Za nami je še eno leto in bolj kot razmišljam, kaj bi lahko kot skupnost in sodobna civilizacija po izteku starega leta slavili, žal nimam odgovora. In še posebej, kaj bi lahko slavili ljudje, ki so izgubili svoje najbližje in najdražje v vojnah, v prometnih nesrečah, v terorističnih napadih, v amok situacijah in v partnerskem nasilju, o katerem bom pisal v prispevku, ki je pred vami.
Ne mine dan ali teden, ko mediji ne bi poročali o grozljivih dogodkih, ki nas vedno znova osupnejo in postavijo pred vprašanje, koliko sploh je vredno človeško življenje. Sicer prispevek ni namenjen iskanju tega odgovora, čeprav ima življenje od države do države tudi svojo ekonomsko vrednost. V moralnem pogledu pa je človeško življenje neprecenljivo ali sveto, torej eno in edino.
Ko sem razmišljal o vsebini tega prispevka, se je zgodila Praga, ki sem jo v zadnjih dneh pred začetkom Covida 19 tudi sam obiskal. S kolegi iz varnostne stroke sem tam preživel nepozabne strokovne izkušnje.
Mladega predatorja, če ga tako poimenujem, ki ga okolica ni prepoznala, da potrebuje pomoč se je s tem grozljivim dejanjem zapisal v temno zgodovino češke države, kar je bil med drugim verjetno tudi njegov glavni namen. Kakorkoli, pisati ali ne pisati o tem ni vprašanje njegove (ali njemu podobnim) temne slave, temveč je dejstvo, da se bomo morali kot svetovna skupnost čedalje bolj pogosto soočati z dogodki, ki so plod temne plati bolne človeške narave.
V prispevku, ki je pred vami bo fokus na (ne)varnosti žensk in deklet, ki trpijo partnersko nasilje in upanju, da obstaja boljše življenje, le pogumno in čimprej je potrebno stopiti iz tega nasilja. Ta dekleta in ženske že doživljajo nevarnost, gre pa samo za vprašanje časa, kdaj bo prišlo do tistega najhujšega. Statistike sicer kažejo, da je v t.i. sodobnih družbah (in tudi v primitivnih in manj sodobnih), za ženske najbolj nevaren dom oz. partnersko življenje. Sicer se zelo nenavadno sliši, ker naj bi bil dom še eno svetišče človeka in najbolj varno mesto, pa vendar žal temu ni (vedno) tako.
Ko preberemo glavno definicijo človeka, gre za človeka, tudi človeško bitje, ki je dvonožni prvak, podvrsta vrste Homo sapiens (slovensko umni človek), ki spada med velike opice iz rodu Homo. Torej človek je najpogostejša in najbolj razširjena vrsta primatov, za katere so zraven dvonožnosti značilni tudi veliki kompleksni možgani. Ali smo najbolj inteligentni primati ali zgolj samo primati ne bomo ugotavljali v tem prispevku. Se pa v velikih kompleksnih možganih skrivajo odgovori, ko razmišljamo o izvorih nasilja. Ko bomo nekoč zares vedeli, kaj smo, bomo imeli bistveno več, z vsemi bolj ali manj prepoznanimi potenciali pa bomo zagotovo živeli veliko bolj varno in srečno.
Psihologija človeka in vse kar je povezano z njim me je zanimala že v rani mladosti in kasneje na fakulteti tudi kriminalistika in kriminologija, zato sem svoje poslanstvo našel v varnostni stroki. Zraven pa zagotovo sodi še nevrologija, ki je naslednje zanimanje za raziskovanje pojavov, ki so povezani s predatorji.
Preventiva, znanje in ozaveščenost o osebni varnosti, ki jo zraven fizične varnosti sestavljata še psihološka in spletna varnost, pa je za vsakega človeka najboljše orožje. Pravočasno prepoznati potencialno nevarnost in predatorja ter se umakniti na varno, nas lahko reši pred najhujšim. Še bolje pa je, da takšne osebe sploh ne spustimo v svoje življenje. Da lahko, kot strokovnjaki za varnost bolje razumemo problematiko in svetujemo, kako biti varen, moramo dobro poznati in se zavedati nepredvidljivosti kompleksnih možganov in ta notranji svet, tako potencialnih predatorjev, kot njihovih žrtev.
