Splet ima velika večina slovenskih družin in ga po raziskavah sodeč uporablja vsak dan. Otroci v osnovnih in srednjih šolah potrebujejo internetno okno v svet tudi že na vsakodnevnem področju šolskega dela. Na nekaterih srednjih šolah pridobijo dijaki že ob vpisu svoj elektronski profil ter dostop do internega omrežja, preko katerega dobivajo tudi domače naloge s strani profesorjev in jih enako oddajajo preko spleta.
Ko je enkrat vstop v brezkončni svet interneta odprt, se poraja vrsta varnostnih vprašanj, za katera menimo, da že vemo, kje se skrivajo zanke, a v resnici smo daleč od tega. Ker bom v pričujočem članku razmišljala o vzgoji, bom na tem mestu vpeljala tudi starše in njihov odnos do interneta in kako se vedemo tudi odrasli v odnosu do brezkončnosti elektronskih povezav, v katere smo vpeti in si tako rekoč ne znamo več predstavljati življenja brez preverjanja vsebin na naših elektronskih naslov, družabnih omrežjih, iskanju novice in ali pa preverjamo spletno redovalnico našega otroka. Zavedajmo se, da vplivu spletnega medija ne moremo pobegniti, torej priporočam, da se naučimo zaščititi kar se le da, predvsem glede naših osebnih podatkov, bivališča, lokacije, informacije glede morebitne odsotnosti in podobno.
Kot odrasli in starši moramo sami biti prvi, ki bomo vzgled našim otrokom, ki se na primer šele privajajo na vstop v svet interneta in spletnih omrežij. Z otrokom se je potrebno pogovoriti in mu predočiti pasti razkrivanja osebnih podatkov, datuma rojstva ali fotografij, ki niso primerne za v javnost. Kot vemo, se najstniki radi slikajo pa nato v dveh sekundah objavijo svojo, morebiti tudi neprimerno fotografijo na Facebooku ali Instagramu. Tega jim starši in drugi odrasli tako rekoč ne moremo preprečiti. Po celem stanovanju ali hiši deluje brezžično omrežje, kajne? Vi kot odgovoren starš prepoveste otroku, da bi »visel« na internetu več kot recimo uro na dan, a kaj ko ima vaš otrok v rokah pametni telefon, preko katerega v različnih kotičkih vašega stanovanj zopet vstopa v svet interneta in družabnih omrežij in tega zopet ne morete preprečiti, razen, če otroku poberete vse elektronske naprave, kar nekateri starši tudi počnejo kot kazen. A kaj, ko se gre najstnik baje učiti k sošolcu, pa se tam priključi na splet.
Da bi najstniku oziroma odraščajočemu otroku privzgojili občutek za lastno varnost, je potrebno, da se angažiramo starši. Namreč, odgovorno in resno se pogovarjajmo z našim otrokom in mu razložimo, seveda po potrebi večkrat v različnih časovnih intervalih, kako naj se odgovorno vede na družabnih omrežjih in pri iskanju informacij. Poučimo najstnika, naj je zelo previden pri izkazovanju svojih podatkov, naj rajši manj objavlja kot več (bodimo realni – otroku ne moremo povsem preprečiti dostopa do interneta!) ter da naj bodo fotografije, ki jih objavlja, vedno dostojne in primerne za svetovni splet. Povejmo pubertetniku, da ko je enkrat ustvaril profil in pustil sled na Facebooku, naj se zaveda, da ga bo vedno nekje mogoče izbrskati. Čez deset ali dvajset let, ko bo sedaj najstnik odrasel človek in se bo potegoval za resno in dobro plačano službo, bo kadrovski oddelek z lahkoto našel kakšne spotakljive fotografije dotičnega kandidata in dela ne bo dobil prav zaradi teh fotografij.
Ko se otrok skozi vpliv vzgoje in zgleda staršev nauči, kako upravlja s svojimi profili in podatki, ki jih deli z drugimi, bo sam sebe nadziral, da se bo samozaščitno vedel. Namreč, ko otrok oziroma najstnik razume, zakaj je pomembno pravilno in previdno delovati pri internetnih profilih in omrežjih, se bo navadil na to, da bo previden. Ko bo utrdil takšno navado, smo lahko starši malce bolj mirni in verjamemo, da ne bo lepil neprimernih fotografij in se smešil ali preveč razgalil.
