Kot vodja projekta VARNA ŠOLA od leta 2016 v Sloveniji in kot organizator 7. konferenc na temo varnosti in nenasilja v šolah, me zelo skrbi, kako se v Sloveniji lotevamo tovrstne problematike. Kaj smo v Sloveniji na področju varnosti v šolah zadnjih 10 let naredili in kaj na tem področju dejansko delamo? Ali imamo na tem področju nacionalni strateški dokument, iz katerega bi bilo vse to razvidno? Kaj na tem področju delajo občine, da bi bile šole čim bolj varne? Kaj na tem področju delajo vodstva šol? Koliko občin je naredilo celovito analizo stanja v šolah in sprejelo načrt za vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal osnovno varnost zaposlenim in učencem? Vprašanj je torej veliko, jasnih odgovorov pa verjetno bolj malo.

S področjem varnosti v šolah bi se na nivoju občin moral nekdo aktivno ukvarjati, spremljati stanje in biti v pomoč ravnateljem, ki so odgovorni za varnost v šolah. Mladih varstvoslovcev oz. strokovnjakov za varnostna vprašanja, ki bi se kot zaposleni na občinah lahko na tem področju specializirali je v državi dovolj, potrebno je samo vzpostaviti sistem, ki jim bo omogočil delo na tem področju. Tovrstni strokovnjaki bi lahko prav tako izvajali ozaveščanje in izobraževanje po šolah, ter krepili močno in varno lokalno skupnost, katere pomemben del so tudi šole. Policija ima na tem področju zaradi pomanjkanja kadra velike izzive s proaktivnostjo, da bi bila lahko, kot del sistema izobraževanja in ozaveščanja mladih o varnostni kulturi vsakodnevno prisotna po šolah.

Osnovni pokazatelj, kako šole skrbijo za varnost, torej vidimo že ob prihodu v šolo, kako (ne)odgovorno šola skrbi za varnost, nam kažejo številne šole, ki so prosto dostopne vsem, torej tudi tistim, ki imajo slabe namene. Preventiva je namreč zelo pomembna, če bodo vrata odprta, bodo lahko vstopili tudi tisti z slabimi nameni, sicer bi šli drugam. Enako je pri videonadzoru oz. kamerah, ki imajo močno preventivno vlogo, saj storilci gredo raje drugam, če vidijo, da so nekje kamere.

Skratka, za odgovoren pristop k zagotavljanju ustrezne varnosti v šolah je potrebno začeti pri ustanoviteljih šol, ravnateljih, zaposlenih v šolah, starših in skupnosti, kot celoti. Prva in osnovna naloga je, da se naredi celovita analiza stanja varnosti v šolah po občinah, in da se na podlagi te analize začne postavljati sistem varnosti v šolah, ki bo zagotavljal osnovne elemente varnosti. Seveda pa tukaj ne govorimo o tem, da bi v šole morali postavljati detektorje kovin in oborožene varnostnike, saj že mehki pristopi lahko zelo učinkujejo. Celovit varnostni sistem, ki mora delovati, da nekdo sistematično skrbi zanj, ozaveščanje, znanje o varnosti in preventiva so namreč najmočnejše orožje za varno šolsko okolje, kot za lokalno skupnost.

Andrej Kovačič                                                               E: andrej.kovacic@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixabay

Dijak, ki naj bi načrtoval napad naj bi zadevo zaupal nekomu izmed njegovih vrstnikov in ta naj bi informacijo predal naprej in tako je prišlo do ukrepov, da je šola zadevo predala policiji in dijaka suspendirala.

Ob tem je potrebno povedati, da je fant pravilno ukrepal, ko je z zadevo seznanil odrasle, saj je v primeru, da bi prišlo do dejanskega napada preprečil, da bi prišlo do žrtev. Tovrstne primere je potrebne vedno vzeti zelo resno in odgovorno. Ne sme se pa pozabiti, da je lahko fant, ki je zadevo predal naprej v nevarnosti in bo potreboval določeno mero zaščite pred morebitnim maščevanjem.

Delo v šolah je zadnje desetletje vse prej kot romantično. Z velikim občudovanjem spremljamo delo ravnateljev in ravnateljic, ki so sicer v večini. Za tovrstne vodje še sicer ne vem ali so pogumni, s tem ko v teh časih prevzemajo odgovornost za varnost v šolah ali se tega sploh ne zavedajo. To pa mislim predvsem zaradi vprašanj, kako skrbijo za varnost in kaj na tem področju dejansko naredijo. To se sicer da ugotoviti zelo hitro, pa vendar sem mnenja, da je v večini šol za varnost premalo narejeno in se sistem premakne šele takrat, ko pride do resnih varnostnih dogodkov oz. dejanskih žrtev. Potrebno pa je seveda pohvaliti vse tiste vodje šol, ki se zavedajo tovrstne problematike in ki na tem področju zelo sistematično in odgovorno delajo. Takšni vodje lahko mirno spijo, če lahko temu tako rečemo, saj bodo lahko v primeru, da bi prišlo do resnega varnostnega dogodka na šoli, predstavili vse aktivnosti in ukrepe, ki so jih izvajali in jim nihče ne bo mogel nič očitati. Varnost pa seveda ni mogoče zagotoviti 100% nikomur in nikjer. Je pa seveda velika razlika med tem, da smo pri tem sistematični in da naredimo resnično vse, kar je mogoče narediti za varnost, ali da mislimo, da smo naredili vse, kar lahko naredimo. 

Pogosto je tudi zmotno prepričanje, da je varna šola tista šola, ki nima varnostnih dogodkov oz. tovrstnega registra, ker dogodkov ni. Ravno nasprotno, šola, ki ima evidentirane vse varnostne dogodke in ukrepe, ki jih je pri tem izvajala, ima področje varnosti pod nadzorom in se ve kaj se v šoli dogaja, da lahko ukrepa in načrtuje izboljšave. V primeru, da registra varnostnih dogodkov ni, da ni sistematičnega in odgovornega pristopa, posledično pripelje do tega, da takšni šoli težko rečemo, da je varna šola, če podatki o varnostnih dogodkih v šoli ne obstajajo oz. so pomanjkljivi. Glede na to, da gre za visoko dinamično okolje, kjer se dnevno zelo veliko dogaja je povsem normalno, da je na dnevni ravni nekje od 5-10 varnostnih dogodkov različnega tipa. Seveda večja kot je šola, več je lahko teh dogodkov. Pri tem pa je pomembno ali se varnostni dogodki iz leta v leto povečujejo, ostajajo na enakem številu ali se zmanjšujejo. Temu primerno mora šola načrtovati aktivnosti in ukrepe na področjih, ki so najbolj problematični, da lahko vzdržuje sprejemljivo stanje varnosti v šoli.