V tej smeri, da bi to materijo še bolje spoznal ali jo vsaj do neke mere poskušal bolje razumeti sem v zadnjih treh letih preučil cca. 150 dogodkov v regiji, kjer so bile žrtve dekleta oz. ženske različnih starosti. Osebnosti žrtev in predatorjev ter njuno življenje pred grozljivim dogodkom pogosto kažejo podobne vzorce iz katerih se lahko veliko naučimo in jih ozavestimo, da bi preprečili nove in nove žrtve. V tej smeri je zato najbolj pomembno, kako pravočasno prepoznati ključne znake in osebo, še preden sploh pride v vaše (intimno) življenje. Ali je to sploh mogoče, osebno menim, da je in za kar obstajajo tudi preverjeni načini. Je pa razumljivo, da je življenje živi proces in se bolj ali manj intenzivno odvija tudi kasneje v partnerski zvezi.
In če gremo korak naprej, ali v resnici sploh poznate svojega partnerja, moža, očeta svojih otrok? Kaj pri tem gledate, kaj vidite, kako ga razumete, kaj slišite v njem, ali že morda trpite nasilje? Koliko se torej med nami, v vaših domovih, v posteljah, skriva predatorjev, je vprašanje za prihodnost. Pa vendar moramo o tem razmišljati že danes in ne zgolj kot posamezniki, temveč kot skupnost. Koliko potencialnih predatorjev je med nami, vidimo vsaki dan v prometu. Objestna vožnja, hupanje itd, kaže na velike stiske pri ljudeh, ki razumno ne zmorejo tempa življenja. Nekdo bi rekel, da so to samo ventili, vendar tudi ti se enkrat zamašijo. In lahko si samo predstavljamo, kako takšni ljudje funkcionirajo v partnerskih odnosih, v družinah in za zaprtimi stenami.
Kaj je nasilje, ki se pogosto začne z povsem nedolžnim psihičnim nasiljem in nadaljuje s fizičnim, dobro vemo in tukaj ni opravičilo nobena ljubezen za nobeno obliko nasilja. V nasilnih odnosih je potrebno torej iskati rešitve in poti še preden pride do konca. Možnost izhoda pa vedno obstaja, kljub temu, da je predator sposoben narediti vse, da vas bo v primeru izhoda iz razmerja aktivno iskal. Zelo pomembno vlogo pri reševanju iz nasilnega okolja imajo države, ki imajo pravno ureditev, ki omogoča sodelovanje na tem področju. Ker se v Sloveniji in drugih manjših državah ni mogoče skriti pred predatorji, je pomembna pomoč države, ki žrtvi in njenim otrokom omogoči umik v drugo državo, kjer z spremembo identitete lahko normalno zaživijo novo in polno življenje.
Če povzamemo vse skupaj vidimo, da je pot iskanja svojega življenjskega partnerja vse prej kot lahka življenjska naloga. Nikoli pa ne dovolite, da vam partner omeji stike, si vas lasti in nad vami izvaja nasilje. Vsem dekletom in ženskam, ki živite v partnerskem nasilju svetujemo, da sprejmete odločitev in pogumno naredite načrt za umik in si date novo priložnost za boljše življenje. Ko enkrat greste iz nasilnega razmerja, je pravilo, da se ne vračajte več nazaj. Dogodki, ki smo jih preučili kažejo na to, da se je vrnitev oz. večkratna vrnitev v glavnem tragično in za vedno končala.
Da je nasilja v družinskem krogu in v partnerskih zvezah veliko in preveč je dejstvo, zakaj je temu tako ni enoznačnega odgovora. Čeprav se dogaja tudi nasilje s strani žensk nad moškimi, kar je po moje drugačna psihologija nasilja, se bom v zaključku osredotočil na moške. Človek ni rojen in kot osebnost narejen z rojstvom, temveč gre skozi različna življenjska obdobja ter skozi mnoge čeri in preizkušnje, ki ga naredijo močnega ali pa mu pustijo sledi in travme, ki jih nosi naprej v partnerko zvezo. Nasilje nikakor ni prava izbira, zato je potrebno nenehno delati na sebi, tako na svojem duševnem in fizičnem zdravju. Moški, ki dvigne roko na žensko ali na otroke je dosegel svoje življenjsko dno, kar zagotovo ni življenjski cilj. Pri tem je prava pot, da si oseba še pravočasno poišče pomoč.
Sicer sta prava ljubezen in razumevanje sveta in ljudi okoli sebe ključ, s katerim si lahko odpiramo vrata v bolj srečno in zadovoljno življenje.
Andrej Kovačič, član IVK multidisciplinarnega tima za varnost in nasilje, ki se ukvarja z osebno varnostjo in problematiko nasilja
E: andrej.kovacic@varensvet.si
Uvodna foto: Pixaby
