Vloga policije na področju zagotavljanja varnosti v šolah

Varnost in policija sta dva temeljna pojma, ki sta (bi naj bila) neposredno vzročno povezana, ob predpostavki temeljnega namena dejavnosti policije – služiti ljudem in zagotavljanje vseh oblik varnosti. V skladu z zakonodajo, ki določa naloge in pooblastila policije, je element varnosti ključni dejavnik samega delovanja policije, seveda pa je pomembno tudi zavedanje zgodovinskih dejstev nastanka prvih oblik policije.

V omenjenem članku pa bomo predstavili vlogo policije in aktivnosti policije na področju zagotavljanja varnosti v šolah in aktivnostih, ki so neposredno povezane s šolo oziroma izobraževalnimi ustanovami. Ob tem pa se je potrebno zelo dobro zavedati, da v omenjenem okviru govorimo o izobraževalnih ustanovah, kjer se moramo zavedati nekaterih dejstev: (a) aktivnosti so velikokrat povezane z otroci, zaradi česar so vse zadeve še posebej občutljive; (b) v teh ustanovah mora zmeraj biti na prvem mestu tudi vzgojni vidik oziroma preventivni vidik, ne glede na dogodek, ki se je zgodil; (c) velikokrat se ne zavedamo (ne)odgovornosti vpletenih, tudi ravnateljev, učiteljev, učencev; (d) v tem okviru lahko najdemo veliko nevarnosti, ki pa jih vzemimo kot priložnosti za naše skupno nadaljnje delo.

Ob zavedanju, da samo izobraževalne ustanove, ali samo policija, ali samo varnostne službe, ali centri za socialno delo, ali drugi subjekti, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zagotavljanjem varnosti, ne bodo dovolj, če vsi skupaj ne bomo prispevali svojega kamenčka v mozaik za večjo varnost vseh udeležencev.

Uvod

V omenjenem članku se bomo neposredno ukvarjali z dejavnostjo policije, pri čemer je pomemben tudi sam nastanek omenjenega organa. Pri tem je pomembno zavedanje, da zgodovinski razvoj modernega policijskega sistema obravnava dva osnovna modela (Kavčič 2004). Pri čemer je prvi t.i. kontinentalni model, ki je nastal po vzoru francoske policijske tradicije. Začetek francoskega modela sega v drugo polovico 17. Stoletja, ko je bila Francija pod vladavino kralja Ludvika XIV., ko je monarhija tudi doživela svoj vrhunec. Pri tem je pomembno zavedanje, da se je francoska ureditev razlikovala od angleške, saj je v tem obdobju kralj francosko policijo ustanovil kot oboroženo formacijo države, ki se v celoti razlikuje od vojske. Iz virov pa izhaja, da je njen nadaljnji razvoj v smislu moderne policije najbolj zaznamovalo obdobje francoske revolucije (Brodeur in Nicolas, 2003). Številne evropske države, z izjemo Velike Britanije, so se takrat pri urejanju svojih policij zgledovale po francoskem modelu. Tako je vzor drugega prevladujočega modela policijske organizacije angleška policij. Po nekaterih virih se kot začetek njene zgodovine omenja že 12. stoletje. V anglosaški in normanski tradiciji je bila takrat pogosta raba besede »constable«, s katero so označevali odgovornost vsakega posameznika, da v svojem okolju skrbi za vzdrževanje »kraljevega miru in pregon tatov«. Tako je odgovornost za vzdrževanje javnega reda in varnosti pred kriminaliteto v tem obdobju imel posameznik in ne profesionalna policijska organizacija. Ta se v angleški tradiciji prvič pojavi v začetku 19. Stoletja oziroma leta 1829, ko je bila n predlog notranjega ministra Roberta Peela sprejet zakon, s katerim je formalno ustanovljena Metropolitanska policija, da kot profesionalna policijska sila vzdržuje red in mir na londonskih ulicah. Peel je bil prepričan, da je policija javni servis ljudi in zato mora biti vedno v neposrednem stiku z njihovim življenjskim okoljem in lokalno skupnostjo. To je postalo temelj nadaljnjega razvoja angleškega policijskega sistema (anglosaški model), v katerem so še danes številne in različne policijske organizacije, neposredno odgovorne lokalnim policijskim oblastem (Bradač, 2008).

Tako je bil temeljni poudarek nastanka policijske organizacije, na dejstvu zagotavljanja varnosti na vseh nivojih in v vseh segmentih družbe. Dejstvo je, da je zgodovinsko gledano varnost temeljna vrednota medčloveških odnosov. Njeno zagotavljanje se institucionalizira z nastankom suverene države in sistemom varnosti med državami. Tudi na današnji stopnji družbenega razvoja je varnost imanentna prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe/države in mednarodnega sistema (Grizold, 2001).