Varnost v šolah in v skupnosti nasploh je med najbolj pomembnimi vrednotami. Tiste, ki mislijo, da temu ni tako, pozivamo, da se prebudijo, preden bo prepozno. Izobraževanje na tem področju, znanje o varnosti, zavedanje varnostne kulture in preventiva so najboljše orožje za varno okolje in skupnost in enako je tudi v šolah. Teme o varnosti bi morali čim bolj sistematično vključevati v vzgojo in izobraževanje, saj brez varnega okolja ni varne skupnosti, ni psihološke in fizične varnosti in družbenega napredka.

Andrej Kovačič, Vodja IVK projekta in koncepta Varna šola od leta 2016     

E: andrej.kovacic@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixaby

Dijak, ki naj bi načrtoval napad naj bi zadevo zaupal nekomu izmed njegovih vrstnikov in ta naj bi informacijo predal naprej in tako je prišlo do ukrepov, da je šola zadevo predala policiji in dijaka suspendirala.

Ob tem je potrebno povedati, da je fant pravilno ukrepal, ko je z zadevo seznanil odrasle, saj je v primeru, da bi prišlo do dejanskega napada preprečil, da bi prišlo do žrtev. Tovrstne primere je potrebne vedno vzeti zelo resno in odgovorno. Ne sme se pa pozabiti, da je lahko fant, ki je zadevo predal naprej v nevarnosti in bo potreboval določeno mero zaščite pred morebitnim maščevanjem.

Delo v šolah je zadnje desetletje vse prej kot romantično. Z velikim občudovanjem spremljamo delo ravnateljev in ravnateljic, ki so sicer v večini. Za tovrstne vodje še sicer ne vem ali so pogumni, s tem ko prevzemajo odgovornost za varnost v šolah ali se tega sploh ne zavedajo. To pa mislim predvsem zaradi tega, kako skrbijo za varnost in kaj na tem področju dejansko naredijo. To se sicer da ugotoviti zelo hitro, pa vendar sem mnenja, da je za varnost v šolah premalo narejeno in se sistem prebudi šele takrat, ko pride do dejanskih žrtev. Potrebno pa je pohvaliti vse tiste vodje šol, ki se zavedajo tovrstne problematike in ki na tem področju zelo sistematično in odgovorno delajo. Takšni vodje lahko mirno spijo, če temu tako rečemo, saj bodo v primeru, da bi prišlo do resnega varnostnega dogodka na šoli, predstavili vse aktivnosti in ukrepe, ki so jih izvajali in jim nihče ne bo mogel nič očitati. Varnost pa seveda ni mogoče zagotoviti 100%, nikomur in nikjer. Je pa seveda velika razlika med tem, da si pri tem sistematičen ali zgolj prepuščen stanju duha v šoli in skupnosti. 

Pogosto je zmotno prepričanje, da je varna šola tista šola, ki nima varnostnih dogodkov oz. tovrstnega registra. Ravno nasprotno, šola, ki ima evidentirane vse varnostne dogodke in ukrepe, ki jih je pri tem izvajala ima področje pod nadzorom in se ve kaj se v šoli dogaja, da lahko ukrepa in načrtuje izboljšave. V primeru, da registra varnostnih dogodkov ni, da ni sistematičnega in odgovornega pristopa, posledično pripelje do tega, da takšni šoli težko rečemo, da je varna šola, če podatki o dogajanju v šoli ne obstajajo. Glede na to, da gre za zelo dinamično okolje, kjer se dnevno zelo veliko dogaja, si lahko predstavljate, kako pester bi lahko bil register varnostnih dogodkov.

Varnost v šolah in v skupnosti nasploh je med najbolj pomembnimi vrednotami. Tisti, ki misli, da temu ni tako, ga pozivamo, da se prebudi in da se izobražuje na tem področju, kajti znanje o varnosti, zavedanje varnostne kulture in preventiva je najboljše orožje za varno okolje in enako je v šolah. Teme o varnosti bi morali čim bolj vključevati v vzgojo in izobraževanje, saj brez varnega okolja ni varne skupnosti, brez varne skupnosti pa ni razvoja.

Andrej Kovačič, Vodja IVK projekta Varna šola                       E: andrej.kovacic@varensvet.si

Tokrat se to ni zgodilo tam daleč stran, v Ameriki, kjer so takšni prizori bolj pogosto, skoraj nekaj normalnega. Normalnega?  Razmišljam o starših, ki so izgubili otroke v tej tragediji. Razmišljam o starših fanta, ki verjamem, da je klical na pomoč, vendar nihče tega ni opazil oz. vzel njegov klic na pomoč dovolj resno. Razmišljam o vrstnikih, ki so pokazali neizmeren pogum, ko so z svojimi dejanji želeli preprečiti še hujšo tragedijo in so pri tem morali umreti. Ali so res morali umreti?

Ponovno in prevečkrat morajo žal umreti ljudje, mladi ljudje, otroci. Bolečina staršev, ki so izgubili svoje otroke, je zelo huda, težko si predstavljam, sicer bolje, da ne. Ob tem se sprašujem, koliko takšnih in podobnih fantov še spi, razmišlja, planira, ali jih šola, starši in skupnost sploh prepozna? Ali jih lahko prepozna? Kako jih lahko prepozna?

Takšen dogodek bi po moji oceni lahko preprečili tisti, ki so vedeli, da je hudo, da fant potrebuje pomoč, da se nekaj v fantu dogaja. Sicer bo podrobna preiskava pokazala, kaj vse se je dogajalo v ozadju, kaj so dejanski razlogi zato, kar se sicer ne bi smelo zgoditi, vendar se je. Verjamem, da je fant nekomu zaupal svojo namero in da se ta ni zgodila na klik.

Ob vsem zapisanem pa nikakor ne smemo pozabiti na strelno orožje, s katerim je fant prišel v šolo. Na odgovornost staršev, ki strelno orožje posedujejo in da ga hranijo na način, ki onemogoča nepooblaščen dostop do tega orožja. Tudi v tem primeru je nekaj zatajilo. Piše, da sta oče in fant skupaj hodila na strelišče?

Daleč od tega, da bi morali otroke staršev, ki strelno orožje doma posedujejo imeti v šolah v posebni skrbi. Čeprav priznam, da mi je to danes ob tem dogodku prišlo na misel. Varnost ali svoboda, oboje težko gre skupaj!

Starši in naši otroci imajo pravico, da je šola varen kraj za vse, ki jo obiskujejo. Da je šola varen kraj, pa je potrebno izvajati veliko aktivnosti. Nihče si ne želi, da bi kdo nad otroci ali učitelji izvajal nasilje, še manj, da bi v šoli moral kdo celo umreti. Tokrat smo ponovno izgubili vsi, starši otroke, otroci starše, kolegi svojega sodelavca v zasebnem varovanju.

