s katerim lahko ukrepamo v kritičnih trenutkih. Velikokrat mi dijaki prvih letnikov v uvodni uri povedo, da trenirajo različne tekmovalne borilne veščine in da se bi z njimi znali obraniti pred morebitnim napadom. To je vsekakor pohvalno in pomembno, saj jim tak trening lahko pomaga povečati samozavest, izboljša fizično kondicijo in nauči osnovnih tehnik zaščite. Vendar pa je pomembno, da se zavedajo tudi ene najpomembnejših stvari: obstaja velika razlika med športom in realno situacijo na ulici. Športne borilne veščine, kot so karate, judo, taekwondo ali boks in ostale podobne, imajo svoja pravila, sodnike in določene okvirje. V teh športnih disciplinah je cilj, da tekmovalec s tehničnimi potezami in strategijo doseže točko ali zmago, hkrati pa je vse pod nadzorom sodnika, ki prekine tekmo, ko je situacija nevarna ali če je to potrebno. Poleg tega so v športu nasprotniki običajno enake starosti, enakega nivoja usposobljenosti in brez orožja. Vse to omogoča varen način tekmovanja, a hkrati ustvarja določene okvirje, ki niso prisotni v resničnih nevarnih situacijah na ulici. Na ulici ni sodnika, ki bi prekinil napad, ni pravil, ki bi ga omejevale, in situacija je lahko povsem nepredvidljiva. Napad lahko izvajajo en ali več napadalcev, lahko uporabijo orožje, kot so nož, palica ali celo kakšna druga nevarna orodja. Poleg tega pogosto napadalci nimajo nobenih zadržkov, so agresivni, brezobzirni in pripravljeni uporabiti vse, kar je na voljo, da dosežejo svoj cilj. To pomeni, da so potrebne veščine, ki niso omejene na tehnično izvedbo, temveč vključujejo tudi hitro razmišljanje, prilagajanje situaciji in osnovno presojo nevarnosti. V tej realnosti ni prostora za odlašanje, preveč razmišljanja ali čakanje na popolno izvedbo tehnike. Potrebno je biti prilagodljiv, vnaprej razmišljati o možnih scenarijih in imeti osnovno predstavo, kako se učinkovito zaščititi, čeprav vemo, da ni 100-odstotne garancije. Vsaka situacija je edinstvena, zato je pomembno, da se tudi v treningu osredotočimo na praktično in realistično usposabljanje, ki bo pomagalo prepoznati nevarnost in ukrepati hitro, odločno ter učinkovito. V svoje izobraževanje poleg klasičnih samoobrambnih tehnik, ki bazirajo predvsem na nekakšnem refleksnem odzivu telesa na fizični napad, vključujem tudi:
- Strategijo: Razvoj strategije in taktike pred bojem, ob upoštevanju lastnih sposobnosti, slabosti nasprotnika in okoliščin.
- Prilagajanje: Sposobnost prilagajanja taktike glede na spremembe v situaciji ali odzive nasprotnika med borbo.
- Izvedbo: Učinkovita uporaba naučenih tehnik, premikov in strategij v praksi med bojem.
- Kontrolo: Nadzor nad situacijo in nasprotnikom ter iskanje priložnosti za uspeh.