Foto: Pixabay

Varnost, policija, šola

Varnost posameznika in njegovih bližnjih v okolju, kjer živijo, delajo in bivajo, je od začetka tretjega tisočletja ena izmed ključnih sestavin človekove kakovosti življenja. Vključno s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami pomeni vrednoto, ki je čedalje pomembnejša v demokratičnih ureditvah, kjer se ljudje, ob upoštevanju svojih pravic in obveznosti, zavedajo tudi svojih pravic do vedno bolj varnega življenja (Pečar, 1992). Posameznik torej išče svoje varstvo predvsem v sistemu, to je v določeni ureditvi oziroma organizaciji, saj lahko sebe in svoje bližnje varuje le do določene meje, ki pa je odvisna od obsega nevarnosti ter okolja, v katerem deluje.

V civilni družbi in pravni državi človekove pravice in temeljne svoboščine varuje država s svojimi mehanizmi prisile. Pravno formalno in z rabo dopustnega nasilja zagotavlja potreben red in mir ter s tem potrebno varstvo vsakomur, da lahko živi in dela v okviru pričakovanega konformizma, ki predstavlja minimum za sožitje med ljudmi. Varnost je strukturna prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe, države in mednarodne skupnosti. Kot takšna ima različne pojavne oblike kot so: ideja, cilj, vrednota, potreba, interes, stanje, dejavnost, sistem … (Grizold, 1998). Takšne in podobne pojavne oblike veljajo tudi za zasebno varnost, ki se ji v zadnjem času namenja vse več pozornosti. Seveda zasebne varnosti ni mogoče obravnavati mimo varnosti, s katero se danes pogosto poimenuje cela vrsta različnih vidikov človeškega obstoja in delovanja v družbi in naravi, zgodovinsko gledano je varnost temeljna vrednota medčloveških odnosov, njeno zagotavljanje pa se z nastankom države tudi institucionalizira. Prav tako mora varnost zagotavljati možnost za vsestranski individualni in družbeni razvoj in se lahko manifestira skozi različne oblike – kot potreba, pravica, vrednota ipd. (Sotlar, 2007). Varnost zato postaja vse bolj aktualizirana in proučevana tudi kot vprašanje ekonomske varnosti, socialnih odnosov, okolja, človeka kot posameznika in iz njega izhajajočih vidikov (Jazbec, 2002). Varnost še ni celovito opredeljena, definicij varnosti pa je veliko. Varnost je čedalje bolj varovana človekova pravica in hkrati tudi temeljna dolžnost družbe (Modern Security in Industry, 1977). Varnost je glede na navedeno mogoče opredeliti kot sredstvo za dosego nekega cilja ali kot cilj sam (Edmonds, 1988). To pomeni, da je varnost lahko sredstvo in metoda za zavarovanje družbenih vrednot. Varnost je mogoče definirati tudi kot »zaščitno stanje«, ki ga državniki želijo doseči ali ohraniti za varovanje različnih sestavin njihove vladavine pred zunanjo ali notranjo ogroženostjo (Cohen in Tutle, 1972). Edmonds (1988) zatrjuje, da je pojem varnosti zaznaven in ni stanje »a posteriori«, ki bi jo lahko definirali kot »varna«. Varnost je stanje, ki ga posamezniki in skupine zaznavajo »a priori«. Varnost ni stalno stanje, torej določene okoliščine generirajo zaznavanje nevarnosti. Edmonds opozarja tudi na definicijo varnosti Lorda Beveridga, arhitekta britanskega sistema socialne varnosti, ki pravi, da so varnost razmere, v katerih ni pomanjkanja, bolezni, neznanja, bede in brezdelja.

Država naj bi vsakomur zagotovila ustrezno hrano, zdravstveno varstvo, izobrazbo, stanovanje in zaposlitev. V svoji definiciji ni uporabil vseh pomembnih sestavin varnosti, zanemaril pa je tudi strah pred nasiljem, preganjanjem, vdorom v zasebnost in še marsikaj. V njegovi shemi je zelo majhna teža dana policiji, pravni državi, neodvisnemu sodstvu in oboroženim silam. Kljub univerzalnemu značaju pojava sodobne varnosti imajo njegove individualne razsežnosti zelo velik pomen, saj je varnost z vidika posameznika najprej in predvsem individualna potreba, stanje, zavestno hotenje in občutje. Posameznik v prepletanju različnih razsežnosti življenja v sodobni družbi občuti in dojema najbolj neposredno predvsem svoje potrebe in šele nato potrebe na višjih ravneh organiziranja družbene skupnosti. Na individualno varnost oziroma varnost posameznika v sodobni družbi deluje cela vrsta različnih dejavnikov, ki izhajajo iz same narave kake družbene skupnosti, ki je rezultat njenega zgodovinskega razvoja s poudarjenimi specifičnimi ekonomskimi, kulturno – političnimi, vojaškimi in drugimi razsežnostmi. Življenje v družbi nenehno poraja različne pritiske, ki jih posameznik občuti in doživlja kot grožnje svoji varnosti (Grizold, 1996). Ogrožanje posameznika iz družbenega okolja se nanaša na različne prvine njegove varnosti in sicer:

