Večina ljudi ne ve dovolj dobro, kako so nasilna dejanja pravno določena in kako se žrtve nasilnega dejanja pravno razpoznajo. To velja tudi za borilne športnike, ki so sicer v okviru svoje discipline dobro pripravljeni na tovrstne možnosti. Če napadeni prestopi mejo zakonitosti, lahko ima to zanj negativne posledice. Lahko odgovarja kazensko in tudi civilno pravno za povzročeno škodo oziroma bolečine. Na drugi strani pa lahko negotovost in pretirana zadržanost ogrozita uspešno samoobrambo. Ali po vašem mnenju lahko šolan oziroma treniran borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto odziva, ali se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi?
Vprašanje je zelo posplošeno. Implicira, da so vsa stanja nekega protipravnega fizičnega napada v osnovi enaka, kar pa ne ustreza dejstvom, zato odgovor ne more biti kratek. Osnova za vsaj zadostno jasne odgovore je primerjava (a) razmer v športnem boju na tekmovanju in (b) okoliščin fizičnih napadov izven športne arene. V čem se razlikujeta ti dve kategoriji spopadov oziroma napadov?
(a) Športni boji so zelo, zelo poenostavljene variante realnih spopadov. Ne glede na vrsto borilne discipline so v športnem, to je, tekmovalnem boju vsake od njih vse okoliščine vnaprej določene in udeležencem znane:
- Imamo po dva nasprotnika, ki se želita pomeriti, torej se oba hočeta spopasti.
- V isti tekmovalni kategoriji sta si približno enakovredna glede na njuno psihofizično borilno sposobnost in telesno težo ter enako opremljena (oblačilo, obutev, ščitniki).
- Večinoma drug drugega s prejšnjih tekmovanj akcijsko že poznata (kot nasprotnika ali/in kot gledalca), torej že nekako vesta, kaj lahko pričakujeta drug od drugega.
- Njuna ravnanja med bojem regulirajo za oba enako veljavna borilna pravila. Predvsem določajo dovoljene in prepovedane vrste akcij, kar pomeni, da je celoten izbor možnih napadov in obramb glede na sestavo in obseg obema znan.
- Vsak boj vodi sodnik (sodniški zbor), ki ocenjuje akcije in obnašanje obeh nasprotnikov in lahko prekine ali celo mora prekiniti boj, če ali kadar postane situacija (pre)nevarna.
- Imamo tudi dežurnega zdravnika, ki oskrbi borce ob manjših poškodbah in zahteva prekinitev boja ob večjih.
- Kraj, prostor, čas in trajanje vsakega posameznega boja so znani, kontrolirani in omejeni.
- Atmosferski in higienski pogoji so standardizirani – borilna površina, prezračenost, zračna vlaga in temperatura, osvetlitev.
- Imamo tudi navzočo javnost – gledalce in lahko tudi novinarje s snemalci – ki se smejo zadrževati le na določeni razdalji od borišč (urejeno z oznakami, ograjami, redarji …).
(b) V nekem realnem napadu je vse to popolnoma drugače in se bolj ali manj tudi sproti spreminja. Napadenemu je v bistvu VSE NEZNANO, tako namen in okoliščine napada, kot akcijska verziranost napadalca in njegova ev. opremljenost s kakšnimi pripomočki ali orožji. Že s tem je napadalec v neprimerljivo veliki prednosti pred napadenim, a poglejmo dalje:
- Napadalec je lahko eden, lahko pa jih je več, česar se napadeni ne more nujno takoj zavedati.
- Bistvena razlika med napadalcem in branilcem je v tem, da ima napadalec namen napasti, torej hoče spopad, branilec pa se skuša temu izogniti ali napad preprečiti oziroma onemogočiti, torej spopada noče, saj mu je vsiljen. To zelo dobro izraža sam pravni in funkcionalni pojem silo-bran!
- Tudi če po naključju napadeni napadalca ali napadalce osebno pozna, ni nujno, da ve, kaj oni namerava ali nameravajo storiti, saj je izbor načina napada praktično neomejen, četudi gre morda za napad le z golimi rokami.
- Ta negotovost napadenega se bistveno poveča ob napadu s priročnimi predmeti (planke, stoli, steklenice, jedilni pribor itd) oziroma z noži, sekirami, vilami in drugimi orodji, da o kakšnem ročnem strelnem orožju niti ne govorimo. Posledično se pomen ev. borilne izurjenosti napadenega močno omeji, saj tega v športnem boju ni.
