Avtorja: Karmen Poklukar in Pavel Vuk
Vključevanje žensk v vojsko je bila, je in bo tudi v prihodnosti zelo občutljiva tema pogovora. Sodobno mednarodno varnostno okolje sicer prikazuje ženske kot nepogrešljiv del oboroženih sil, pri tem pa se pojavi vprašanje zmožnosti doseganja ustreznega standarda usposobljenosti za opravljanje nalog specialnih sil. Kljub dvomu pa je bil v začetku 21. stoletja v zahodnih demokratskih državah opazen porast števila žensk v oboroženih silah. V članku tako avtorja raziskujeta, kako lahko lastnosti žensk pripomorejo k ne samo strukturni, temveč tudi funkcionalni delitvi dela specialnih sil. Pri tem sta se oprla na kvalitativno raziskovanje, opravila pa sta tudi študijo primera, ki je bila izvedena v Enoti za specialno delovanje Slovenske vojske.
Specialne sile so znane predvsem po tem, da so sestavljene z le najbolj usposobljenih, izkušenih in vsestranskih pripadnikov, ki so izurjeni za izvajanje enostranskih operacij in nekonvencionalnega bojevanja. Velikokrat jih imenujemo tudi elitna sila, ki je izrazito sestavljena z le moškimi pripadniki. S spreminjanjem mednarodnega okolja je potrebno prilagajati tudi nacionalno varnost. Tako se čedalje bolj pojavlja tudi težnja po večji vključenosti žensk v oboroženih silah. Pri zagotavljanju nacionalne varnosti države se glede vključevanja žensk v to vrsto ne pojavlja vprašanje enakopravnosti med spoloma, temveč vprašanje, če so ženske zmožne opravljati enake naloge, kot moški, ter na enako visokem nivoju. Vključevanje žensk je po svetu že prisotno, razlogi za njihovo vključevanje pa različni. Večina razlogov je bila političnih, le manjši delež držav pa je sprejelo to odločitev zaradi želje po povečanju učinkovitosti lastnih obrambnih sil. Hkrati pa se pojavi vprašanje, kako ob vključevanju žensk v specialne sile ohraniti vrednote, ugled in status te elitne enote.
Avtorja sta tudi analizirala prednosti integracije žensk v specialne sile, pri čemer sta se oprla na Natovo doktrino za specialno delovanje. Prednosti so bile analizirane za vsako izmed treh temeljnih nalog specialnih sil: specialno izvidovanje, direktno akcijo in vojaško pomoč. Kot ena izmed prednosti pri vseh treh nalogah, je navedena večja možnost pridobivanja informacij v okolju oziroma kulturi, kjer je zelo omejen stik med žensko in moškim. V sklopu analize vključenosti žensk v Enoto za specialno delovanje Slovenske vojske pa sta avtorja intervjuvala 5 pripadnikov te enote. Rezultati analize prikazujejo, da so ženske videne kot pomemben akter specialnih sil predvsem pri interakciji s prebivalci ter na obveščevalnem področju (HUMINT-Human Intelligence), nikakor pa ne na bojnih področjih. Njihov doprinos vidijo predvsem v drugačnem dojemanju okolja, s čimer bi pripomogle k boljšemu delovanju omenjene enote.
Na podlagi analize avtorjev bi z vključevanjem žensk v specialne sile pripomogli k boljšemu delovanjem enote. Pri tem bi merila sprejema za bojno področje ostala enaka, saj bi le tako ohranili enako mero usposobljenosti obeh spolov in hkrati enakopravnost med spoloma. Naklonjenost vključevanja ženskega spola pa je vseeno usmerjena bolj na področja, ki niso povezana z neposrednim delovanjem enote. V želji po ohranitvi statusa in ugleda enote, bi ženske izvajale le namenske naloge, pri katerih moški niso tako uspešni zaradi kulturnih razlik. Kljub želji po njihovi vključitvi, se pojavi predvsem problem nezainteresiranosti med ženskim spolom za priključitev k specialnim silam. Interes in zanimanje pa se lahko poveča le z dobro promocijo, ki bo ženskemu spolu dala občutek pripadnosti in bo postala enakovreden člen enote.
LITERATURA:
Poklukar, K. In Vuk, P. (2020). Vključevanje žensk v specialne sile. Sodobni vojaški izzivi, 22/4, 85-105. Dostopno prek https://dk.mors.si/info/images/SVI/PDF/2020_4/Poklukar-Vuk.pdf
Povzetek pripravila: Eva Brili-Grebenar
Uvodna fotografija: Pixabay