Razmišljam, razmišljam, in verjamem, da razmišljajo tudi starši otrok in odgovorni za varnost v šolah, ki so vsaki dan znova na preizkušnji. Jutri bo novi dan,  naj bo bolj varen in boljši!

Andrej Kovačič                                                                          E: andrej.kovacic@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixabay

Osrednji dogodek je povezoval David Sluga.

Foto: Vlado Pirc

Vodja programsko organizacijskega odbora Andrej Kovačič je pozdravil udeležence in odprl konferenco. V svojem nagovoru je poudaril pomen partnerskega sodelovanja vseh, da bomo pri zagotavljanju varnosti lahko čim bolj uspešni za voljo naše varne skupne prihodnosti. Prav tako je izrazil pobudo, da bi morali sprejeti nacionalno strategijo o zagotavljanju varnosti v vrtcih in šolah. Na ta  način bi med drugim pomagali vrtcem in šolam, ki si zaslužijo najvišje varnostne standarde, da bi se lažje spopadali z izzivi na področju varnosti in nenasilja. Slovenija je po statistiki sicer še vedno zelo varna država, čeprav je vsaka žrtev preveč, zato moramo danes razmišljati o tem, da bi tako varna ostala tudi za naše prihodnje rodove.

Foto: Vlado Pirc

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje skrbi za vsestransko izobraževanje in razvoj mladih generacij od vrtcev do višjih šol. Pomaga jim razvijati njihove zmožnosti, da bodo dejavno oblikovali svojo prihodnost. Zavzemajo se za enakopravno udeležbo vseh deležnikov v dostopnem in prožnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, usmerjenem v prihodnost. Udeležence je v imenu ministra za vzgojo in izobraževanje pozdravil dr. Simon Slokan, ki je v svojem nagovoru med drugim poudaril pomen tovrstnih konferenc zaradi ozaveščanja strokovne in laične javnosti o pomenu nenasilja v vzgojno izobraževalnih zavodih in nasploh.

Foto: Vlado Pirc

Temeljno poslanstvo Ministrstva za notranje zadeve je zagotavljanje varnosti v državi, in sicer z delovanjem na področjih javne varnosti in policije, upravnih notranjih zadev, migracij in naturalizacije tujcev. Udeležence konference je nagovorila Helga Dobrin, državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve, ki je poudarila vlogo in pomen širše in šolske skupnosti pri pomoči otrokom in mladostnikom, ki se soočajo z nasiljem.

Foto: Vlado Pirc

Prvo predavanje je izvedel dr. Simon Slokan, glavni inšpektor z inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo. Tema predavanja je bila Vloga inšpektorata za šolstvo na področju varnosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Foto: Varensvet

Drugo predavanje je izvedel Robert Tekavec iz Uprave kriminalistične policije, Generalne policijske uprave na temo Spletne varnosti otrok.

Foto: Varensvet

Tretje predavanje je izvedel Borut Kariž iz odvetniške pisarne Baškovič in Kariž na temo Odgovornosti in pravnih vidikov zagotavljanja varnosti v vzgojno izobraževalnih zavodih.

Foto: Varensvet

Četrto predavanje je izvedla mag. Jride Mršnik Poljšak, okrožna državna tožilka na temo Vloge tožilstva v primeru storitve kaznivih dejanj v okviru šole in obravnavanje mladoletnih žrtev kaznivih dejanj.

Foto: Varensvet

Peto predavanje je izvedla Monika Klun, mag. varstvoslovja in asistentka s področja kriminologije na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru na temo Nasilja odraslih otrok nad starši in povezava z nasiljem v vzgojno izobraževalnih zavodih.

Foto: Varensvet

Šesto predavanje je izvedel Radovan Radetić iz Zavoda Aleksandra na temo Otroci in mladostniki v primežu nasilja.

Foto: Varensvet

Sedmo predavanje je izvedel Rado Božič, višji samostojni policijski inšpektor iz oddelka za javni red in mir, Uprava uniformirane policije, Generalne policijske uprave na temo Medvrstniško nasilje – pristojnosti in aktivnosti policije.

Foto: Varensvet

Osmo predavanje je izvedel Andrej Kovačič iz Inštituta za varnostno kulturo na temo Varna šola/varni vrtec, – primeri dobre prakse.

Foto: Varensvet

Deveto predavanje je izvedel Matic Novak iz organizacije Modri junaki na tema (Ne)varnost ADHD.

Foto: Varensvet

Deseto predavanje je izvedla Kristina Bratina iz Zavoda RS za šolstvo na temo Preventivno delovanje ter vzpostavljanje spodbudnega in varnega učnega okolja.

Enajsto predavanje je izvedla Bernarda Škrabar Damnjanović iz Detektivsko varnostne agencije na temo Prepovedane droge, grožnja otrokom, mladostnikom in skupnosti.

K.K.                                                                                                               E: info@varensvet.si

Varnost je ena največjih človekovih potreb, ki sledi takoj po fizioloških potrebah. Medtem, ko zagotavljanje varnosti spada med najvišje izzive sodobnega časa, naj bo to v lokalnih skupnostih, v organizacijah, ali vzgojno izobraževalnih skupnostih. Še tako na prvi pogled varno okolje ali skupnost, nam lahko samo en varnostni dogodek čez noč spremeni situacijo, ko smo postavljeni pred nova dejstva in številna vprašanja. Predvsem zakaj je eno izmed temeljnih vprašanj, zakaj se je moralo to zgoditi. V večini primerov, analize varnostnih incidentov ali tragičnih dogodkov pokažejo, da organizacija in odgovorni za stanje varnosti niso naredili vsega, kar bi morali narediti, da bi preprečili varnostne dogodke oz. zmanjšali njihove posledice. Še bolj zaskrbljujoče je, če odgovorni niso naredili tisto, s čimer bi lahko preprečili incident ali dogodek, ki je imel za posledico žrtve.

Varnosti 100 % nikakor ni mogoče zagotoviti nikomur in nikjer, kar pomeni, da so izzivi po zagotavljanju varnosti lahko neskončni. Kljub zapisanem pa se morajo odgovorni za varnost zavedati, kako pomembno področje je v njihovih rokah. Nič ni drugače v vzgojno izobraževalni skupnosti, kjer je na eni strani potrebno zagotoviti varno vzgojno izobraževalno okolje za otroke in mladostnike, in na drugi strani varno okolje za zaposlene. Torej, naloga odgovornih za varnost je, da z sprejetimi ukrepi in proaktivnostmi storijo vse, da se tveganja za dogodke, ki lahko ogrozijo varnost zmanjšajo na najnižjo možno raven.