- Ker se protipravni napad zgodi praviloma nepričakovano, lahko tudi popolnoma naključno, zanj seveda ne veljajo nobena pravila, ni ne sodnika, ne zdravnika.
- Lahko so neki gledalci, za katere pa napadeni ne more nujno vedeti, ali so na kraju dogodka naključno ali pa so morda (potencialni) podporniki napadalca, kar poveča negotovost, kako naj se brani. Tudi najbolj izkušen športni borec ni izurjen za obrambo proti večim napadalcem.
- Kraj, prostor, čas in trajanje napada določa/jo napadalec/napadalci. Lahko se zgodi kjerkoli in kadarkoli – na ulici, na šolskem dvorišču, v zaprtem prostoru, v lokalu, ob vlomu celo doma v spalnici, na mokri, zaledeneli, gramozni ali drugače nevarni površini, kje je že zdrs in padec lahko usoden, v dežju, ponoči ali pri sicer slabi svetlobi itd. Vsaka od teh okoliščin zahteva oziroma omogoča drugačen, svojstven način samoobrambe, ki je praviloma zelo različen od športnih akcij, za katere je napadeni ev. natreniran in jih je v silobranu treba hipno ad hoc prilagoditi, v kolikor jih je sploh možno uporabiti.
- Navsezadnje je lahko napad le navidezen, provokacija, da bi izzval pretirano samoobrambno akcijo in s tem upravičil nadaljni resničen napad.
Uspešnost vsiljene samoobrambne akcije je odvisna od naštetih okoliščin protipravnega realnega napada. A še zdaleč nisem zajel vseh možnih negotovosti branilca in zmanjšanja oziroma omejitve uporabnosti možnih športno borilnih izkušenj. Refleksni oziroma avtomatizirani odzivi ev. natreniranega športnega borca vsekakor izboljšujejo možnosti uspešnega izida protiakcije v primerjavi z netreniram ali borilno neizkušenim branilcem. A prednost borilne izurjenosti se da izkoristiti samo v situacijah, kjer ima napadeni pregled nad danimi okoliščinami in lahko anticipira napad. Vsako presenečenje (npr. napad od zadaj), uporaba priročnih sredstev ali noža itd., več napadalcev, neugodna oziroma nevarna površina, poledica, dež, sneg, napad med sedenjem za mizo ali med ležanjem (toliko manj med spanjem) itd., vse to bistveno zmanjša možnost uspešne reakcije in pri tem zavestne uravnave sile in vrste odziva.
Zaključek: Manj ko je stanje napada podobno okoliščinam v športnem boju – za kar je borilec natreniran – manj je možnosti za ustrezen refleksen odziv in zavestno samokontrolo reakcije na nek protipraven dejanski napad. V koliki meri so bile te okoliščine v konkretnem primeru dejansko dane, ali pa sploh ne, je stvar ocene strokovnega izvedenca in seveda upoštevanja te ocene s strani sodnika. Nikakor ni možno pavšalno trditi, da je borilna natreniranost v vsakem primeru silobrana sama po sebi prednost in s tem tudi odgovornost za ev. poškodbo napadalca.
Kakšna je razlika med obrambnim odzivom šolanega oziroma treniranega borca in posameznika, ki se zanaša le na instinkt ali morebitno preteklo travmatično izkušnjo?
Šele, ko so znane konkretne okoliščine napada – kaj vse to zaobjema sem okvirno navedel – je postavljeno vprašanje umestno, a pred tem je treba tudi ugotoviti, kako dobro je natreniran in skozi športna tekmovanja praktično usposobljen napadeni. Kot že rečeno, tudi sicer najuspešnejši športni borilec na more izkoristiti svojih pridobljenih spretnosti in avtomatizmov, če ga napad preseneti in/ali se zgodi v nenavadnih in za izrabo športno borilnih avtomatizmov neugodnih okoliščinah. V takih situacijah se možnost uspešne obrambe za trenirane in za netrenirane branilce več ali manj izenačuje in sicer toliko bolj, kolikor manj je napadeni športni borilec dejansko natreniran oziroma tekmovalno izkušen.
Ali lahko šolan oziroma treniran borec v nekaterih primerih bolje nadzira situacijo in zato nosi večjo pravno ali moralno odgovornost?
Tu me sprašujete pravzaprav, ali je v primeru prekoračenega silobrana športni borec bolj odgovoren za poškodbo napadalca kot intuitivni branilec, ker obrambna akcija ni bila istočasna in sorazmerna napadu. To sta dva pojma, s katerima se pravno omejuje pravica do silobrana. Poglejmo, kako je s tem.