Seveda pa vsakršno znanje borilnih veščin, tudi če ni popolno, vsekakor šteje in je dobrodošlo. Vsaka veščina, ki povečuje samozavest, omogoča boljše ravnanje v stresnih situacijah in pomaga v primeru nevarnosti, je vsekakor dragocena. A ključno je razumeti, da je obvladovanje športnih tehnik le del celotne slike varnosti na ulici. Prava priprava vključuje tudi razumevanje realnosti, zavest o nevarnostih, hitro presojo situacije in predvsem osebno odgovornost, da se v primeru nevarnosti znajdemo v čim boljši poziciji. Mladi se zelo dobro zavedajo, da so lahko v nevarnosti pred napadi, nasiljem ali drugimi oblikami ogroženosti, še posebej v urbanih okoljih, kjer je več ljudi in več možnosti za tveganje. Skoraj dnevno so informacije o incidentih in nevarnostih dostopne prek medijev in socialnih omrežij, kar še povečuje njihovo zavest o pomembnosti zaščite. Razumejo, da je poznavanje in obvladovanje samoobrambnih veščin ključno za njihovo varnost. Učenje le teh jim daje samozavest, da se lahko učinkovito zaščitijo v primeru nevarnosti, hkrati pa jim omogoča tudi boljšo presojo situacij in preprečevanje morebitnih konfliktov. Poudarjanje pomena samoobrambe jim pomaga razvijati tudi samozavest in zavest o lastnih pravicah, kar je pomembno za njihovo varno in odgovorno življenje. Današnja družba se premalo zaveda, kako pomembno je znanje samoobrambnih veščin za mlade, saj igrajo ključno vlogo tako v njihovem psihofizičnem razvoju, kot tudi v zagotavljanju njihove osebne varnosti in samozavesti. Moje mnenje je, da bi morali po zgledu Japonske tudi v Sloveniji vključiti predmet samoobrambe v obvezni šolski program srednjih šol, vsaj dve leti, saj bi to pomembno pripomoglo k večji varnosti in samozavesti mladih.
Leta 2024 ste ustanovili komisijo FajterSI, ki podeljuje nacionalno priznanje za izjemne dosežke v borilnih veščinah v Sloveniji. Kakšni so dejanski kriteriji po katerih izbirate prejemnike priznanja ”Bojevnik”?
Vsako leto se v Sloveniji podeljujejo priznanja za izjemne dosežke v različnih borilnih bojevniških veščinah in kljub temu, da se te tradicionalno podeljujejo že vrsto let, doslej še ni bilo takega, ki bi združeval vse borilne veščine. Zato je prišlo do ideje, da bomo podelili prvo in edino priznanje, ki vključuje posameznike vseh borilnih bojevniških veščin, brez izjeme in ki ni odsev zgolj uspeha na tekmovanjih, temveč priznavanje vztrajnosti in etičnih vrednot, ki so tako nepogrešljive v današnji družbi. Priznanje “Bojevnik”, ki ga podeljuje aktiv FajterSI poudarja raznolikost in izjemnost posameznikov, ki so posvečeni različnim borilnim tehnikam, od klasičnih do sodobnih in s tem bogatijo slovensko borilno skupnost. V Sloveniji se z borilnimi bojevniškimi veščinami ukvarja več kot dvajset tisoč ljudi, ki pridobivajo svoje znanje v različnih klubih in skupaj tvorijo eno najmnožičnejših skupin. Strokovno komisijo zastopa pet članska komisija, ki jo sestavljajo mojstri različnih borilnih veščin in poznavalci le teh, iz različnih koncev Slovenije. Po predhodnem predlogu in točno določenih kriterijih komisija izglasuje kandidata ali kandidate za priznanja, v nekaterih kategorijah je namreč možnih več dobitnikov priznanj.
Kategorije in kriteriji za priznanja:
- Najvišje je priznanje za življenjsko delo v borilnih-bojevniških veščinah (starost minimalno 70 let, 50 in več let ukvarjanja z borilnimi veščinami).
- Priznanje za dolgoletno delo in delovanje v borilnih-bojevniških veščinah (starost minimalno 60 let, 40 in več let ukvarjanja z borilnimi veščinami).
- Za izjemne dosežke v preteklem, daljšem športnem obdobju.
- Najperspektivnejši tekmovalec v preteklem letu.
Vsaka zveza predlaga svojega kandidata. Dva izmed njih po predhodnem javnem glasovanju ljudstva prejmeta priznanje. V lanskem letu so svoje kandidate predlagale: Boksarka zveza Slovenije, Kickboksing zveza Slovenije, Rokoborska zveza Slovenije, S.K.I.F. Shotokan zveza Slovenije, Fudokan zveza Slovenije, Savate zveza Slovenije in Kyokushin karate zveza Slovenije.
Kot trener in tekmovalec v borilnih športih, kakšno je vaše mnenje o silobranu oziroma obrambi pred istočasnim protipravnim napadom? Ali je takšna obramba realna in koliko, torej da čakamo napadalca, da začne z napadom in potem se človek lahko brani?