Stanje varnosti in dogodki, ki pretresajo svet

Kljub velikim družbenim, gospodarskim in epidemiološkim spremembam, ki nas pestijo zadnja leta in vplivajo na fizično in psihično zdravje ljudi, lahko rečemo, da je Slovenija v svetovnem merilu še vedno v relativno dobri varnostni kondiciji. To sicer ne pomeni, da smo družba brez žrtev v državi in vzgojno izobraževalnih skupnostih, pa vendar se na srečo (še) ne soočamo s prizori iz ameriških šol, kjer v napadih umirajo številna mlada življenja in šolsko osebje. Od leta 2009 je najmanj 177 ameriških šol doživelo streljanje. CNN je analiziral lokacije, čas dneva, vrsto šole in demografske podatke mladih, da bi bolje razumeli, kako ta travma zajame združene države. Po analizi dogodkov so odkrili dve boleči resnici, in sicer, da se streljanje v šolah povečuje in da nobeni vrsti skupnosti ni prizaneseno. (Vir 2) Prav tako po nekaterih ocenah 246 milijonov otrok in mladostnikov vsako leto doživi nasilje v šoli in okolici. Nasilje lahko izvajajo učenci, učitelji ali drugi člani šolskega osebja, med tem, ko je nasilje med učenci najbolj pogosto. (Vir 3)

Vsi, ki so še pred časom verjeli, da je Amerika v tem pogledu še vedno tako daleč od nas, in da se pri nas takšni prizori in tragedije ne morejo zgoditi, počasi razumejo realnost t.i. sodobnega časa. Tudi v Sloveniji se soočamo z zelo resnimi primeri, sicer še za enkrat ne s tako tragičnimi, pa vendar s primeri, ki nikogar ne morejo pustiti ravnodušnega.

Glede na zapisano bi se morali vprašati, ali in če smo v Sloveniji sploh pripravljeni na najhujše scenarije, ki bi pretresli državo in vzgojno izobraževalno skupnost?

Pomen varnosti v šolah in drugih vzgojno izobraževalnih skupnostih

V šolah in drugih vzgojno izobraževalnih skupnostih, kjer pričakovano stanje varnosti vedno ne sledi dejanskemu stanju, ki ga doživljajo udeleženi, močno vpliva na kakovost vzgojno izobraževalnih procesov in delovnega okolja. Na ta način izgubljamo vsi, udeleženci vzgojno izobraževalnih procesov in starši prizadetih otrok in mladostnikov, ki zato manj sodelujejo ali celo opustijo izobraževanje.

V primerjavi z organizacijami v realnem sektorju, kjer se lastniki kapitala zavedajo, kako pomembna je varnost njihovih zaposlenih in premoženje, je potreba po ustrezni stopnji varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnostih razumljiva in pričakovana. Potreba po ustreznem standardu varnosti mladih, ki so naše največje bogastvo in prihodnost, je nujna. Danes mladi potrebujejo nas, v prihodnosti bomo mi potrebovali njih, saj bodo soustvarjalci naše ekonomske in varne prihodnosti.

Varnosti otrok in mladostnikov ter osebja v vzgojno izobraževalnih skupnostih pa seveda ni mogoče ogroziti samo s strelnim orožjem, temveč poznamo tudi druge načine, od hladnega orožja, fizičnega, psihičnega in spletnega nasilja. Nasilje, s katerim ogrožamo varnost v vzgojno izobraževalnih skupnostih pa se ne nanaša na nasilje, ki poteka zgolj v šolskem okolju, temveč tudi na poti v šolo ali iz šole ter na šolskih izletih in dogodkih. Klinična psihologinja, Aimee Daramus, ki je tudi avtorica knjige Razumevanje bipolarne motnje pravi, da je nasilje v šoli lahko vse, kar vključuje resnično ali nakazano grožnjo – lahko je verbalno, spolno ali fizično in začeto z orožjem ali brez njega. Če nekdo nekomu namerno škoduje ali deluje tako, da se nekdo počuti ogroženega, je to nasilje. (Vir 4)

Navajamo nekaj razlogov, zakaj bi bilo potrebno k zagotavljanju varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnostih pristopiti z visoko mero profesionalnosti in sistematično, ter zagotoviti določene standarde:

• V vzgojno izobraževalnih skupnostih se morajo brezpogojno počutiti varno vsi, kar bi moral biti prvi in najvišji standard.
• Varnost je potrebno zagotoviti tako, da bodo lahko vsi sodelovali pri vzgojnih, učnih in izobraževalnih procesih ter podporni odličnosti.
• Zadostiti pričakovanjem staršev, ki bodo imeli boljši mir zaradi večje varnosti v šolah, in ki želijo učinkovite varnostne ukrepe v šoli, pri čemer je pomembna njihova aktivna vloga.
• Šole bi morale sprejeti vrsto strategij za preprečevanje dogodkov, ki vplivajo na nižjo stopnjo varnosti. Te strategije segajo od izboljšav vzdrževanja, varnostnih sistemov, procesov in učinkovite komunikacije.
• Hitro odzivanje na dogodke, ki ogrožajo varnost ter njihovo transparentno obravnavo. Varno okolje ni tisto, kjer se dogodke uspešno prikriva, temveč okolje, ki dogodke zazna in jih transparentno obravnava ter aktivno išče rešitve za izboljšave.

V 2. a členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) imamo v Sloveniji že zelo dobro zapisan zakonski okvir za varno in spodbudno učno okolje, ki ga še v celoti dejansko tako ne izvajamo, kot je določeno.

Zakonski okvir namreč določa, da v vrtcih, šolah in drugih zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami se v skladu s cilji vzgoje in izobraževanja zagotovi varno in spodbudno učno okolje, kjer je prepovedano telesno kaznovanje otrok in vsakršna druga oblika nasilja nad in med otroki in neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju. (Vir 1, ZOFVI)

Varno, nenasilno in učinkovito vzgojno izobraževalno okolje mora biti cilj celotne skupnosti

Zagotavljanje varnega, nenasilnega in učinkovitega vzgojno izobraževalnega okolje mora biti cilj skupnosti za varno prihodnost. Pri tem mora biti naše vodilo, od besed k dejanjem do skupnega cilja, ki ga lahko dosežemo le skupaj. Člani skupnosti za varno prihodnost so državljani/starši, zaposleni v vzgojno izobraževalnem okolju, mladi in strokovnjaki za varnostna vprašanja ob ustrezni podpori države in občin. 

Za visoko profesionalen in sistematičen pristop k ustreznem zagotavljanju varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnosti bi morali zadostiti določenim standardom, pri čemer bi bilo potrebno zagotoviti naslednje:

• Sprejeti celovito nacionalno strategijo za zagotavljanje varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnostih.
• Vzpostaviti nacionalni register varnostnih dogodkov v vzgojno izobraževalnih skupnostih, ki bi služil tudi v izobraževalne namene.
• Vzpostaviti lokalne strokovne skupine, ki bi izvedle presojo varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnostih in podale ustrezne usmeritve.
• V vzgojno izobraževalnih skupnostih zagotoviti internega strokovnjaka, ki bo usposobljen in kompetenten za delo na področju varnosti in nenasilja v vzgojno izobraževalnem okolju.
• V vzgojno izobraževalnih skupnostih vzpostaviti time za varnost in nenasilje, ki bodo sodelovali v nacionalni mreži timov.
• Zagotoviti sredstva za izobraževanje timov za varnost in nenasilje, za tehnično varnostna sredstva in za delo operativnega strokovnjaka za varnost v vzgojno izobraževalnem okolju (stalna ali občasna).