Morda je temu tako v primeru, ko je samoobrambna situacija prostorsko in tudi sicer kar se da podobna napadu v športni borbi – tj., dobro viden en sam goloroki napadalec z jasnim namenom fizično napasti, na za to primerni razdalji brez kakršnihkoli ovir ali preprek, napadeni pa ima proste roke in noge, oblečen in obut tako, da ga nič ne ovira pri ekstremnih gibih. Ampak po mojem splošnem vedenju se protipravni napadi ne dogajajo pod takimi, za silobran optimalnimi (skoraj idealnimi) pogoji. V morebitnem takšnem izjemnem primeru bi morda lahko bil izurjen branilec kvečjemu so-odgovoren za napadalcu prizadejano poškodbo, in sicer le sorazmerno okoliščinam, ki so pogojevali protiakcijo. Pod kakšnim hudim stresom je napadeni in kako to omejuje oziroma kar onemogoča branilcu upoštevanje pravniških pojmov »sočasnost in sorazmernost obrambe glede na napad«, je že zelo dobro opredeljeno v reviji Nacionalna varnost (Intervju Rado Krušič, sept. 2024, 37-41). Bolj, ko se okoliščine protipravnega napada oddaljujejo od okoliščin v športni borbi, bolj je ta zahteva po sočasnosti in sorazmernosti silobrana nerealna in neuresničljiva in bolj si je za evtl. poškodbo kot posledico protiakcije protipraven napadalec sam kriv.
Krivda za posledice protipravnega napada je po definiciji vselej na strani napadalca, ne glede na to, ali jo je pri tem od intuitivnega branilca ali pa od izurjenega športnega borca tudi skupil. Brez napada pač ni samoobrambne protiakcije. Po logiki realnega (ne športnega) spopada bi moralo tako biti tudi pravno regulirano. Pri tem sploh ne bi smelo biti pomembno, ali je branilec natreniran športni borilec, ali pa to ni. Nikakor se ne bi smelo dogajati, da je napadeni obsojen vsled t.i. prekoračenega silobrana, obenem pa protipravni napadalec oproščen, ko se je že dogajalo. Naj omenim nelogično regulacijo glede na s strani branilca izzvan protipravni napad. V tem primeru je pravna krivda na strani napadenega izzivalca in če jo pri tem skupi, si je sam kriv. Velja pa tudi obratno, saj je vendar tudi napadeni (dejansko ali le navidezno, kar v stresu ogroženosti težko razlikuje) izzvan v silobran. Kar pomeni, da je potemtakem tudi protipravni napadalec izzivalec protiakcije v silobranu in si je tako sam kriv za ev. poškodbo, ki jo pri tem lahko utrpi.
Kako bi borilna stroka definirala razliko med izurjenostjo in laično reakcijo, ko govorimo o silobranu?
Izurjen športni borec je v primeru protipravnega napada pod istim psihološkim pritiskom eksistencialne ogroženosti kot vsak drug. A v športni borbi po mojih tekmovalnih in več kot 50-letnih trenerskih izkušnjah stres ne izvira iz občutka fizične ogroženosti, tudi v disciplinah ne, kjer je prizadejanje poškodbe namen borbe (napr. boks, muai thai…). Na športno borilnih tekmovanjih, vključno s popularnimi profesionalnimi dvoboji, se udeleženci praviloma na bojijo poškodb (začetniki pač še, a to kmalu obvladajo), pač pa bolj »loosing face« (izguba ugleda in samopodobe). Na tekmovanjih gre pač za športno slavo in prestiž, lahko tudi za finančne nagrade. V primeru protipravnega napada pa se vsak napadeni dejansko čuti fizično ogrožen, tudi če je izurjen športni borec in je v tem pogledu sicer zadosti samozavesten, saj mu je jasno, da sedaj pa gre zares: za potencialno izgubo imetja, zdravja ali lahko tudi življenja. Pri tem velja upoštevati dva vidika, ki brišeta razliko med izurjenostjo in laično reakcijo v silobranu.
(1) Bolj, ko se okoliščine protipravnega napada oddaljujejo od tistih (idealnih, optimalnih) v športni borbi, večji je občutek ogroženosti in s tem višja stopnja psihološkega pritiska in toliko bolj zožena zavest, kar vodi v slabši samonadzor in posledično v večjo možnost poškodovanja napadalca v somoobrambni reakciji.