Menim, da je trenutna definicija silobrana, ki pravi (poenostavljeno), da je to tista obramba, ki je neizogibno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada, pomanjkljiva in nerazumna. Čakanje na fizično agresijo napadalca, da bi se lahko nato ustrezno branili, je lahko zelo nevarno, saj se verjetnost uspešne obrambe občutno zmanjša. Nerazumljivo je, da posameznik, ki je ustrezno usposobljen in obvlada veščine samoobrambe, ne sme uporabiti teh za zaščito sebe, svoje družine ali premoženja pred napadalcem, ki izkazuje očitne znake neposrednega napada. Nenazadnje je braniti se pravica vseh nas. Kadar nekdo grozi z fizičnim napadom in nepovabljen vstopa v naš osebni prostor, tukaj so seveda izjeme, kot na primer koncerti, vožnja z javnim potniškim prometom ipd., imamo pravico do samoobrambe. Po mojem prepričanju bi že namera za napad morala biti dovolj velik razlog za začetek uporabe samoobrambnih tehnik, seveda po predhodnem opozorilu. Težko se je učinkovito braniti, ko smo že prejeli udarce in smo do določene mere že oslabljeni ali onesposobljeni.
Prehod iz verbalnega v fizični konflikt, saj spopad ne nastane nujno nenadoma, ampak se lahko stopnjuje preko besedne konfrontacije. Kako v praksi opredeliti točko preloma, ko spor preide v fizično ogroženost?
Prehod iz verbalnega v fizični konflikt je občutljivo področje, saj je pogosto težko natančno določiti trenutek, ko se situacija spremeni iz verbalne v fizično ogroženost. V praksi je pomembno prepoznati znake, ki kažejo na stopnjevanje napetosti, ter se odzvati pravočasno, da preprečimo eskalacijo. Ključni znaki, ki lahko nakazujejo prehod v fizični napad so največkrat povečana agresivnost v besedah, kričanje, grožnje, povišan ton, stiskanje pesti itd., včasih pa napadalec ne kaže nobenega od naštetih znakov in se je potrebno zanesti na občutke. Ključno je, da osebe ne spustimo v svojo bližino in da ohranjamo varno razdaljo, na kateri se počutimo zaščiteni. To dosežemo tako, da iztegnemo obe roki proti napadalcu, kar ima nevtralno držo, ki nam hkrati omogoča hitro in učinkovito obrambo, če bi bilo to potrebno. Napad najprej poskušamo rešiti verbalno. Ohranimo mirno in samozavestno držo, poskušamo biti zbrani. Postaviti moramo jasne meje. Napadalcu povemo, da ga ne želimo v svoji bližini in da naj nas pusti pri miru. Če napadalec ignorira naša verbalna opozorila, povečamo glasnost svojih besed. Besede izbiramo premišljeno. Uporabljamo pozitivno komunikacijo in se poskušamo izogniti agresivnim ali žaljivim besedam, ki bi lahko situacijo poslabšale. Poskusimo se umakniti iz situacije, če je to mogoče. Če pa smo ujeti v kotu, smo primorani uporabiti fizično silo (tehnike samoobrambe) za svojo zaščito. Pomembno je vedeti, da vsak napada zahteva drugačen pristop!
V praksi je najpomembneje slediti svojemu občutku in biti pozoren na znake, ki kažejo, da se situacija spreminja iz verbalne v fizično ogroženost. V primeru dvoma je vedno bolje, da ukrepamo preventivno.
Ali lahko po vašem mnenju šolan borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto odziva, ali se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi?
Po mojem mnenju lahko usposobljen borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto svojega odziva do določene mere, saj je usposobljen za nadzor nad svojim telesom in čustvi ter za uporabo samoobrambnih tehnik. Vendar pa je treba upoštevati, da se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi, še posebej v stresnih situacijah, kjer se telo lahko odzove impulzivno in brez zavestnega nadzora. Zato je za učinkovito ravnanje ključno kombinirati zavestno kontrolo s pripravljenostjo na refleksne reakcije, ki se lahko pojavijo v izjemnih situacijah, kot je napad večih napadalcev ali napad s hladnim orožjem.
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
Foto: osebni arhiv