Zaključek

Starši si nedvomno vedno želijo najboljše za svoje otroke in mladostnike, naj bo to doma, na javnem kraju ali v vzgojno izobraževalnem okolju. Ko se pojavi vprašanje vrtca, šole ali fakultete ima večina staršev v mislih samo eno skrb, varnost svojega otroka ali mladostnika. V sedanjih časih pogosto naletimo na zaskrbljujoče novice, ki krožijo po TV kanalih in družbenih omrežjih o naraščajočih in dejanskih nevarnostih. Iz tega lahko zaključimo, da je danes skrb staršev bolj prisotna, kot kdajkoli prej.

Varno vzgojno izobraževalno okolje mladim pomaga razviti svoje potenciale in sposobnosti ter napredovati na razvojni poti. Varnost ni omejena le na vzgojno izobraževalno okolje, temveč je potrebna za preprečevanje številnih problemov, kot so različne oblike nasilja, ustrahovanje, nadlegovanje, zloraba snovi in v zadnjem času močnim vplivom družbenih omrežij. Zaradi navedenega je odgovornost za varnost v vzgojno izobraževalnih skupnostih še toliko bolj na preizkušnji, saj od odgovornih zanjo terja vedno nova znanja in strategije, da lažje sledijo nevarnostim sodobnega časa. Pri tovrstnih izzivih za voljo naše varne prihodnosti mora svojo vlogo odigrati celotna skupnost, torej država, lokalne skupnosti, starši in zaposleni. Ob dejstvu, da brez ustrezne varnosti ni mogoče zagotavljati osnovnih pogojev za učenje in delo, ustrezna varnostna kulturna v vzgojno izobraževalni skupnosti, predstavlja nedvomno izjemen izziv.

Nihče si seveda ne želi, da bi nas tragični dogodki prehiteli in posledično spremenili naš pogled na stanje varnosti v vzgojno izobraževalnih skupnostih. V tej smeri ne smemo dovoliti, da nevarni dogodki in nasilje zaznamuje skupnost, ko bi morali skozi bolečino prizadetih bolje razumeti pomen in potrebo po varnosti. Naša skupna dolžnost torej je, da moramo storiti vse, kar je v moči države, občin, državljanov/staršev in odgovornih za varnost v vzgojno izobraževalnih skupnostih. Zavedati se moramo, da varnost ni projekt, temveč stanje in skupna pot, ki jo vse skupnosti morajo graditi celotno življenje.

Viri

• Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21, 207/21, 105/22 – ZZNŠPP in 141/22).
• CNN, Northwestern Institute on Complex Systems (2019). 10 years, 180 school shootings, 356 victims. Pridobljeno na: https://edition.cnn.com/interactive/2019/07/us/ten-years-of-school-shootings-trnd/
• Unesco, Nasilje v šoli in ustrahovanje. Pridobljeno na: https://en.unesco.org/themes/school-violence-and-bullying
• Pridobljeno na: https://www.audeotherapy.com/

Andrej Kovačič, dipl. varst., IVK / Varensvet

Uvodna fotografija: unsplash.com

Prispevek je objavljen v reviji Pod lupo

Zelo vam bomo hvaležni, če nam boste pomagali pri izpolnjevanju kratke ankete, ki vam bo vzela zgolj 3-4 minute.

Anketa je anonimna.

Z sodelovanjem v anketi boste v veliki meri pripomogli k našemu delu na področju raziskovanja varnosti na slovenskih osnovnih šolah.

Dostop do ankete je mogoč na povezavi tukaj.

Priznanje AMBASADOR VARNOSTI 2015/16 podeljujeta IVK Inštitut za varnostno kulturo in Slovensko združenje za varen svet, v okviru brezplačnih projektov MOJA ŠOLA-VARNA ŠOLA.

Namen podelitve priznanja je identificirati tiste učence in zaposlene v osnovnih šolah, ki so še posebej veliko prispevali k čim višji stopnji varnostne kulture v šolskem prostoru in k promociji varne šole. Pri tem izstopajo iz povprečja ter so vzor in motivacija za druge posameznike.

Na ta način lahko šole promovirajo aktivnosti za varnost v šolah in spodbudijo učence in zaposlene k čim višji varnostni kulturi, torej k zavedanju, da je edina prava pot, ne ogrožati sebe in drugih. Pri tem je pomembno zavedanje, da lahko vsak s svojim vedenjem pripomore k čim bolj varnem šolskem okolju. Še posebej so dobrodošli primeri, konkretnih dogodkov, kjer se je kandidat/ka še posebej izkazala, zaščitila ali pomagala žrtvam nasilja, preprečila nasilje ipd.

POGOJI ZA PREDLAGANJE KANDIDATOV ZA DODELITEV NAZIVA

Razpisni pogoji in kandidatura

Predlagani učenec/učenka in/ali zaposleni v šoli, ima posebne zasluge na področju čim višje stopnje varnosti v šoli. S svojim vedenjem in zavedanjem pomena varnostne kulture ter z aktivnostmi na področju varnosti v šoli, je vzor in motivacija za druge posameznike. Kandidat/ka se še posebej zavzema za pomoč učencem, ter s tem prispeva k zmanjševanju nasilja v šoli.

Šole pri prijavi pošljejo naslednje podatke, ki se nanašajo za predlagano osebo:

• ime in priimek;
• funkcija osebe (učence/ka, strokovni delavec ipd);
• naziv šole;
• obrazložitev podanega predloga (vsaj 100 besed)

POTEK IZBORA/PRIJAVE IN PREDLOGI KANDIDATOV

Informativno prijavo, da bo šola sodelovala posredujete na: andrej.kovacic@institut-ivk.si. Predloge kandidatov posredujete na običajnem dokumentu šole do 31. avgusta 2016.

Med predlaganimi kandidati bo strokovna komisija izbrala AMBASADORJA VARNOSTI 2015/16, v kategoriji učenci in zaposleni. Izbrana je lahko samo ena oseba, in sicer med prispelimi kandidati za učence, in ena oseba med prispelimi kandidati zaposlenih v šoli.   

PODELITEV PRIZNANJA 

Prejemnika priznanja in naziva AMBASADOR VARNOSTI 2015/16 bosta obveščena pred podelitvijo. Priznanje jima bo podeljeno na 3. IVK konferenci: Varnost in (ne)nasilje v vzgojno-izobraževalnih zavodih 2016 v Ljubljani.