Ker je na uradnem internetu z nekaj kliki miške možno izbrskati marsikaj, je izjemno pomembno, da otroku dajemo meje in točno definiramo, kdaj lahko dela na računalniku, koliko časa naj porabi za učenje preko spleta in koliko za razne igrice ter mu privzgojimo odgovornost, da zapusti spletno stran, ki ni primerna za otroka. Če lahko, naj starši vklopijo zaščitne starševske programe, a kaj, ko otroci hitro »skrekajo« zaščito in se že nezaščiteno »pasejo« kjer želijo. Poudarjam, da lahko starši le s pravilno, odgovorno in resno vzgojo delujemo preventivno, da ne bodo otroci spričo prevelikega vpliva internetnih vsebin postali majhni zasvojenci, čigar porastu smo priča. Uporabimo tudi zdravo pamet in dosledna merila, ki jih izvajamo v skladu s predhodno dogovorjenimi pravili, ki naj veljajo v družini.
Vzgoja za zaščito pred neznanci
Druga, tudi življenjsko pomembna kategorija, ki se dotika vzgoje otroka na področju varnosti je, kako otroku, tudi že predšolskemu privzgojiti odločenost, da ne naseda mamljivim obljubam tujih oseb. Namreč, pogosto se dogaja, da odrasla oseba želi s pretvezo ugrabiti oziroma odpeljati otroka tako, da mu ponuja sladkarije ali možnost igranja z zanimivimi igračkami, če se le usede v tujčevo vozilo. Otroku povemo, da naj se ne pogovarja in nikakor od nikogar, ki ga ne pozna ničesar ne jemlje, naj se hitro odpravi proti domu ali prvi trgovini oziroma drugemu javnemu mestu, kjer naj poišče odraslo osebo, ki bo poklicala starše. Če je otrok že večji in ima že sam mobitel, ga starši poučimo, kako naj takoj pokliče ali kriči, da ga bodo lahko zaščitili mimoidoči.
Poudarjam, naj starši nikar ne delajo paniko in ustvarijo v otroku občutek, da ne sme popolnoma nikomur zaupati. To je pretiravanje in skrajnost. Z zdravo mero občutka in odgovornosti je potrebno realno poudariti, kje se skrivaj pasti in kakšne so rešitve. S primernim reagiranjem otroka lahko dosežemo, da ne bo ogrožen, to pa je jedro tovrstne vzgoje.
Občutek varnosti, sprejetosti in zaupanja
Odraščajoči človek, to je najstnik oziroma mladostnik po navadi kljubuje avtoriteti staršev, išče svoje rešitve in poti v odraslo življenje. To je faza, ki je zelo naporna tako da pubertetnika kot za starše. Obe strani iščeta kompromise, kako komunicirati in kako zaupati eden drugemu. Da bi se izognili skušnjavam in uporništvu brez razloga, ki bi lahko najstnika vodilo v eksperimentiranje z drogami ali drugimi oblikami deviantnega vedenja, je veliki delež na starših, ki naj kljub navideznemu odporu svojega odraščajoče otroka vseeno vzdržujejo stik z njim, skušajte mu zaupati in ga sprejemajte v iskanju lastne identitete. Jasno mu povejte, da karkoli se mu zgodi v zunanjem svetu, da so vrata doma vedno odklenjena, naj prvo pride domov in pove, kaj se je zgodilo pa boste vsi skupaj poiskali rešitev. S tem najstniku sporočate, da vam je mar za njega, da skrbite in ga imate radi, četudi je kdaj tečen, namrgoden in poln hormonov, ki ga premetavajo v razpoloženju. Če bomo z otrokom obdržali stik pristnosti in zaupanja, bo zagotovo imel manj skušnjav in potrebe, da bi se dokazoval na neprimeren način pred vrstniki.
Zaključek
Nihče ni popoln. Starši se trudimo biti vzor, želimo našemu otroke vse najboljše, najbolj varno otroštvo in puberteto, pa nas skozi družinsko življenje spremlja mnogo izzivov, ki nas preizkušajo, ali smo dovolj trdni, da jih premagamo. Enako velja za najstnike, ki imajo v tej fazi razvoja tako rekoč »zapovedano«, da kršijo meje in dogovore. Naloga staršev je, da postavljajo dogovore in meje, saj s tem omogočajo večjo varnost svojemu potomcu. Pa saj zato tudi gre, kajne?
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Prispevek je bil objavljen v reviji Pod lupo 2015. Izdajatelj revije je Detektivsko varnostna agencija d.o.o.
