Dvakrat ste bili nominirani za Slovenko leta. V akciji “ljudje odprtih” rok ste prejeli naziv Izjemna osebnost leta, v letu 2012 pa tudi nagrado mesta Ljubljana in bronasti znak Ministrstva za notranje zadeve. Pri delovanju in vodenju Urada varuha človekovih pravic se zelo čuti vaša pozitivna osebnost in čut za pravičnost, s čimer je urad pridobil še posebno vrednost. Kako doživljate vlogo varuhinje človekovih pravic in kako ste zadovoljni z doseženimi rezultati na polovici svojega mandata?
Sem sredi šestletnega mandata varuhinje človekovih pravic in prav tako na “sredini “vseh prizadevanj, da bi Varuh še pridobil na prepoznavnosti, predvsem pa na učinkovitosti. Budno namreč spremljam uresničitev priporočil, ki so bila v mojem mandatu v celoti sprejeta v Državnem zboru, vsekakor pa sem do njihovega uresničevanja kritična, saj se uresničujejo prepočasi ali pa sploh še ne. Zadala sem si nalogo, da resno preverjam kako izvršilna in zakonodajna oblast rešujeta problematiko na različnih področjih, na katera je Varuh v preteklosti “pokazal s prstom”, predlagal spremembe, tako zakonodaje kot tudi prakse. Vesela sem vsakega napredka, zato v novih letnih poročilih ne navajam le kritike, pač pa tudi pohvale. In prav teh si želim čedalje več. Predvsem na tistih področjih, ki so blizu ljudem, za uradnike in službe, ki pomagajo reševati vsakodnevne probleme in ki slabo prakso spreminjajo v dobro. Tudi teh je kar nekaj. Zato upam, da bo naša doslednost pripomogla k temu, da bo država do ljudi vse prijaznejša, ne le hladna in uradniška.
Foto: arhiv Urad varuhinje ČP
V letu 2015 ste se udeležili zaključne prireditve projekta MOJA ŠOLA – VARNA ŠOLA, ki ga je izvedel IVK Inštitut za varnostno kulturo na temo varnosti in nenasilja med mladimi. Učenci so z risbami in zgodbami sodelovali na 1. IVK natečaju Ivko išče prijatelje in varne zgodbe. Ali se po vašem mnenju nasilje med mladimi v Sloveniji kaže, kot resen problem? Ali Urad razpolaga s kakšnimi podatki o tovrstnem nasilju v osnovnih šolah?
Pri Varuhu ne razpolagamo s statističnimi podatki o nasilju v osnovnih šolah, smo pa pogosto obveščeni o njem, zlasti kadar gre za odmevne dogodke, ki dobijo hiter odziv tudi v širši javnosti. Zato nasilju nad mladimi posvečamo veliko pozornost, saj menimo, da so ga službe dolžne raziskati, ugotoviti vzroke in posledice, predvsem pa se posvečati preventivi, kajti kurativa je za nekoga že prepozna. Nasilje pogosto izvira v družinah, kjer so običajno mladoletni nasilniki sprva njegove žrtve, kasneje pa z njim ne prizanašajo mlajšim, predvsem pa ne šibkejšim. Je lahko odraz širše stiske, lahko pa tudi bolezni ali motenj, ki vsekakor potrebujejo resen odziv, ne le staršev in šole, pač pa tudi zdravstvenih delavcev. Pogosto ugotavljam, da je mnogo otrok s posebnimi potrebami, ki bi rabili zgodnjo obravnavo in pomoč, odkritih prepozno, da prave pomoči ni, da se mora praktično zgoditi nekaj hudega, da dobijo spremljevalca oziroma ustrezno pomoč. Ponosna pa sem na vse šole, ki imajo veliko preventivnih dejavnosti, ki spodbujajo mlade k sodelovanju, tolerantnosti, nenasilju, solidarnosti in pomenijo skupaj z zunanjim svetom, še zlasti s starši in podporniki, velik faktor varne šole. Pogosto je šola drugi dom mladih, če prvega ni, pa dobi celo njegovo mesto. Zato je vsekakor pomembno, da se posveča varnosti in nenasilju med učenci in reagira takoj, ko do tega pojava pride.
Foto: arhiv IVK
V letu 2002 je pri Varuhu človekovih pravic začel delovati Oddelek za zaščito in promocijo pravic otrok in mladostnikov in (med drugim) začel spremljati problematiko nasilja nad otroki. Kako pravzaprav deluje omenjeni oddelek?