Šola je prostor, ki bi poleg kritične infrastrukture države moral biti prostor posebnega družbenega pomena. Zakaj? Zato, ker so otroci naše največje bogastvo in ker velik del svojega časa preživijo v njej. Zagotavljanje varnega učnega okolja otrokom, je ena izmed njihovih temeljnih pravic. Seveda ne smemo pozabiti na učitelje in ostale zaposlene, ki za uspešno izvajanje izobraževalnega procesa ter učinkovitega prenosa znanja otrokom, potrebujejo varno delovno okolje. Pri tem gre za celovit pristop, ki odvrača in preprečuje vsa tveganja, ki ogrožajo varnost v šolah in šolskem okolišu.

Ko govorimo o varni šoli, mislimo na celovit pristop k zagotavljanju varnosti v šolah. Sistem se začne graditi na nivoju države in njeni nacionalni strategiji in se na operativnem nivoju izvaja preko različnih subjektov javnega (policija, lokalne skupnosti, socialne službe ipd.) in zasebnega prava (zasebno varovanje ipd.). Na nivoju šole je ključnega pomena sodelovanje in podpora vseh zaposlenih na šoli, učencev ter ostalih, ki so kakorkoli povezani z delovanjem šole (starši, razna društva ipd.)

DONIRAJ 25,00 EUR ZA IZVEDBO PROJEKTA IN V ZAHVALO PREJMEŠ KNJIGO STOP NASILJU! PRAVA IZBIRA

 IVK – Inštitut za varnostno kulturo, Tržaška cesta 132, 1000 Ljubljana,

TRR št.: SI56 1010 0005 2798 453

K sodelovanju vabimo osnovne šole v Mestni občini Ljubljana. Sodelovanje v projektu je za šole brezplačno. Za več informacij pišite na: info@institut-ivk.si

V prvem delu projekta bo potekalo zbiranje podatkov in informacij o varnostni problematiki ter njihova obdelava, v drugem delu pa strokovna preučitev zbranih podatkov za naziv varna šola.

Projekt se bo predvidoma izvajal 12 mesecev in sicer od septembra 2015 do avgusta 2016. Informacije o projektu bodo dostopne na spletni strani IVK Inštituta za varnostno kulturo, www.institut-ivk.si in na portalu Varensvet.si, www.varensvet.si

Več o projektih: http://www.varensvet.si/varnost-otrok-in-mladostnikov/

V omenjenem članku pa bomo predstavili vlogo policije in aktivnosti policije na področju zagotavljanja varnosti v šolah in aktivnostih, ki so neposredno povezane s šolo oziroma izobraževalnimi ustanovami. Ob tem pa se je potrebno zelo dobro zavedati, da v omenjenem okviru govorimo o izobraževalnih ustanovah, kjer se moramo zavedati nekaterih dejstev: (a) aktivnosti so velikokrat povezane z otroci, zaradi česar so vse zadeve še posebej občutljive; (b) v teh ustanovah mora zmeraj biti na prvem mestu tudi vzgojni vidik oziroma preventivni vidik, ne glede na dogodek, ki se je zgodil; (c) velikokrat se ne zavedamo (ne)odgovornosti vpletenih, tudi ravnateljev, učiteljev, učencev; (d) v tem okviru lahko najdemo veliko nevarnosti, ki pa jih vzemimo kot priložnosti za naše skupno nadaljnje delo.

Ob zavedanju, da samo izobraževalne ustanove, ali samo policija, ali samo varnostne službe, ali centri za socialno delo, ali drugi subjekti, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zagotavljanjem varnosti, ne bodo dovolj, če vsi skupaj ne bomo prispevali svojega kamenčka v mozaik za večjo varnost vseh udeležencev.

Uvod

V omenjenem članku se bomo neposredno ukvarjali z dejavnostjo policije, pri čemer je pomemben tudi sam nastanek omenjenega organa. Pri tem je pomembno zavedanje, da zgodovinski razvoj modernega policijskega sistema obravnava dva osnovna modela (Kavčič 2004). Pri čemer je prvi t.i. kontinentalni model, ki je nastal po vzoru francoske policijske tradicije. Začetek francoskega modela sega v drugo polovico 17. Stoletja, ko je bila Francija pod vladavino kralja Ludvika XIV., ko je monarhija tudi doživela svoj vrhunec. Pri tem je pomembno zavedanje, da se je francoska ureditev razlikovala od angleške, saj je v tem obdobju kralj francosko policijo ustanovil kot oboroženo formacijo države, ki se v celoti razlikuje od vojske. Iz virov pa izhaja, da je njen nadaljnji razvoj v smislu moderne policije najbolj zaznamovalo obdobje francoske revolucije (Brodeur in Nicolas, 2003). Številne evropske države, z izjemo Velike Britanije, so se takrat pri urejanju svojih policij zgledovale po francoskem modelu. Tako je vzor drugega prevladujočega modela policijske organizacije angleška policij. Po nekaterih virih se kot začetek njene zgodovine omenja že 12. stoletje. V anglosaški in normanski tradiciji je bila takrat pogosta raba besede »constable«, s katero so označevali odgovornost vsakega posameznika, da v svojem okolju skrbi za vzdrževanje »kraljevega miru in pregon tatov«. Tako je odgovornost za vzdrževanje javnega reda in varnosti pred kriminaliteto v tem obdobju imel posameznik in ne profesionalna policijska organizacija. Ta se v angleški tradiciji prvič pojavi v začetku 19. Stoletja oziroma leta 1829, ko je bila n predlog notranjega ministra Roberta Peela sprejet zakon, s katerim je formalno ustanovljena Metropolitanska policija, da kot profesionalna policijska sila vzdržuje red in mir na londonskih ulicah. Peel je bil prepričan, da je policija javni servis ljudi in zato mora biti vedno v neposrednem stiku z njihovim življenjskim okoljem in lokalno skupnostjo. To je postalo temelj nadaljnjega razvoja angleškega policijskega sistema (anglosaški model), v katerem so še danes številne in različne policijske organizacije, neposredno odgovorne lokalnim policijskim oblastem (Bradač, 2008).

Tako je bil temeljni poudarek nastanka policijske organizacije, na dejstvu zagotavljanja varnosti na vseh nivojih in v vseh segmentih družbe. Dejstvo je, da je zgodovinsko gledano varnost temeljna vrednota medčloveških odnosov. Njeno zagotavljanje se institucionalizira z nastankom suverene države in sistemom varnosti med državami. Tudi na današnji stopnji družbenega razvoja je varnost imanentna prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe/države in mednarodnega sistema (Grizold, 2001).