• fizično (bolečina, poškodba, smrt),
• gospodarsko – družbeno (odvzem/uničenje lastnine, preprečevanje dostopa do dela, javno blatenje ugleda in drugo),
• politično (represija države, nasilje drugih političnih subjektov – stranke idr.),
• kulturno – civilizacijsko (ogrožanje človekovih pravic in svoboščin) (Grizold, 1996).

Varnost lahko razumemo tudi kot eno od eksistenčnih človekovih potreb, ki se v polni meri izraža šele takrat, ko se človek znajde v kritičnih varnostnih okoliščinah. Nekateri varnost kot dobrino posameznika uvrščajo takoj za fiziološkimi potrebami (Bučar, 1997). Zato je varnost ena od osrednjih sestavin družbenega življenja in dela, pri tem pa je skrb za varnost eden ključnih problemov vsake države oziroma družbe (Debelak, 1986). Varnost lahko najsplošneje opredelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave (Grizold, 1998).

Poznamo različne vrste varnosti in sicer: državno varnost, javno varnost, zasebno varnost, požarno varnost, socialno varnost, osebno varnost, pravno varnost, varnost pri delu itd., glede na obliko družbene organiziranosti pa lahko govorimo o regionalni, nacionalni, mednarodni in univerzalni (svetovni) varnosti (Grizold, 1992).

Policija

Delo policije in izvajanje nalog določata dva krovna zakona in sicer Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter Zakon o organiziranosti in delu policije (ZODPol).

V našem okviru je pomemben Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki določa temeljne naloge policije in pooblastila policije, kar je posebej določeno v 4. členu:

• varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, vzdrževanje javnega reda, nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, nadzor državne meje, naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev, varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, in če z zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, naloge ob naravnih in drugih nesrečah, druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.

Iz omenjenih nalog izhajajo tudi vsa določila, ki neposredno zavezujejo policijo za delo v različnih okoljih, v tem primeru tudi za zagotavljanje varnosti v šolah, na šolskem okolišu, itd.

Šola

V tem okviru se sam ne bom spuščal v organiziranost in zakonske osnove zagotavljanja varnosti, ampak bom samo podal kratke poudarke, v katerih segmentih prihaja do interakcij med šolo in policijo, in sicer:

• preventivne aktivnosti na področju cestnega prometa (prvi šolski dan, obhodi varnih poti, izboljšanje prometne varnosti v okolici šol…),
• preventivne aktivnosti na področju javni red in mir (pirotehnika, droge, medvrstniško nasilje…),
• preventivne aktivnosti na področju kaznivih dejanj (Policist Leon, področje medvrstniško nasilja, internetno nasilje…);
• represivne aktivnosti na področju cestnega prometa, v smislu zagotavljanja varnosti in reda v okolici šol…;
• represivne aktivnosti s področja javnega reda in miru, v smislu obravnave različnih pretepov, metanja pirotehnike, zasegov nevarnih (orožje) in prepovedanih predmetov (droga)…;
• represivne aktivnosti s področja kaznivih dejanj, v smislu obravnave različnih kaznivih dejanj – tatvine, ropi, medvrstniško nasilje, izsiljevanja…;
• aktivnosti v okviru medinstitucionalnega sodelovanja pri problematičnih otrocih, pri družinskem nasilju, itd…;
• zavedanje pomena skupnih prizadevanj za boljše sodelovanje na različnih področjih, z namenom izboljšanja varnosti v okviru posameznih pristojnosti

Foto: Pixabay

Ostale institucija

Tako moramo na prvo mesto v tem okviru segmentu vključiti Centre za socialno delo, ki s svojega področja dela pomagajo, usmerjajo in vodijo določene postopke, ki jih policija ne more oziroma ne sme (kazenska in prekrškovna odgovornost otrok; primeri različnega nasilja nad otroci, itd). Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z različnimi področji dela in predvsem na preventivnem področju lahko bistveno prispevajo k prepoznavnosti določenih nevarnosti. Mediji v smislu preventivnih aktivnosti in morebitnih obveščaj o posamezni vrsti nevarnosti.

