V DSM-5 je antisocialna motnja osebnosti opredeljena kot vrsta motenj osebnosti, za katere je značilen trajen vzorec neupoštevanja in kršenja pravic drugih in temeljenjih socialnih pravil. Taka vedenja naj bi se pojavila že v otroštvu ali zgodnji adolescenci, ter se nadaljevala v odraslo dobo. Pogosto jo spremlja družbena neodgovornost, izkoriščanje, prestopniško in kriminalno vedenje. Motnjo pogosto lahko spremlja vedenje, ki ni skladno z zakonodajo, nezmožnost doslednega zaposlovanja, zavajanje, manipulacije zaradi osebne koristi in nezmožnost oblikovanja stabilnih odnosov. Četudi je socialna deviantnost bistvena poteza te motnje, je ne smemo enačiti s samim kriminalnim vedenjem. Paziti moramo tudi na to, da lahko kršitev norm v različnih okoljih pomeni čisto nekaj drugega, saj imajo v različnih okoljih različna merila in pravila za vedenje, ki naj bi bilo družbeno sprejemljivo. Antisocialna osebnostna motnja spada med osebnostne motnje skupine B, ki vključuje tudi mejno, narcistično in histrionično motnjo.
Pogoste lastnosti, ki se pojavijo pri antisocialni osebnostni motnji :
- Ne sprejemanje družbenih norm, kar se kaže v ponavljajočih kaznivih vedenjih, ki lahko vodijo k odvzemu prostosti
- Prevare, kot so uporabljanje lažnih imen, ponavljanje laži, sleparjenje drugih z namenom pridobiti osebno korist ali osebno zadovoljstvo
- Impulzivnost in težave pri načrtovanju prihodnosti
- Razdražljivost in agresivnost, kar se lahko kaže z pogostimi verbalnimi ali fizičnimi konflikti, napadi
- Odsotnost skrbi za lastno varnost in varnost drugih, nepremišljenost
- Pogosto neodgovorno vedenje, ki se lahko odraža s težavami na delovnem mestu ali finančnimi neporavnanimi obveznostmi
- Odsotnost kesanja, obžalovanja ali brezbrižnost ob povzročanju škode, zlorabi ali tatvini
Lahko bi rekli, da je temeljna značilnost motnje ta, da se že v adolescenčni dobi opazi antisocialno vedenje, katerega glavni cilj je pridobiti osebno korist, zadovoljstvo, materialne dobrine ali moč nad drugimi. Pri tem pa je oseba agresivna, ji manjka empatije in se redko ozira na posledice ali na škodo drugih ljudi. Raziskave kažejo tudi, da obstaja visoka stopnja povezave med antisocialno osebnostno motnjo in zlorabljanjem alkohola in drugih substanc.
Zakaj pa je razumevanje antisocialne osebnostne motnje pomembno in kako jo lahko zdravimo? Zavedanje o prisotnosti motnje lahko pomaga pri delu s posamezniki, ki se s tem soočajo. Pomembno se je zavedati tudi, da bodo posamezniki s tako motnjo zelo redko zdravljenje iskali sami – po navadi se to zgodi šele po neki vrsti motnje s pravnim sistemom. Eden od načinov zdravljenja je gotovo psihoterapija, kjer se je pomembno osredotočati na dejavnike tveganja, možnosti za ponovitev, zlorabo substanc, kriminalni odnosi z drugimi ter impulzivnost.
Pri zdravljenju so izjemno pomembni štirje koraki za dobro sodelovanje z osebo na drugi stani :
- Ocena dejavnikov tveganja – na tej točki se vprašamo, kakšni so dejavniki, ki lahko vplivajo na osebo z antisocialno osebnostno motnjo
- Osebnostne značilnosti in napoved zdravljenja – katere osebnostne značilnosti in kateri izsledki iz različnih raziskav so pomembni za načrtovanje zdravljenja točno določenega posameznika/klienta?
- Reakcije zdravnika/terapevta na pacienta – kakšne čustvene in vedenjske odzive lahko jaz, kot strokovni delavec pričakujem pri sebi, ko bom delal s tako osebo?
- Posebnosti pri zdravljenju – na kaj je potrebno biti še posebej pazljiv pri takem delu, kakšna so naša razpoložljiva sredstva, koliko imamo časa itd.
Diagnoza, kategorizacija in obvladovanje antisocialne osebnostne motnje je precej zapleteno in večplastno, ter se pogosto pojavi šele po tem, ko je določena škoda že opravljena. Prav zato je pomembno razumevanje, prepoznavanje in obvladovanje motnje s pomočjo strokovnjakov.
LITERATURA
Benedik, E. (2005). Antisocialne motnje osebnosti inpsihopalija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo/Ljubljana, 56(3), 265-272.
Lenzenweger MF, Lane MC, Loranger AW, Kessler RC: DSM-IV personality disorders in the National Comorbidity Survey Replication. Biol Psychiatry 62:553– 564, 2007
Meloy, J. R., & Yakeley, A. J. (2011). Antisocial personality disorder. A. A, 301(2).
Myers, M. G., Stewart, D. G., & Brown, S. A. (1998). Progression from conduct disorder to antisocial personality disorder following treatment for adolescent substance abuse. American Journal of Psychiatry, 155(4), 479-485.
Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja
Uvodna fotografija: Pixabay