Foto: Pixabay

Varnost, policija, šola

Varnost posameznika in njegovih bližnjih v okolju, kjer živijo, delajo in bivajo, je od začetka tretjega tisočletja ena izmed ključnih sestavin človekove kakovosti življenja. Vključno s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami pomeni vrednoto, ki je čedalje pomembnejša v demokratičnih ureditvah, kjer se ljudje, ob upoštevanju svojih pravic in obveznosti, zavedajo tudi svojih pravic do vedno bolj varnega življenja (Pečar, 1992). Posameznik torej išče svoje varstvo predvsem v sistemu, to je v določeni ureditvi oziroma organizaciji, saj lahko sebe in svoje bližnje varuje le do določene meje, ki pa je odvisna od obsega nevarnosti ter okolja, v katerem deluje.

V civilni družbi in pravni državi človekove pravice in temeljne svoboščine varuje država s svojimi mehanizmi prisile. Pravno formalno in z rabo dopustnega nasilja zagotavlja potreben red in mir ter s tem potrebno varstvo vsakomur, da lahko živi in dela v okviru pričakovanega konformizma, ki predstavlja minimum za sožitje med ljudmi. Varnost je strukturna prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe, države in mednarodne skupnosti. Kot takšna ima različne pojavne oblike kot so: ideja, cilj, vrednota, potreba, interes, stanje, dejavnost, sistem … (Grizold, 1998). Takšne in podobne pojavne oblike veljajo tudi za zasebno varnost, ki se ji v zadnjem času namenja vse več pozornosti. Seveda zasebne varnosti ni mogoče obravnavati mimo varnosti, s katero se danes pogosto poimenuje cela vrsta različnih vidikov človeškega obstoja in delovanja v družbi in naravi, zgodovinsko gledano je varnost temeljna vrednota medčloveških odnosov, njeno zagotavljanje pa se z nastankom države tudi institucionalizira. Prav tako mora varnost zagotavljati možnost za vsestranski individualni in družbeni razvoj in se lahko manifestira skozi različne oblike – kot potreba, pravica, vrednota ipd. (Sotlar, 2007). Varnost zato postaja vse bolj aktualizirana in proučevana tudi kot vprašanje ekonomske varnosti, socialnih odnosov, okolja, človeka kot posameznika in iz njega izhajajočih vidikov (Jazbec, 2002). Varnost še ni celovito opredeljena, definicij varnosti pa je veliko. Varnost je čedalje bolj varovana človekova pravica in hkrati tudi temeljna dolžnost družbe (Modern Security in Industry, 1977). Varnost je glede na navedeno mogoče opredeliti kot sredstvo za dosego nekega cilja ali kot cilj sam (Edmonds, 1988). To pomeni, da je varnost lahko sredstvo in metoda za zavarovanje družbenih vrednot. Varnost je mogoče definirati tudi kot »zaščitno stanje«, ki ga državniki želijo doseči ali ohraniti za varovanje različnih sestavin njihove vladavine pred zunanjo ali notranjo ogroženostjo (Cohen in Tutle, 1972). Edmonds (1988) zatrjuje, da je pojem varnosti zaznaven in ni stanje »a posteriori«, ki bi jo lahko definirali kot »varna«. Varnost je stanje, ki ga posamezniki in skupine zaznavajo »a priori«. Varnost ni stalno stanje, torej določene okoliščine generirajo zaznavanje nevarnosti. Edmonds opozarja tudi na definicijo varnosti Lorda Beveridga, arhitekta britanskega sistema socialne varnosti, ki pravi, da so varnost razmere, v katerih ni pomanjkanja, bolezni, neznanja, bede in brezdelja.

Država naj bi vsakomur zagotovila ustrezno hrano, zdravstveno varstvo, izobrazbo, stanovanje in zaposlitev. V svoji definiciji ni uporabil vseh pomembnih sestavin varnosti, zanemaril pa je tudi strah pred nasiljem, preganjanjem, vdorom v zasebnost in še marsikaj. V njegovi shemi je zelo majhna teža dana policiji, pravni državi, neodvisnemu sodstvu in oboroženim silam. Kljub univerzalnemu značaju pojava sodobne varnosti imajo njegove individualne razsežnosti zelo velik pomen, saj je varnost z vidika posameznika najprej in predvsem individualna potreba, stanje, zavestno hotenje in občutje. Posameznik v prepletanju različnih razsežnosti življenja v sodobni družbi občuti in dojema najbolj neposredno predvsem svoje potrebe in šele nato potrebe na višjih ravneh organiziranja družbene skupnosti. Na individualno varnost oziroma varnost posameznika v sodobni družbi deluje cela vrsta različnih dejavnikov, ki izhajajo iz same narave kake družbene skupnosti, ki je rezultat njenega zgodovinskega razvoja s poudarjenimi specifičnimi ekonomskimi, kulturno – političnimi, vojaškimi in drugimi razsežnostmi. Življenje v družbi nenehno poraja različne pritiske, ki jih posameznik občuti in doživlja kot grožnje svoji varnosti (Grizold, 1996). Ogrožanje posameznika iz družbenega okolja se nanaša na različne prvine njegove varnosti in sicer:

• fizično (bolečina, poškodba, smrt),
• gospodarsko – družbeno (odvzem/uničenje lastnine, preprečevanje dostopa do dela, javno blatenje ugleda in drugo),
• politično (represija države, nasilje drugih političnih subjektov – stranke idr.),
• kulturno – civilizacijsko (ogrožanje človekovih pravic in svoboščin) (Grizold, 1996).

Varnost lahko razumemo tudi kot eno od eksistenčnih človekovih potreb, ki se v polni meri izraža šele takrat, ko se človek znajde v kritičnih varnostnih okoliščinah. Nekateri varnost kot dobrino posameznika uvrščajo takoj za fiziološkimi potrebami (Bučar, 1997). Zato je varnost ena od osrednjih sestavin družbenega življenja in dela, pri tem pa je skrb za varnost eden ključnih problemov vsake države oziroma družbe (Debelak, 1986). Varnost lahko najsplošneje opredelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave (Grizold, 1998).

Poznamo različne vrste varnosti in sicer: državno varnost, javno varnost, zasebno varnost, požarno varnost, socialno varnost, osebno varnost, pravno varnost, varnost pri delu itd., glede na obliko družbene organiziranosti pa lahko govorimo o regionalni, nacionalni, mednarodni in univerzalni (svetovni) varnosti (Grizold, 1992).

Policija

Delo policije in izvajanje nalog določata dva krovna zakona in sicer Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter Zakon o organiziranosti in delu policije (ZODPol).

V našem okviru je pomemben Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki določa temeljne naloge policije in pooblastila policije, kar je posebej določeno v 4. členu:

• varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, vzdrževanje javnega reda, nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, nadzor državne meje, naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev, varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, in če z zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, naloge ob naravnih in drugih nesrečah, druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.