Razna društva in organizacije, ki se ukvarjajo z različnimi preventivnimi aktivnostmi in sodelujejo tudi pri preventivnih aktivnostih policije (npr. AMZS, itd).

Lokalne skupnosti, ki so kot neposreden uporabnik in določevalec politike šole, bistven segment za zagotavljanje varnosti.

V tem kontekstu ni zanemarljivo dejstvo splošnega sodelovanja različnih institucij, organov in organizacij, ki morajo sodelovati v okviru zagotavljanja varnosti v okviru šole oziroma šolskega okoliša. Sami se bomo tu osredotočili predvsem na segment povezovanja policija – šola – ostali.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da je na določenih območjih sodelovanje boljše, spet drugje malenkost slabše.

Zaključek

Iz vidika zavedanja pomena varnosti in ob poznavanju delovanja policije in šolskega sistema, smo prepričani, da za uspešno in učinkovito delo na tem področju ne more biti dovolj samo ena institucija. Vzajemno sodelovanje, prepletanje različnih aktivnosti (preventivnih in represivnih), izmenjava informacij, reagiranje na manjše težave, itd, sigurno prinesejo pozitivne rezultate v prihodnje. Ob tem pa je prav tako pomembno zavedanje pomena šolskega sistema, pomena sistema vzgoje in izobraževanja ter pomena represivnega vidika delovanja policije, ki lahko v določenih primerih prinese tudi nasprotni učinek od želenega, predvsem pri otrocih.

Sami smo prepričani, da na določenih območjih sodelovanje za zagotavljanje boljše varnosti poteka zelo dobro. Seveda pa se moramo vsi skupaj vsakodnevno truditi, da je samo sodelovanje lahko še boljše. Vlaganje v segment varnosti je tudi v tem okviru dolgotrajen proces, ki pa je na dolgi rok sigurno koristen za vse strani, tako z vidika pozitivnih medčloveških odnosov, kot tudi z ekonomskega vidika. Zato je potrebno tudi v prihodnje temu področju in medsebojnemu sodelovanju vseh služb, organov in organizacij posvečati največjo možno pozornost – dejstvo je, da je temeljno poslanstvo vseh javnih služb, delo za ljudi.

Viri

• Bradač, L. (2008). Nadzorna dejavnost in učinkovitost v policiji, Fakulteta za družbene vede, Univerze v Ljubljani.
• Brodeur, J. P. in Dupeyron, N. (2003). Democracy and Secrecy: The French Intelligence Community. Ur. Jean-Paul Brodeur e tal: Democracy, Law and Security: internal security services in conterporary Europe, Ashagate Publishing Limited, Hampshire.
• Bučar, F. (1997). Varnost kot dobrina, Zbornik posveta: Zasebno varovanje in detektivska dejavnost – dileme in perspektive, Urednik: Anžič. A., Visoka policijsko – varnostna šola, Portorož.
• Cohen, I., C. in Tutle, A., S. (1972). National Security Affairs: A Syllabus
• Debelak, S. (1986): Nekatera terminološka in pravna izhodišča opredelitve javnega reda in miru, njenega varstva in vzdrževanja, Strokovni bilten RSNZ, Ljubljana.
• Edmonds, M. (1988). Armed Services and Society, Leicester University Press, Leicester.
• Grizold, A. Varnostna paradigma v mednarodnih odnosih. Fakulteta za Družbene vede, Ljubljana, 2001.
• Grizold, A. (1998). Perspektive sodobne varnosti. Knjižna zbirka Teorija in praksa, Urednik: Grizold. A., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
• Grizold, A. (1996). Posameznikova varnost in obveščevalne službe, Zbornik strokovnoznanstvenih razprav, Posvet – POMS, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana.
• Grizold, A. (1992). Razpotja nacionalne varnosti: obrambnoslovne raziskave v Sloveniji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
• Jazbec, M. (2002). Diplomacija in varnost, Vitrum d.o.o., Ljubljana.
• Kavčič, I. (2004). Primerjalna ureditev policijsko-varnostnih sistemov in nadzor nad njimi, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ciljni raziskovalni projekt.
• Modern Security in Industry (1977). Paris, International Criminal Police Review.
• Pečar, J. (1992). Institucionalizirano nedržavno nadzorstvo, Didakta, Radovljica.
• Sotlar, A. (2007). Policija in zasebnovarnostna podjetja v procesu zagotavljanja notranje varnosti Republike Slovenije. Doktorska disertacija, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
• Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Uradni list RS, št. 15/2013.

Avtor: dr. Simon Slokan         E: info@varensvet.si