(2) Manj, ko je športni borec natreniran in tekmovalno izkušen, torej manj ko je izurjen, toliko bolj se ob protipravnem napadu občuti fizično ogroženega, kar obratno sorazmerno zmanjšuje njegovo spodobnost samonadzora in ga v tem oziru izenačuje z netreniranim branilcem.
Pred leti je ena izmed civilnih družb pripravila tiskovno konferenco, na kateri so zbrani opozarjali na šokantne rezultate zlorab borilnih veščin. Kakšna je pravzaprav resnica na področju tovrstnih zlorab v Sloveniji za zadnjih 35 let?
Po mojem vedenju ni bilo nobene tovrstne civilne iniciative. Pod tem nazivom je septembra 1999 posameznik (s sklicevanjem na še eno osebo) v dopisu Ministrstvu za šolstvo in šport ter na tiskovni konferenci brez utemeljitev frontalno in neselektivno obtožil borilne športe, da naj bi vzgajali ulične nasilnike. Pri tem je uporabil hujskaški (danes bi rekli sovražni) besednjak, ki spominja na poročila z bojišč: število mrtvih, ki so bili napadeni in ubiti, se strmo vzpenja; zločinski primeri nadomeščanja strelnega orožja; grozoviti uboji civilistov; današnji in bodoči ubijalci nemočnih in nedolžnih žrtev; spreminjanje psihosocialnih lastnosti vseh, ki so vključeni v urjenje borilnih veščin itd.
Tu ne omenjam imena avtorja, saj bi mu tako le pripomogel k (ponovni) medijski pozornosti, kar je očitno bil pravi namen njegovega napada na borilne veščine. Takrat je bil še kar uspešen, saj so naši tiskani mediji z bombastičnimi naslovi povzemali njegove popolnoma deplasirane, izmišljene, lažne obtožbe o masovnih ubojih. Dokazov za to ni bilo nobenih. Niti enega. Res je takrat v medijih opisan uboj, ki ga je zakrivil nek deviantni nasilnik in nekdanji gojitelj ene od borilnih veščin, a le-te v uboju dejansko ni uporabil. Tako ne takrat, ne kdajkoli kasneje ni znan noben primer, ki bi kakorkoli ustrezal avtorjevim trditvam.
Na nevzdržne, absurdne obtožbe o masovni zlorabi borilnih veščin sem se kot dolgoletni trener (od 1969) in predavatelj predmeta Karate in sorodne discipline ter sokoordinator izbirnega programa Borilni športi na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani (od 1996) moral odzvati v imenu vseh borilnih športov in veščin. Po objavi moje podrobne zavrnitve vseh lažnih navedb (danes bi rekli temu »fake news«), na katero se je v svojem odgovoru na omenjeni dopis sklicevalo tudi Ministrstvo za šolstvo in šport, se avtor ni več oglasil. Kar je le še dodaten dokaz o njegovem takratnem zlonamernem zavajanju javnosti na račun borilnih športov.
Kdo je Rudolf Jakhel v borilnih športih?
Po akademski izobrazbi arhitekt-urbanist (dipl. ing. arh) z doktoratom iz sociologije in ekonomije (dr. rer. pol., Nemčija) ter mednarodnimi strokovnimi izkušnjami v Nemčiji, USA in Guyani (J. Amerika). Sicer pa eden od pionirjev slovenskega karateja (od 1968) z bogato športno zgodovino: kot gojitelj, uspešen tekmovalec (zvezni absolutni viceprvak in prvi Slovenec v zvezni reprezentanci s 3. mestom na Evropskem prvenstvu 1971), mednarodni trener, sodnik in publicist, popularizator in iniciator preko 100 karate klubov doma in po Evropi, avtor knjige »Moderni športni karate« v več prevodih, nosilec odprtega razvojnega projekta »Racionalizacija v karate športu« (od 1971), univerzitetni predavatelj in iniciator programa Borilni športi na Fakulteti za šport, Univerze v Ljubljani (od 1996), častni član in imetnik zlate plakete Karate zveze Slovenije, raziskovalec, član Pedagoške sekcije Mednarodnega znanstvenega združenja za borilne veščine in športe na Univerzi Rzeszow, Poljska (IMACSSS, od 2012), karate mojster najvišje stopnje pri nas, 10. Dan, z naslovom »hanshi« (2019, Idokan, Rzeszow, Poljska), prvi prejemnik priznanja »FajterSI« za življenjske dosežke v borilnih športih (2024).
Foto: arhiv FajterSI
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