Iz omenjenih nalog izhajajo tudi vsa določila, ki neposredno zavezujejo policijo za delo v različnih okoljih, v tem primeru tudi za zagotavljanje varnosti v šolah, na šolskem okolišu, itd.

Šola

V tem okviru se sam ne bom spuščal v organiziranost in zakonske osnove zagotavljanja varnosti, ampak bom samo podal kratke poudarke, v katerih segmentih prihaja do interakcij med šolo in policijo, in sicer:

• preventivne aktivnosti na področju cestnega prometa (prvi šolski dan, obhodi varnih poti, izboljšanje prometne varnosti v okolici šol…),
• preventivne aktivnosti na področju javni red in mir (pirotehnika, droge, medvrstniško nasilje…),
• preventivne aktivnosti na področju kaznivih dejanj (Policist Leon, področje medvrstniško nasilja, internetno nasilje…);
• represivne aktivnosti na področju cestnega prometa, v smislu zagotavljanja varnosti in reda v okolici šol…;
• represivne aktivnosti s področja javnega reda in miru, v smislu obravnave različnih pretepov, metanja pirotehnike, zasegov nevarnih (orožje) in prepovedanih predmetov (droga)…;
• represivne aktivnosti s področja kaznivih dejanj, v smislu obravnave različnih kaznivih dejanj – tatvine, ropi, medvrstniško nasilje, izsiljevanja…;
• aktivnosti v okviru medinstitucionalnega sodelovanja pri problematičnih otrocih, pri družinskem nasilju, itd…;
• zavedanje pomena skupnih prizadevanj za boljše sodelovanje na različnih področjih, z namenom izboljšanja varnosti v okviru posameznih pristojnosti

Foto: Pixabay

Ostale institucija

Tako moramo na prvo mesto v tem okviru segmentu vključiti Centre za socialno delo, ki s svojega področja dela pomagajo, usmerjajo in vodijo določene postopke, ki jih policija ne more oziroma ne sme (kazenska in prekrškovna odgovornost otrok; primeri različnega nasilja nad otroci, itd). Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z različnimi področji dela in predvsem na preventivnem področju lahko bistveno prispevajo k prepoznavnosti določenih nevarnosti. Mediji v smislu preventivnih aktivnosti in morebitnih obveščaj o posamezni vrsti nevarnosti.

Razna društva in organizacije, ki se ukvarjajo z različnimi preventivnimi aktivnostmi in sodelujejo tudi pri preventivnih aktivnostih policije (npr. AMZS, itd).

Lokalne skupnosti, ki so kot neposreden uporabnik in določevalec politike šole, bistven segment za zagotavljanje varnosti.

V tem kontekstu ni zanemarljivo dejstvo splošnega sodelovanja različnih institucij, organov in organizacij, ki morajo sodelovati v okviru zagotavljanja varnosti v okviru šole oziroma šolskega okoliša. Sami se bomo tu osredotočili predvsem na segment povezovanja policija – šola – ostali.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da je na določenih območjih sodelovanje boljše, spet drugje malenkost slabše.

Zaključek

Iz vidika zavedanja pomena varnosti in ob poznavanju delovanja policije in šolskega sistema, smo prepričani, da za uspešno in učinkovito delo na tem področju ne more biti dovolj samo ena institucija. Vzajemno sodelovanje, prepletanje različnih aktivnosti (preventivnih in represivnih), izmenjava informacij, reagiranje na manjše težave, itd, sigurno prinesejo pozitivne rezultate v prihodnje. Ob tem pa je prav tako pomembno zavedanje pomena šolskega sistema, pomena sistema vzgoje in izobraževanja ter pomena represivnega vidika delovanja policije, ki lahko v določenih primerih prinese tudi nasprotni učinek od želenega, predvsem pri otrocih.

Sami smo prepričani, da na določenih območjih sodelovanje za zagotavljanje boljše varnosti poteka zelo dobro. Seveda pa se moramo vsi skupaj vsakodnevno truditi, da je samo sodelovanje lahko še boljše. Vlaganje v segment varnosti je tudi v tem okviru dolgotrajen proces, ki pa je na dolgi rok sigurno koristen za vse strani, tako z vidika pozitivnih medčloveških odnosov, kot tudi z ekonomskega vidika. Zato je potrebno tudi v prihodnje temu področju in medsebojnemu sodelovanju vseh služb, organov in organizacij posvečati največjo možno pozornost – dejstvo je, da je temeljno poslanstvo vseh javnih služb, delo za ljudi.

Viri

• Bradač, L. (2008). Nadzorna dejavnost in učinkovitost v policiji, Fakulteta za družbene vede, Univerze v Ljubljani.
• Brodeur, J. P. in Dupeyron, N. (2003). Democracy and Secrecy: The French Intelligence Community. Ur. Jean-Paul Brodeur e tal: Democracy, Law and Security: internal security services in conterporary Europe, Ashagate Publishing Limited, Hampshire.
• Bučar, F. (1997). Varnost kot dobrina, Zbornik posveta: Zasebno varovanje in detektivska dejavnost – dileme in perspektive, Urednik: Anžič. A., Visoka policijsko – varnostna šola, Portorož.
• Cohen, I., C. in Tutle, A., S. (1972). National Security Affairs: A Syllabus
• Debelak, S. (1986): Nekatera terminološka in pravna izhodišča opredelitve javnega reda in miru, njenega varstva in vzdrževanja, Strokovni bilten RSNZ, Ljubljana.
• Edmonds, M. (1988). Armed Services and Society, Leicester University Press, Leicester.
• Grizold, A. Varnostna paradigma v mednarodnih odnosih. Fakulteta za Družbene vede, Ljubljana, 2001.
• Grizold, A. (1998). Perspektive sodobne varnosti. Knjižna zbirka Teorija in praksa, Urednik: Grizold. A., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
• Grizold, A. (1996). Posameznikova varnost in obveščevalne službe, Zbornik strokovnoznanstvenih razprav, Posvet – POMS, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana.
• Grizold, A. (1992). Razpotja nacionalne varnosti: obrambnoslovne raziskave v Sloveniji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
• Jazbec, M. (2002). Diplomacija in varnost, Vitrum d.o.o., Ljubljana.
• Kavčič, I. (2004). Primerjalna ureditev policijsko-varnostnih sistemov in nadzor nad njimi, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ciljni raziskovalni projekt.
• Modern Security in Industry (1977). Paris, International Criminal Police Review.
• Pečar, J. (1992). Institucionalizirano nedržavno nadzorstvo, Didakta, Radovljica.
• Sotlar, A. (2007). Policija in zasebnovarnostna podjetja v procesu zagotavljanja notranje varnosti Republike Slovenije. Doktorska disertacija, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
• Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Uradni list RS, št. 15/2013.

Avtor: dr. Simon Slokan         E: info@varensvet.si