Gre za oddelek, ki ga vodi namestnik Tone Dolčič in je eden izmed štirih oddelkov pri Varuhu. Ne obravnava zgolj pravic otrok, pač pa tudi celotne družine, pa tudi problematiko zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, sociale, pravic invalidov, starejših, otrok in odraslih s posebnimi potrebami. Oddelek je sedaj preseljen v prvo nadstropje, saj je Varuh človekovih pravic leta 2013 postal Unicefova Varna točka. K nam se lahko tako zatečejo otroci, ki so v stiski. Pri Varuhu vodimo že skoraj devet let projekt zagovorništva otrok. Srečujemo se s številnimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na vseh teh področjih, spremljamo celotno problematiko družin; od rojstva do smrti. Posebno pozornost pa namenjamo najranljivejšim, to so otroci. Tudi nasilje nad otroki je ena izmed tem, s katero se pogosto ukvarjamo, spremljamo jo iz prejetih pobud kot tudi glede na lastno zaznavo in dogodke, ki jih zaznavamo v družbi. Udeležujemo se tudi vseh otroških parlamentov in pripravljamo različna srečanja, konference, posvete in okrogle mize.
Pred časom je bilo ugotovljeno, da so nekateri primeri nasilja in zlorab v družini pokazali na slabo opremljenost s posebnimi strokovnimi znanji in veščinami pri policiji, v pravosodju in v centrih za socialno delo. Ali se je do danes na tem področju kaj spremenilo oz smo kaj naredili v smeri izboljšanja veščin in znanj strokovnih služb?
Z leti se je na področju nasilja in zlorab v družini zgodilo marsikaj. Tudi pozitivnega. Leta 2008 je bil sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je že pokazal določene pomanjkljivosti in prihaja prepotrebna novela zakona. Prav tako je nasilje v družini postalo samostojno kaznivo dejanje. Več je usposabljanja, tako na policiji kot tudi tožilstvu in sodišču. Več je tudi multidisciplinarnih timov, katerih temeljito delo lahko predstavlja ne le prepoznavo, pač pa tudi pomoč žrtvam nasilja v družini in njihovo vključitev v primerne institucije, pa tudi ustrezen pregon storilcev teh kaznivih dejanj. Vsi, tako centri za socialno delo, zdravstvo, šolstvo in nevladne organizacije so dolžni naznanjati kazniva dejanja, državne službe imajo namreč posebne protokole ravnanja. Zagotovo pa praksa ne ustreza teoriji. Pogosto se ljudje »zmotijo«, celo same oškodovanke oziroma oškodovanci obupajo, dejanja ne prijavijo, saj ne vidijo rešitve, zlasti, če gre tudi za ekonomsko nasilje. Nedvomno so potrebna stalna usposabljanja, pri čemer je zagotovo največ na tem področju naredila prav policija. Vsi ostali ji poskušajo slediti, vendar je še najmanj izobraževanja prav na področju pravosodja. Potrebni so družinski oddelki kazenskih sodišč; na ljubljanskem lahko vsak čas takega tudi pričakujemo. Znanja in izmenjave izkušenj ni nikoli preveč. Veliko na tem področju vedo predstavniki civilne družbe, torej nevladnih organizacij, društev in zavodov, saj se dnevno srečujejo z razočaranimi oškodovanci oziroma oškodovankami, poznajo probleme in jih skušajo reševati, a za primerno pomoč nimajo običajno dovolj kadrov in sredstev.
V Sloveniji na področju zagotavljanja celovite varnosti v šolah in spoprijemanja s problematiko nasilja v šolah, nimamo strategije, ki bi enotno in na nacionalni ravni obravnavala tovrstno področje. Torej ni določenih konkretnih postopkov, kdo, kdaj in kako mora ukrepati v določenih primerih hujšega medvrstniškega nasilja. Bi morali imeti v šolah z vidika varnosti posebej usposobljene osebe, ki bi bile v pomoč zaposlenim pri tovrstnih obravnavah? Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zagotovo bi morale imeti šole enoten pristop, sedaj pa so nekatere pri tem zelo aktivne, druge manj. Nasilja se začnejo mnogi zavedati, ko je že prepozno, včasih pa žal o njem poročajo najprej celo mediji. Nikakor ga ne gre »pometati pod preprogo«, mnogo bolje je delovati preventivno kot kurativno.
Kakšno je vaše mnenje o stanju v zasebno-varnostnem sektorju in problematiki minimalne plače varnostnikov ter njihovega socialnega statusa? Ali v uradu obravnavate tudi tovrstne primere?
V lanskem letu nismo imeli pobud, ki bi nakazovale na kazniva dejanja varnostnikov, vsekakor pa smo bili vključeni v problematiko minimalnih plač varnostnikov in se zavzemali za njihovo zvišanje, do česar je tudi prišlo. Sestali smo se tudi s sindikati, ki poročajo o slabem socialnem položaju v zasebnem varnostnem sektorju, prekarnih zaposlitvah, veriženju podjetij in prehodu varnostnikov iz enega v drugega, delu preko delovnega časa, slabih plačilih, tudi mobingu.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
